Včasih morda res ni najboljše, če si preveč izobražen. Ker nisem pristranski samo do prvin prava, temveč tudi do področja zgodovine, zlasti do obdobja tik pred (pred)prejšnjim fin de sièclom in tam nekje do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, me vseeno marsikateri časovno gledano niti ne toliko nedaven družbeni pojav še vedno malodane presune. Ni kaj, tudi sam prepogosto vsaj v podzavesti podležem mantri, da je moderni človek pač zenit stvarstva in da so današnje šege in navade edino merilo sodobne civilizacije (vobče). Pa še zdaleč ni tako. V zgodovini nikakor. Marsikdo bi se pridušal, da še danes ne, in to ne samo za nas, ki imamo to srečo, da smo se rodili na vseeno dokaj privilegiranem ozemlju »bližnjega zahoda«. A čeprav se štejem za razmeroma razgledanega, ravnodušnega, in kar zadeva pogled nazaj in naprej, dokaj uravnoteženega opazovalca družbene stvarnosti, me je ob prebiranju pravnega prispevka izpred nekoliko več kot stoletja vseeno presunila naslednja trditev pravnika (četudi je bila izrečena sredi tedaj še prve »velike vojne«): »Die Militärbehörde kann selbständig über den Körper des Soldaten verfügen!«
Da ne bo pomote, to je bil strokovni pravniški zapis iz ne tako daljnega leta 1916, ki bi ga v polnopomenskosti lahko prevedli kvečjemu: »Vojaške oblasti imajo tudi nad telesom vojaka popolno diskrecijo!« A pozor, to ni bil diskurz o poslušnosti nadrejenim glede izvrševanja neposredno izdanih ukazov. Šlo je za resno razpravo, ali dolžnost poslušnosti nadrejenemu v vojni seže celo dlje od tega. Obravnavano je bilo namreč vprašanje, ali si se kot vojak na ukaz nadrejenega dolžan podvreči celo nenujni operaciji na svojem telesu, če se s tem izboljša tvoja bojna pripravljenost in učinkovitost v vojnih operacijah.[1]
V tej razpravi je njen avtor dr. Heinrich Hoeniger (skoraj dvajset let pozneje so ga iz akademskih logov pregnale nacistične čistke) sicer zavrnil uvodno postavljeno maksimo,[2] ki jo je do tedaj brez resnejših pomislekov zastopala tudi tedanja nemškocesarska vojaška justica, a po drugi strani tovrstne poslušnosti vojaški komandaturi nikakor apriorno ne odklanja. Hoeniger je namreč kot častnik nadomestnega bataljona v vojnem času zasledil vrsto primerov, kako lahko tudi manjši, a nikakor ne nujno potrebni medicinski posegi v bistvenem izboljšajo bojno sposobnost vojaka na fronti. Tako je bil priča odstranitvam žrelnice, manjšim posegom na tetivah spodnjega dela nog ter operacijam na fronti dokaj pogosto zatečenih hernij (tj. trebušnih kil). Vse našteto je bilo sicer opravljeno s privolitvijo vojakov, vendar mu je to dalo misliti, pod kakšnimi pogoji bi bilo vseeno dopustno, da se tudi nevoljnim vojakom oblastno odredi, da se morajo podvreči tovrstnim posegom, recimo v primeru, da imajo skupaj zraščene prste na nogi, kar jim onemogoča hitrejše premike na fronti.
Če pustimo ob strani stanja in telesne okoliščine, ki naborniku onemogočajo, da bi bil sploh rekrutiran v vojsko,[3] se Hoeniger v nadaljevanju posveti vprašanju, pod katerimi pogoji lahko aktivnemu vojaku njegov nadrejeni po pravilih vojaške službe izda uradni ukaz, da se mora podvreči tovrstnemu nenujnemu medicinskemu posegu. Tak ukaz namreč trči ob (že tudi v tistem času) splošno priznano človekovo pravico do samoodločbe, ki vsakomur zagotavlja, da nihče ne sme posegati vanj brez njegovega soglasja.
Vseeno ta pravica (seveda) ni absolutna, saj že v času miru vanjo pogosto posega tudi javno pravo. Tak primer je (takrat splošno veljavna) zapoved obveznega cepljenja proti ošpicam, navsezadnje pa je javnopravni poseg v posameznikovo samoodločbo tudi oblastna zapoved obveznega služenja vojaškega roka. Slednje namreč s seboj prinaša inherentne obveznosti, ki jih civilist ni (nujno) dolžan trpeti, na primer nošenje določene pričeske, odstranitev brade, dodatna cepljenja proti tifusu in koleri, ki (tedaj) niso bila obvezna za celotno prebivalstvo. V primeru nastanka poškodbe mora vojak trpeti neposredne medicinske posege (šivanje rane, nastavitev okončine). Vse to po Hoenigerju pomeni, da načeloma ni ovire, ki bi preprečevala, da se bi vojakom izdal tudi ukaz o pokoritvi nenujnim fizičnim posegom v njihovo telo.
Seveda zgolj načelna dopustnost po njegovem mnenju[4] ne pomeni, da morajo imeti vojaške oblasti pri tovrstnih ukazih popolno carte blanche. Zato se je glede opredelitve pogojev njihove dopustnosti oprl na BGB,[5] natančneje na civilnopravno doktrino prisilne izvedbe medicinskega posega, kot jo urejajo še dandanes veljavne določbe paragrafa 254, ki se nanašajo na vprašanje oškodovančevega (so)prispevka k nastali škodi.[6] Pri tem je šlo za merila, ki jih je najvišje sodišče cesarske Nemčije[7] leta 1913 prvič razvilo na podlagi primera, ko je neki oškodovanec terjal odškodnino za nastalo poškodbo, ni pa se želel prostovoljno podvreči amputaciji mezinca na roki, čeprav je sam prvotno manjšo rano »zdravil« s fenolom (tj. karbolom), kar je privedlo do gangrene tega prsta.[8] Tako mora oškodovanec, ki je utrpel telesno poškodbo, vendar ne želi, da bi se mu njegov zahtevek iz tega naslova znižal zaradi pravila iz paragrafa 254(2) BGB (tj. njegovega (so)prispevka k nastali (po)škod(b)i), na sebi vseeno dopustiti medicinski poseg za odpravo te poškodbe, če je poseg tak:
Hoeniger se pri tem priduša, da je treba ta princip v pretežni meri uporabiti tudi pri nevoljnih vojakih, pri čemer glede na tedanje stanje medicine takoj izvzame vse operacije, ki jih je mogoče izvesti samo z uporabo splošne (kloroformske) ali regionalne (spinalne) anestezije. Tako ostanejo predvsem tisti posegi, ki zahtevajo samo lokalno začasno omrtvičenje, skratka predvsem zlomi kosti. Kar zadeva drugi kriterij, tj. absolutno prepoved trpljenja čezmerne bolečine, povezane s tovrstnimi posegi, pa meni, da tega pri nevoljnih vojakih za razliko od civilistov ni treba upoštevati.
Civilistom namreč ni mogoče pripisati, da se morajo podvreči večjemu trpljenju samo iz razloga, da bi si s tem izboljšali svoj položaj oškodovanca v primeru svojega (so)prispevka k nastanku (po)škod(b)e. Vojakom pač. Vojaška suknja namreč od njih pogosto terja, da se podvržejo fizičnim bolečinam, še zlasti v času vojne. Celo kot vojaki v miru se morajo naučiti do določene mere prenašati tudi fizično nelagodje, celo trpljenje, prav tako je navajanje nanju pomemben del vojaškega usposabljanja v mirnem času. A vseeno tudi njim z ukazom nikakor ni dopustno naprtiti, da morajo trpeti sicer nenujne medicinske posege, če bodo ti povezani z prenašanjem nenavadno hudih bolečin. V praksi bo to prišlo v poštev vedno, kadar zaradi razlogov na strani posameznika oziroma njegovega organizma ne bo mogoče opraviti zdravstvenega posega z uporabo anestezije, ki se sicer običajno po pravilih medicinske stroke zahteva.
Odločitev nadrejenih, da nevoljnemu vojaku z ukazom odredijo, da se podvrže tovrstnemu posegu, je torej po Hoenigerju v pretežnem delu predmet njihove vrednostne presoje, zoper katero ima nevoljni vojak sicer možnost pritožbe, če meni, da ukaz ni v skladu z opisanimi merili. Vseeno pa ga lahko zaradi neposlušnosti po vojaškem pravu utegne pred tem doleteti tudi še disciplinska kazen, kar pomeni, da se lahko pritoži šele po prestani kazni. V vsakem primeru ob zavrnitvi tvega tako prihod pred vojaško sodišče, ki mora sicer pred dokončno presojo preučiti tudi samo zakonitost in dopustnost izdaje tovrstnega ukaza, kot tudi obsodbo zaradi kaznivega dejanja vojaške nepokorščine, po prestanku kazni pa v primeru ponovne (neutemeljene) zavrnitve še premestitev – v kazenski bataljon. (Kar je bilo v okoliščinah, ki so jim bili priča vojaki v prvi svetovni vojni na najbolj izpostavljenih frontah, skoraj enako obsodbi na gotovo smrtno kazen.)
Tovrsten ukaz, ki se izda vojaku, je (bilo?) torej treba šteti, da je del njegove vojaške službe. Če se po drugi strani vojak ukazu pokori, pa mora biti deležen vseh »ugodnosti«, ki spadajo k izpolnjevanju njegovih vojaških dolžnosti, vključno s polno odmeno, če ga med operacijo pristojni zdravstveni delavci zaradi lastne napake ali malomarnosti »zašuštrajo«.
Prav je namreč, pravi Hoeniger, da to tveganje, če se morda uresniči v škodo telesa njenega vojaka, nosi prav država, saj ta od njega kot svojega zvestega podložnika terja najvišjo poslušnost, izraženo v njegovi nepogojni poslušnosti, katere antipod je na njeni strani (najmanj) dolžnost, da mu v tovrstnih primerih za njegovo (tudi telesno) žrtev nameni vsaj – »pravično« odškodnino.
Končni komentar pravkar prebranega tokrat izjemoma prepuščam kar bralcu samemu …
***
Ko smo že pri razmeroma nedavnih prepričanjih, ki v današnjem času utegnejo marsikoga dokaj presenetiti, velja poudariti, da je bilo v takratnih časnikih medvojnega časa neredko najti tudi tovrstne zapise, tokrat izpod peresa spodnještajerskega Štajerca:[9]
Proti nenravnosti žensk.
Dnevnik »Hlas« v [češkem] Brnu piše: Županstvo v Postoloprtih je izdalo naslednji razglas: »Slavnemu občinstvu se daje tem potom na znanje, da bodo z ozirom na javno nravnost od danes naprej vsa dekleta kakor tudi žene, katerih možje se nahajajo na bojiščih, brezobzirno aretirane, če se jih dobi po deveti uri zvečer v gostilnah ali po mestnih ulicah.«
— Take določbe bi bilo treba tudi v naših krajih uvesti. Kajti povedati se že mora, da se nekatere ženske tako nesramno vedejo, kakor — gotove živali. Mož se v vojski bori za domovino in preliva zanjo kri, žena pa pijančuje in se vlači doma ter zapravlja državno podporo ili zanemarja nesrečno svojo deco. Dekleta pa tudi v prav mnogo slučajih porabljajo prostost sedanjih časov, da se »zabavajo« na način, ki se poštenemu človeku gotovo gnusi. V interesu splošne nravnosti in v interesu bodočnosti naše države bi bilo, da se tako grdo počenjanje omeji.
V Slovencu pa je bilo še tik pred iztekom prve (velike) vojne mogoče prebirati tudi kakšno takšno notico:[10]
Smrt vrabcem na Moravskem.
Na Moravskem je izšla uradna odredba za pobijanje vrabcev in sicer iz dveh več ali manj važnih razlogov. Prvi so vrabci jako škodljivi vrtom in polju, drugi je pa da je njih meso jako okusno in dobro nadomestilo za govedino, teletino, svinjino, bravino itd., katere je od dne do dne manj.[11]
Čisto na koncu pa še novica, ki je bila v tedaj najbolj branem ljubljanskem časniku Jutro objavljena pred točno stotimi leti in ki je že napovedovala novo svetovno morijo:[12]
Kriza vsled Matteottijevega umora
POBEG IN ARETACIJE VODILNIH FAŠISTOV. — MINISTRI PONUJAJO SVOJE PORTFELJE. — REKONSTRUKCIJA VLADE. — SPREMEMBE NA VODILNIH MESTIH. — STRAH PRED INOZEMSTVOM,
Rim. Po vseh dosedanjih poizvedbah in preiskavah se kaže, da so morilci poslanca Matteottija skrili umorjenčevo truplo v okolici Ronciglione, ali pa ga potopili v jezero Vico. V ljudstvu pa se je splošno že utrdilo mnenje, da so oblastva truplo že našla, pa ga skrivajo, da bi se javno mnenje ne razburilo še bolj zaradi strahovitega nečloveškega divjaštva, s katerim so fašistovski morilci spravili s sveta svojega političnega nasprotnika: 22 strelov, 7 udarcev z bodalom ter eno oko izbito. […]
[1] Glej H. Hoeniger, Zwang zur Operation zwecks Herbeiführung oder Verbesserung der Heeresdiensttauglichkeit [Pokoritev k medicinskim posegom za pridobitev ali izboljšanje sposobnosti za opravljanje vojaške službe], Deutsche Juristen-Zeitung, št. 3/4, 1916, str. 173 in nasl.; vir: <https://dlc.mpg.de/!metadata/mpirg_escidoc_88802/122/-/>. Več o tem v E. Schmidt, »Militärstrafrecht«, v: Liszt/Kaskel, Enzyklopädie der Rechts- und Staatswissenschaft: Abteilung Reshtswissenschaft XXa, Julius Springer, Berlin 1936, str. 58, op. 3.
[2] Ki jo je malo pred tem zagovarjal tudi njegov stanovski kolega Weimann v prispevku Aerztlicher Eingriff bei Heeresangehörigen [Medicinski posegi na pripadnikih oboroženih sil], Deutsche Strafrechtzeitung, št. 11/12, 1915, str. 529 in nasl.
[3] Nabor teh stanj oziroma okoliščin, ki nekomu preprečujejo vstop v vojaško službo (na primer ploske noge ali rahitičnost), se, kot vemo iz zgodovinskih izkušenj (tudi) nedavnih oboroženih spopadov, sčasoma vse bolj krči, premo sorazmerno z obsegom zatečenih izgub moštva, ki jih vojskujoča se stran utrpi zlasti v okviru dalj časa trajajočih spopadov, predvsem pa v primeru večletnih vojn.
[4] Drugače od njegovega takratnega kolega Wiesmanna. Glej op. 2 zgoraj.
[5] Mišljen je seveda še danes veljavni in malodane legendarni nemški civilni zakonik, Bürgerliches Gesetzbuch (BGB), ki se je začel uporabljati z letom 1900.
[6] Ta se namreč (še vedno) glasi:
(1) Če je škoda nastala tudi po krivdi oškodovanca, sta obveznost plačila odškodnine in njena višina odvisna od okoliščin, zlasti od tega, v kolikšni meri je škodo v pretežni meri povzročila ena ali druga stranka.
(2) To velja tudi, če je krivda oškodovanca omejena na to, da nasprotno stranko ni opozoril na nevarnost nastanka neobičajno visoke škode, za katero slednji ni vedel ali ne bi smel vedeti, ali da ni preprečil nastale škode ali jo zmanjšal. […]
[7] Reichsgericht(RG), predhodnik današnjega nemškega Zveznega vrhovnega sodišča.
[8] RG v zadevi III 30/13 (27. 6. 1913; zbirka RGZ 83, 15).
[9] Štajerc, glasilo razmeroma neuspešne politične stranke na področju tedaj še skupne Vojvodine Štajerske, t. i. Štajerc-Partei, ur. Karl Linhart, 6. 2. 1916, str. 5; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6MGJQL4G> (10. 6. 2024).
[10] Slovenec, političen list za slovenski narod, 11. 4. 1918, str. 5; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-RBSQO36Z> (10. 6. 2024).
[11] Sistemsko iztrebljanje vrabcev kot (domnevnih) škodljivcev se je v zgodovini sicer večkrat ponovilo; pri tem so bile najbolj povedne prav posledice kitajske kampanje, usmerjene zoper štiri škodljivce (komarje, muhe, podgane in vrabce), kar naj bi kot del Mao Cetungove doktrine velikega skoka naprej v nekaj letih (tj. od 1958 do 1962) omogočilo pospešeno preobrazbo kitajske družbe iz tako rekoč agrarnega gospodarstva v razvito industrijsko družbo. Namesto tega, in to predvsem na račun sicer zelo uspešnega iztrebljanja vrabcev – ti so namreč zelo uspešni zatiralci mrčesa –, pa so Kitajsko med letoma 1959 in 1961 prizadela tri leta velike lakote, zaradi katere je umrlo na desetine milijonov tamkajšnjih prebivalcev.
[12] Jutro, dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, Konzorcij Jutra, 17. 6. 1924, str. 1;
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-XT2E5TIO> (10. 6. 2024).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
