Ko sem leta 2006 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in začel svojo raziskovalno pot kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem kar nekaj časa iskal tisto pravo temo, temo, s katero bi se želel dolgoročno raziskovalno ukvarjati. Svetovali so mi, da bi morda poskusil z insolvenčnim pravom. Sprva se mi ideja ni zdela ravno dobra, saj o tej temi nisem vedel dobesedno nič, a po daljšem premisleku in spoznavanju osnovne znanstvene literature sem ugotovil, da gre za izjemno široko in zanimivo področje, ki »živi« na presečišču prava in ekonomije. Že med opravljanjem pravniškega državnega izpita in kasneje ob zaključevanju doktorata sem se poigraval z idejo, da bi morda opravil še strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja. Tega se iz različnih razlogov nisem nikoli lotil.
Mojo slabo vest, da kot strokovnjak za insolvenčno pravo nisem opravil še izpita za stečajnega upravitelja, je z novelo H > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) končal kar zakonodajalec. Med 143 členi obsežne novele, o kateri sem na različnih mestih že veliko pisal, je v novem drugem odstavku 114. člena ZFPPIPP določeno, da se strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja izvede, (samo, dodal J. C.) če ministrstvo, pristojno za pravosodje, prejme predlog enega ali več sodišč ali zbornice upraviteljev, lahko pa ga izvede tudi na lastno pobudo, če ugotovi, da je to potrebno za prihodnje nemoteno vodenje postopkov zaradi insolventnosti. Za predmetno novo zakonsko pravilo tudi ni bilo predvideno nobeno posebno prehodno obdobje, izvajanje izpitov se je že ustavilo.
Pri obrazložitvi tega člena je predlagatelj neposredno in brez obotavljanja zapisal, da je člen nastal kot posledica želje Zbornice upraviteljev Slovenije, da bi bilo treba omejiti število upraviteljev, ki lahko aktivno vodijo postopke zaradi insolventnosti. Samo omejitev števila upraviteljev namreč po njihovem mnenju omogoča, da obstoječi upravitelji prejmejo v delo zadostno število zadev in tako pridobijo potrebne izkušnje za vodenje zahtevnejših in obsežnejših postopkov zaradi insolventnosti. S tem bi se vzpostavila možnost profesionalizacije upraviteljskega poklica, saj je v postopkih zaradi insolventnosti kakovostno in izjemno profesionalno vodenje postopka bistveno.
Število stečajnih upraviteljev je v zadnjih letih res pomembno naraslo. Po seznamu, dostopnem na spletni strani AJPES, je bilo 9. novembra 2023 registriranih 248 stečajnih upraviteljev. Leta 2009 je bilo upraviteljev 92. Število stečajnih postopkov se v tem času ni bistveno spreminjalo oziroma število oscilira med posameznimi leti, a v splošnem ne obstaja trend naraščanja postopkov zaradi insolventnosti.
Čeprav zakonodajalčeva rešitev matematično res pripelje do tega, da se bo s časom število stečajnih upravitelj zmanjševalo, saj brez opravljenega izpita ni mogoče pridobiti dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, pa menim, da obstaja veliko drugih, primernejših in bolj učinkovitih načinov za profesionalizacijo upraviteljskega poklica in da je izbrani način najslabši izmed vseh možnih, saj ne samo, da povsem zapira možnost opravljanja določenega poklica, ampak celo onemogoča pridobivanje izobrazbe oziroma opravljanje strokovnega izpita, ki je potreben za opravljanje določenega poklica. Po drugi strani nova ureditev ne onemogoča tistim, ki so izpit opravili, da vložijo zahteve za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja.
Zakonodajalec se je torej odločil poseči v ureditev oziroma v položaj stečajnih upraviteljev, ki naj bi vplival na njihovo bolj kakovostno delo in omogočal večjo profesionalizacijo poklica, pri tem pa ni zagrizel v vprašanje, kako s sistemskega vidika zagotavljati kulturo odličnosti, saj potencialno objektivno boljših upraviteljev trenutni sistem z ničimer ne nagrajuje. S tem ne želim povedati niti tega, da obstajajo dobri ali slabi upravitelji, niti tega, da bi objektivno boljši (po nekem vnaprej določenem merilu) v drugačnem izbirnem postopku (postopku imenovanja konkretnega upravitelja na konkretno zadevo) zagotovo dobili več in težje zadeve, želim pa opozoriti, da trenutni sistem na noben način sistemsko ne motivira upraviteljev, da bi bili čim boljši, oziroma z vidika posameznika ne omogoča nobene prave vizije razvoja.
Nagrajevanje upraviteljev, katerega cilj je bolj kakovostno in profesionalno delo upraviteljev, mora upoštevati vsaj dve preprosti tržni načeli: (1) boljši upravitelji bi morali imeti več posla in (2) nagrada upravitelja bi morala biti pretežno odvisna od kakovosti opravljenega dela. Trenutni sistem ne upošteva nobenega izmed teh dveh meril.
Stečajni upravitelji v posamezen postopek niso imenovani po meritornih načelih ali po kakšnem drugem izbirnem postopku, v katerem bi imeli deležniki v stečajnem postopku kakšen vpliv. ZFPPIPP namreč določa, da se upravitelj imenuje po vrstnem redu upraviteljev s seznama, ki ga za vsako okrožno sodišče posebej vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Ureditev je posledica nezaupanja do sodnikov oziroma strahu pred neprimernimi vzgibi, ki bi jih lahko imeli sodniki pri imenovanju stečajnih upraviteljev v konkretnih zadevah. Povod za takšno nezaupanje naj bi bila ravnanja nekaterih sodnikov v preteklosti, ki jih medijsko poznamo kot afero »prijatelji v stečaju«. Pri tem je treba poudariti, da je takšen sistem imenovanja med razvitejšimi pravnimi sistemi nenavaden in kot že zapisano kaže predvsem na popolno nezaupanje zakonodajalca v integriteto posameznih sodnikov.
Z vidika kakovosti dela in profesionalizacije samega poklica to pomeni, da boljši upravitelji ali upravitelji, ki bi želeli temu poklicu nameniti več energije ali časa, že zaradi sistema imenovanja ne morejo povečati obsega svojega dela in biti posledično bolje nagrajeni za svoje profesionalno in dobro delo. Ali z drugimi besedami, verjetno ni večjega ubijalca motivacije za strokovno in dobro delo, kot je zavedanje, da z dobrim delom na trgu insolvenčnih postopkov ne moreš povečati obsega dela oziroma svojega tržnega deleža, saj zaradi sistema imenovanja upraviteljev niti upniki niti sodišče ne morejo izbrati najboljšega, najprimernejšega in najučinkovitejšega upravitelja za posamezen primer. Ne glede na način dela je število dodeljenih primerov odvisno izključno od formule: število primerov zaradi insolventnosti deljeno s številom registriranih upraviteljev. Z metodo zaprtih vrat za nove upravitelje se s časom števec sicer res povečuje, kar pri konstantnem imenovalcu pomeni večje število zadev za posameznega upravitelja. Zgolj večje število zadev, ki jih posamezni upravitelj vodi, sicer res posledično vpliva na boljši gmotni položaj upravitelja, kar pa samo po sebi seveda nikakor ne vpliva na kakovost in profesionalnost dela, saj je dotok novih zadev v bistvu zagotovljen in praktično povsem neodvisen od načina dela upravitelja.
Leta 2019 sem se v članku z naslovom Nagrade stečajnih upraviteljev kot sredstvo za doseganje ex post učinkovitosti insolvenčnih postopkov1 ukvarjal z vprašanjem, kako bi lahko ustrezen sistem nagrajevanja upraviteljev pripomogel k večji ex post učinkovitosti insolvenčnih postopkov zoper pravne osebe. Ex post učinkovitost stečajnega postopka merimo s tremi faktorji, in sicer s (1) poplačilom upnikov, (2) časom trajanja postopka in (3) višino stroškov postopka. Moje takratne ugotovitve, podkrepljene z empirično analizo, so bile, da sistem nagrajevanja upraviteljev praktično v ničemer ne spodbuja upraviteljev k bolj kakovostnemu delu, saj so merila za nagrado pretežno oblikovana tako, da je višina nagrade neodvisna od kakovosti njihovega dela. Zaradi okolja, v katerem živimo, je prav, da ob koncu izpostavim dejstvo, ki z vidika konkretne analize sicer ni pomembno, a pomembno vpliva na vsakdanje delo upraviteljev. Slovenski upravitelji so tako v absolutnih zneskih kakor v odstotkih od stečajne mase plačani manj kot njihovi kolegi v primerljivih državah.
Vprašanje ureditve gmotnega položaja stečajnih upraviteljev ter vprašanja zagotavljanja profesionalnih in kakovostnih storitev spadajo med pomembna vprašanja insolvenčnega prava, ki terjajo resno analizo, premislek in seveda tudi ustrezno zakonodajno rešitev. Zapiranje vrat po mojem trdnem prepričanju ne spada v sklop ustreznih rešitev, ki bi temeljile na resni analizi in bi lahko posledično res imele željene učinke.
1 Povezava do članka: http://www.revija-pravnik.si/nagrade-stecajnih-upraviteljev-kot-sredstvo-za-doseganje-ex-post-ucinkovitosti-insolvencnih-postopkov-25-03-2019.html.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
