Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.
Pravo je eden od najvplivnejših družbenih sistemov, ki na eni strani konstituira in ureja družbo, na drugi strani pa se tej isti družbi in spremembam v njej mora tudi nenehno prilagajati. Med pravom in družbo tako obstaja nadvse dinamičen, vzajemen odnos. Dinamika tega vzajemnega odnosa pa se znatno okrepi, ko v družbi pride do globljih sprememb.
Te so lahko posledica notranjih ali zunanjih vplivov. Ena takih, najbolj občutnih sprememb sodobnega časa so podnebne spremembe. Njihov vpliv utegne biti tako daljnosežen, da se jim bodo morali prilagoditi tudi pravo in pravne teorije, ki ga podčrtujejo. Pri tem bo prav gotovo najbolj na udaru tradicionalna ločnica med javnim in zasebnim pravom.
Javno pravo, kot vemo, je tisto, ki ureja vertikalna razmerja med javno oblastjo in posamezniki. Zasebno pravo pa, nasprotno, regulira horizontalna, prirejena razmerja med posamezniki. Temeljna ločnica med njima je načelo, da oblast, država, nosilci javnih pooblastil smejo početi samo tisto, kar jim je izrecno dovoljeno, medtem ko vsi drugi lahko počnejo vse, kar jim ni izrecno prepovedano.
Iz razmerja med javnim in zasebnim pravom pa izvira še ena bistvena razlika, vezana na odgovornost. Odgovornost oblasti je javnopravna, ki nikakor ne zajema samo dolžnosti opustiti posege v pravice in pravne interese zasebnikov ter druga škodljiva ravnanja, temveč obsega tudi dolžnost aktivnega ravnanja v smislu zagotavljanja pravic posameznikov in varovanja javnih interesov.
Zasebniki pa imajo, nasprotno, vse dokler ravnajo znotraj kogentnih predpisov, pravico, da se jih pusti pri miru in v razmerju do tretjih ne nosijo nikakršne posebne odgovornosti, kaj šele odgovornosti aktivnega ravnanja v smislu zagotavljanja javnih interesov ter dobrin.
Tako je bilo nekoč in nekatere, predvsem klasične liberalne pravne teorije pri tem vztrajajo še danes. Vendar pa je šla družbena stvarnost, če to hočete ali pa ne, v drugo smer. Klasična delitev na javno in zasebno pravo dandanes tako ni več prepričljiva. Meja med javnim in zasebnim se je zabrisala.
Prvič zato, ker javno nastopa, predvsem na ekonomskem trgu, tudi kot zasebno, drugič pa zato, ker so nekateri zasebni akterji v zadnjih desetletjih akumulirali toliko moči, da so z vidika svojega oblastvenega vpliva najmanj primerljivi, če že ne močnejši od javne oblasti, zlasti od majhnih in srednje velikih držav.
Tu imam, seveda, v mislih zlasti in predvsem transnacionalne korporacije. Podjetja, ki delujejo globalno, njihova ekonomska moč, s tem pa tudi vsaj de facto regulatorni vpliv, pa neredko presega moč javnih akterjev. Ta podjetja so doslej, s svojo ekonomsko aktivnostjo in nanjo vezanimi posegi v naravni prostor, z onesnaževanjem ter ustvarjanjem drugih negativnih eksternalij, med drugim, tudi znatno prispevala k podnebnim spremembam.
Upoštevaje ta dejstva, torej nesorazmerno ekonomsko moč zasebnih akterjev ter negativne posledične eksternalije za okolje in podnebje, seveda ni več mogoče vztrajati pri klasični zasebnopravni premisi, da transnacionalne korporacije lahko počno vse, kar jim ni izrecno prepovedano, in da imajo pri tem pravico, da se jih v mejah kogentnih predpisov pusti pri miru. Tako ravnanje bi pomenilo zatiskanje oči pred kruto realnostjo in ustvarjanje tveganja, da se ta v prihodnje še poslabša.
Prav zato bo torej treba na novo teoretično premisliti in osmisliti ne le razmerje med javnim in zasebnim pravom, med njegovimi akterji, temveč tudi najti ustrezne institucionalne mehanizme za uveljavljanje odgovornosti velikih transnacionalnih korporacij, pri čemer se, obenem, državnim in drugim oblastvenim organom na nadnacionalni, mednarodni in transnacionalni ravni ne bi dopustilo preveč diskrecijskega ali celo samovoljnega ravnanja.
To je pomemben izziv, ki torej čaka na odgovor pravne teorije in prakse. Z njim se bomo v naslednjih treh letih spopadli tudi na Novi univerzi, v okviru pravkar začetega novega raziskovalnega projekta na temo odgovornosti gospodarskih družb, človekovih pravic ter podnebnih sprememb. Naš cilj je razviti koherenten, prepričljiv in vzdržen sistem upravljanja teh izzivov tako znotraj slovenskega kot mednarodnega pravnega reda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
