O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.
Mir je osrednja vrednota zlasti v pravu EU. Je temelj njene vhodne in izstopne legitimnosti. Vse, kar EU počne, je slednjič v funkciji miru. Pri čemer pa ima mir v pravu EU tri različne pomene v odvisnosti od odgovora na vprašanje, za čigav mir pravzaprav gre. Ti odgovori so pogojeni z načelom bližine. Tako je EU prvenstveno mirovni projekt za zagotavljanje svojega notranjega miru, torej miru med državami članicami.
Kljub temu pa normativna mirovna orientacija EU ni izključno komunitarna, temveč ima tudi kozmopolitski naboj. EU namreč zasleduje mir tudi navzven, in sicer na dva načina. V subjektivnem smislu EU navzven skrbi za tisti mir, ki ji koristi, tako da ni ogrožen njen lastni notranji mir. Prav tako pa si prizadeva za zunanji mir v objektivnem smislu, torej za mir sam na sebi, ne glede na to, da njegova prisotnost ali odsotnost v konkretnem primeru za EU nima nikakršnih posledic. Do različnih vrst miru, notranjega, zunanjega, v subjektivnem in objektivnem smislu, pa ima EU drugačen odnos, katerega intenzivnost plahni z bližino (ne)miru.
Če ima mir v pravu EU veliko ustavnopravno težo, pa tega, vsaj na besedilni ravni, ni mogoče trditi za slovensko ustavo. Temeljna ustavna listina, ki jo je ustavno sodišče razglasilo za neusahljiv temelj slovenske državnosti, tako izpostavlja zavezo naše države, da v postopku razpada nekdanje skupne države z bivšimi jugoslovanskimi republikami »enakopravno, demokratično in po mirni poti postopno ureja vsa vprašanja iz dosedanjega skupnega življenja, spoštuje njihovo suverenost in ozemeljsko celovitost«. Sama ustava pa v 124. členu v okviru normiranja obrambe države izpostavlja, da slovenska varnostna politika izhaja predvsem »iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. To pa je tudi vse, kar o miru neposredno pove najvišji pravni akt Republike Slovenije.
Tudi zato ne preseneča uvodno omenjena teoretična podhranjenost pojma mir. Da bi ta manko vsaj nekoliko popravili, v tej kolumni trdim, da je po vsebinski plati mogoče razlikovati vsaj štiri pojmovanja miru.
Najprej je tu mir za vsako ceno. Zanj je značilno, da se napadena država v celoti podredi agresorki, ker pač presodi, da je na tnalu njen obstoj oziroma da je vsakršno nadaljevanje spopadov še bolj uničujoče kot mir, pa naj bo njegova vsebina kakršnakoli že.
Druga oblika je vsiljeni mir. V tem primeru gre za poraz države, ki pa za razliko od zgoraj ni popoln, temveč država ohrani svojo mednarodnopravno subjektiviteto, tudi svoje mednarodno priznane meje, a vsebinsko, po politični plati dejansko, ne pa tudi (nujno) formalno postane plen agresorke. Država, ki je prisiljena v vsiljeni mir, je navadno vazalna država svoje agresorke.
Tretja oblika je mir kot način sožitja dveh močno nasprotujočih si držav ali velesil, ki pa je po svoji vsebini poln napetosti, tudi občasno nasilnih, a navadno nevojaških konfliktov, do katerih pa ne pride izključno zato, ker se obe strani zavedata, da bi izbruh vojne po vsej verjetnosti pomenil ne le uničenje vojskujočih se strani, ampak tudi sveta, kot ga poznamo. Takšen »mir« je vladal v času hladne vojne.
Nazadnje in najpomembneje pa je treba omeniti še tako imenovani mir v pravem pomenu besede, torej pravičen mir. V odnosu med državami je to lahko le mir, ki je skladen z mednarodnim pravom, izhajajoč iz spoštovanja enakopravne suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti držav, znotraj katerih je dejansko zagotovljeno spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Čeprav torej o pravu in miru redko razmišljamo skupaj, pa, ko gre za pravi, pravični mir, ugotovimo, da tega ni brez prava, kakor tudi prava ni brez miru. Pravo in mir sta tako dve različni strani ene in iste medalje, ki naj zagotavlja vsakemu posamezniku človeka vredno življenje. Če in ko nas vodi tak premislek, je popolnoma jasno, da si pravi pravični mir zaslužijo tudi v Ukrajini ter da pozivi k miru za vsako ceno, ki bi v obnovljenem hladnovojnem kontekstu Ukrajino dejansko spremenili v vazalno državo, ne morejo uživati naše podpore.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
