V denarju je moč
do tistega trenutka, ko ti pusti,
da si človek.
Anonimus
Cenim prav vsak poklic in delo, ki ga ljudje opravljajo zavzeto, pošteno in z občutkom, da je to tudi njihovo življenjsko poslanstvo. Vse ostalo je zgolj iz nuje preživetja, kar se seveda takoj opazi.
Poznam velikanske želje super odličnjakov in predvsem njihovih staršev, da bi šel otrok na študij medicine. Za sprejem niso dovolj zgolj petice, bognedaj kakšna štirica, pač pa tudi vsaj zlata matura in še kakšno priznanje, ki prinaša prepotrebne točke. Da, pomembne so zgolj točke in še enkrat točke. Le z njimi si odpreš pot v »sveto« medicino. Poznam nekaj takih, ki so jim zmanjkale; celo zgolj ena ali dve. In potem za superodličnjake hud spominski »dril« šest dolgih let in še pet ali šest za izbrano ali zgolj ponujeno specializacijo. Že od vrtca dalje so se seveda dodatno učili tuje jezike; enega, dva, nekateri celo tri. Pri vsakem mini »škripanju« v šoli so nastopili dobri inštruktorji. Seveda vse to ni bilo poceni. Niti najmanj. Ne predstavljam si otroka revnih staršev ali pravega samohranilca ali samohranilke (ne takih, ki dobivajo visoko preživnino), pač pa tistih, ki hodijo na Rdeči križ ali Karitas po vreče osnovne hrane, da bi lahko imeli doma študenta ali študentko medicine. Okoli prestižnih gimnazij namreč pogosto vidiš limuzine, ki mladež redno dovažajo v šolo in odvažajo domov. Tudi s štipendijo za nadarjene, tam okoli 150 evrov, si ti otroci kaj prida ne morejo pomagati. Rabijo namreč veliko več.
Rada pa bi videla tistih nekaj zvenečih imen našega zasebnega zdravstva (vsaj prvih deset najvišje uvrščenih), ki bi poleg svojih nadobudnih otrok, že kar dedno zapisanih medicini, štipendirali in vsa leta študija skrbeli za res pridne in revnejše medicince. Take, ki se z vlaki in avtobusi vozijo v prvo ali drugo »prestolnico« na študij ali živijo v študentskem domu. Ti ne morejo med študijem na izmenjavo na prestižne klinike v tujino, kjer je treba imeti še vsaj 1000–2000 evrov mesečno za kvalitetno bivanje in izpopolnjevanje. Si tam predstavljate otroka, čigar starši imajo minimalni plači in doma še dve ali več lačnih ust, ali mamo oz. očeta, ki od sklada zanj prejema 70–100 evrov preživnine? Pa saj ta nima niti začetnih možnosti, saj ni mogel priti niti do C-diplome tujih jezikov, kar pa je nujno, da otrok sploh stopi na prestižno kliniko. In tako prav na medicini najdemo sicer zelo, zelo pridne, kdaj genialce, a niti slučajno prav revne študente. Študentskega dela v kafičih in tovarnah si časovno ne morejo privoščiti, čeprav bi denar nekateri krvavo rabili. Tu gre povečini za sinove in hčere znanih zdravnikov, profesorjev, odvetnikov, izjemno težkih podjetnikov itd. Res zanimiva bi bila raziskava finančnega stanja njihovih staršev. Če je sploh javno, saj nekateri pridno skrivajo hude denarce.
Do pravega »kruha« morajo namreč starši te otroke preživljati vsaj 25 let, kar pomeni vsaj do njihovega 31. leta. Ženskam takrat že bije biološka ura. Če rodijo prej, se jim specializacija hudo zavleče. Si predstavljate mlado zdravnico po dveh porodih … in res hudem študiju? Ravnokar sem govorila z eno izmed njih. Prvi otrok 5 let, drugi 1 leto, ona pa šele na polovici specializacije … Vsak teden je kateri od otrok bolan in mami je le mami … Študira lahko le nekaj ur dnevno in še to težko. Kdaj bo končala specializacijo urgentne medicine in anestezije, ji ni niti približno znano. Pa ima pridnega moža, a tudi hudo zaposlenega. Njena plača je že leta zelo nizka.
Pa nam tako primanjkuje anesteziologov. Težko je uresničevati poslanstvo dobre mame in vrhunske zdravnice. Pri samskih moških je veliko, res veliko lažje. Enakopravnost spolov? Le kje? Tu zagotovo ne.
Seveda pa bi povsem brez sramu ali slabe vesti uvedla obvezo, da v našem javnem, ne zasebnem, zdravstvu »oddelajo« toliko let, kolikor je trajal njihov študij, ki ga je zanje plačevala država, saj ji sedaj krvavo primanjkuje vseh vrst kadrov. To naj bi veljalo za prav vsak poklic. Šele ko pri nas ni zaposlitve zanje, lahko mirno odidejo v tujino. Sicer uvažamo kadre, plačujemo jezikovne tečaje in nato preživljamo še njihove družine.
Žal pa izgubljamo najboljše, take, ki bi reševali naše ljudi. Seveda ni zanemarljivo tudi primerno plačilo. Primerno doma, ne v Švici. Tam je življenje povsem drugačno in zelo, zelo drago. Delajo od 7. do 19. ure. Trdo in predano. Daleč od doma, kamor ni tako enostavno priti. Zasebnega življenja skoraj ni.
Spominjam se še propada naše Adrie Airways in izgube fantastičnih pilotov. Sedaj se jih težko najde celo za pravkar kupljene helikopterje, ki bi pomagali pri požarih. Zagotovo so jih dobesedno razgrabile tuje letalske družbe.
Na svetovni dan medicinskih sester sem z govorom nastopila na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Nikakor nismo mogli razumeti velikanskega primanjkljaja medicinskih sester ob dejstvu, da jih samo pri njih letno konča študij dvesto, imamo pa v Sloveniji trinajst takih šol. Naj kdo to razloži … če zna! Dobesedno izginejo.
Spominjam se leta 1980, ko sem opravila pravosodni izpit, za mano je bila pravna fakulteta (lahko bi študirala pet let, a sem le tri in enajst mesecev), sledili sta dve leti pripravništva in res težak izpit. Plača po njem je bila izredno nizka, odgovornost velika. Tudi danes plače sodnikov in tožilcev niso visoke in že leta zaostajajo za primerljivimi. A vseeno delajo … Obljube o 600 evrih so padle v vodo.
Stavkajo pa kar vsi poklici ali vsaj grozijo s tem. Šolniki vsako leto večkrat. Da o zdravnikih ne govorim. Pa čeprav jih najdemo vsaj devetdeset, raje več, med sto najbolje plačanimi pri nas. A tu niso kar vsi. Nekateri so res preslabo plačani!
Ja, težak je ta boj za plače in prestiž. Ne morem pa razumeti niti tega, da znani »žogobrci«, tenisači, košarkarji itd. služijo milijone in milijone evrov, zdravniki, ki presajajo organe in operirajo najhujše tumorje, pa nekaj tisoč evrov. Čuden je ta svet!
Ste kdaj pomislili še na kriptomilijonarje, pa borze in delnice? Adrenalinsko za umret! Prava zasvojenost.
Kje je potem pravično plačilo? Ni ga nikoli bilo, ni ga in ne bo ga!
Kaj torej narediti? Lahko si pošten, ne (z)moreš pa biti vedno pravičen. Pa smo spet tam; denar je sveta vladar. Zgolj smrt povsem izenači revne in bogate.
Pojdite v Hrastovlje! Vsi bomo nekoč »tam«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
