Zadeve, ki jih sodišče, v tej kolumni se bomo omejili posebej na ustavno sodišče Republike Slovenije, sploh ne sprejme v obravnavo, so lahko enako ali pa še bolj pomembne od tistih, o katerih odloči po vsebini. Razlog za to je preprost. Če ustavno sodišče, na primer, zavrže pobudo o oceni ustavnosti nekega predpisa, s tem tehtnico, vsaj začasno, včasih pa tudi dokončno, nagne v prid tistega, ki je predpis sprejel. Četudi je ta predpis morebiti protiustaven, živi naprej, ker ustavno sodišče njegove presoje ni želelo niti začeti.
Ključni faktor za začetek postopka za oceno ustavnosti nekega predpisa je, seveda, pravni interes. Naša pravna ureditev v zvezi z njim, podobno, kot je to praksa v tujini, razlikuje med privilegiranimi in neprivilegiranimi predlagatelji. Prvim pravni red pravni interes priznava že vnaprej, če hočete pavšalno, drugi pa ga morajo šele izkazati, in to v okoliščinah vsakokratnega primera. Tako je tudi v postopkih pred slovenskim ustavnim sodiščem. Privilegirani predlagatelji lahko vložijo zahtevo za presojo ustavnosti, ki jo morajo ustavni sodniki praviloma sprejeti v obravnavo. Neprivilegirani predlagatelji pa smejo vložiti samo pobudo, za katero morajo izkazati pravni interes, ki bo posamičen in konkreten.
Kaj točno ta zakonski standard pomeni, razlaga ustavno sodišče samo. S tem je ono tisto, ki dejansko na eni strani regulira, kako široko bodo odprta njegova vrata, kar na drugi strani, in posledično, vpliva na to, kako temeljito bo ustavno sodišče nadziralo delovanje drugih dveh vej oblasti. Širša ko je razlaga pravnega interesa, več primerov obravnava ustavno sodišče, manjši je manevrski prostor drugih dveh vej oblasti za avtonomno izvajanje regulatorne funkcije. In obratno: ožja ko je razlaga pravnega interesa, manj primerov obravnava ustavno sodišče, več manevrskega prostora imata drugi veji oblasti na razpolago.
Ob povedanem bi nekdo utegnil oporekati, češ da ustavno sodišče ni edino sodišče v državi, ki je poklicano k zagotavljanju ustavnosti in zakonitosti. To drži. Če sistem rednih sodišč dobro in učinkovito, predvsem pa hitro ter prepričljivo deluje, ožja ali širša razlaga pravnega interesa s strani ustavnega sodišča nemara res ni tako pomembna. Namesto njega drugi dve veji oblasti pač nadzirajo redna sodišča. Če pa velja obratno, da so ta počasna, neučinkovita ter nekakovostna, potem je doktrina ustavnega sodišča v zvezi s pravnim interesom še kako pomembna za nadzor nad drugima vejama oblasti.
Pri nas je stanje v rednem sodstvu dobro znano. Statistika kaže, da redno sodstvo kot celota stagnira, podaljšujejo pa se roki odločanja v težjih, pomembnejših zadevah. Torej točno tam, kjer je, slednjič, (ne)intervencija ustavnega sodišča odločilna. Kar pa se tiče razlage pravnega interesa v zvezi s pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti in zakonitosti pred ustavnim sodiščem, je slednje pravni interes vse do zadeve U-I-74/03 razlagalo široko, nato pa je uveljavilo precej ožjo razlago.
Pa s tem, načeloma, ne bi bilo nič narobe, če bi se ustavno sodišče te nove, ozke razlage zares konsistentno držalo. A kaj, ko se je ne. Že prej, še posebej pa v času aktualne sestave, lahko tisti, ki podrobneje spremljate dogajanje na ustavnem sodišču, opazite zelo poljubno rabo doktrine pravnega interesa, ki v nekaterih primerih meji že na arbitrarnost. Arbitrarnost v tem smislu, da ustavno sodišče razlago pravnega interesa v konkretnem primeru prilagodi tako, da tistega, ki je predpis sprejel – očitno tudi glede na politične preference izbrane večine na ustavnem sodišču – bodisi izpostavi ustavnosodni kontroli bodisi ga, nasprotno, le-te razbremeni.
Če ne verjamete, se spomnite na covidne odloke, kjer so bila vrata ustavnega sodišča za nadzor nad diktatorsko vlado najširše odprta. Nato pa jih primerjajte s postopanjem ustavnega sodišča v razmerju do aktualne svobodnjaške oblasti. Slednja je v najboljši socialno-ekonomski populistični maniri z zlorabo pravne oblike predpisov, ki so učinkovali dejansko kot posamični pravni akti, globoko posegla v svobodno gospodarsko pobudo trgovcev z naftnimi derivati (U-I-47/23) ali pa zavarovalnic (U-I-108/23, U-I-110/23, U-I-146/23), ustavno sodišče pa: nič! Še več, da bi lahko zavrglo pobude pritožnikov, je še zaostrilo svojo razlago pravnega interesa ter pritožnike, preden lahko pridejo na ustavno sodišče, poslalo v odškodninske tožbe zoper državo pred redna sodišča.
Tam naj se svaljkajo tistih pet let do vrhovnega sodišča. Medtem pa te vlade, ki je povzročila protiustavnost, za katero bomo plačali vsi davkoplačevalci iz proračuna, že zdavnaj ne bo več. Tako je pač v državi, kot je očitno tudi naša, kjer so vrhovni varuhi ustavnosti in zakonitosti vse bolj v službi varovanja aktualne oblasti. Manipulacije z razlago pravnega interesa jim pri tem pridejo še kako prav. To pa opazijo le redki, ker zadeve, v katerih ustavno sodišče po vsebini sploh ne odloči, javnosti pač ne zanimajo. Ta kolumna je pokazala, da bi jo morale.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
