Pravne fakultete in ustanove, ki zagotavljajo pripravništvo mladih pravnikov, imajo odgovornost prenašati pravno znanje pa tudi etične vrednote in medosebne veščine. Izobraževanje in prva leta dela bi morali vključevati tečaje o poklicni etiki, čustveni inteligenci in skrbi za stranke, ki bi nadgradili pravna pravila in spodbujali razumevanje odvetnikove vloge v družbi in pomena etične prakse.
Pravo je odgovorilo na vsa moja karierna upanja in pričakovanja, ni pa odgovorilo na vprašanje trajnega zadovoljstva. Diploma v roki in ime na vratih lastne odvetniške pisarne so mi omogočili vstop v svet »mladih, bogatih in uspešnih«. Tako nam svet odvetnikov rišejo stereotipi ameriških filmov. Temu bi skoraj podlegla tudi sama. Ure in ure sem lahko sedela v pisarni in delala pozno v noč. Svojemu notranjemu svetu nisem prisluhnila. Živela sem na površju, zanimala me je le fasada – obleka, videz, ugled. Med študijem prava sem prevečkrat slišala besede: »Vi boste elita družbe!« Treba je stopiti višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos, vse to so nam vtepli v glavo. Kot da bi bilo zadovoljstvo odvisno od imetja! Zadovoljstvo se je naselilo v meni, ko iz posedovanja dobrin tega sveta nisem delala malikov. Trajno zadovoljstvo ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih povzdiguje ta svet. Kar se vidi, je vse minljivo in kratkotrajno. Neskončno je tisto notranje, tisto, kar je za ta svet preveč navadno. To je logika majhnosti in hkrati trajnega veselja. Osebno zadovoljstvo ni odvisno od zunanjih dejavnikov, temveč je vedno stvar naše notranjosti. Prav tako ni odvisno od zdravja ali bolezni. Osebno zadovoljstvo tudi ni odvisno od dobrin, saj imamo le redko vse, kar menimo, da potrebujemo. Vedno smo lahko zadovoljni, če se tako odločimo!
Pri predmetih, ki jih poučujem, vključujem študij primerov in vaje z igranjem vlog, ki so dragocena orodja pri pomoči bodočim pravnikom pri reševanju etičnih dilem in prepoznavanju vpliva njihovega vedenja na stranke in pravni sistem. Spoznala sem, da so pri odvetnikovem delu potrebne veščine za uravnoteženje samozavesti z empatijo in etičnim razmislekom. Pomen etičnega usposabljanja in nadzora je nujno potreben ves čas poklicnega dela.
Pomembno vlogo imajo tudi odvetniške pisarne, saj kultura delovnega okolja močno vpliva na posameznikovo vedenje, zato bi si morale odvetniške pisarne prizadevati za ustvarjanje okolja, v katerem je etična praksa enako cenjena kot plačljive ure ali pridobivanje strank. Dobra etična praksa je tam, kjer izkušenejši odvetniki vodijo mlajše pri reševanju etičnih izzivov in pristopu do strank. Uspešnost odvetniških pisarn bi morala vključevati ocene etičnega vedenja in zadovoljstva strank, ne le finančnih kazalnikov. S spodbujanjem kulture, ki poleg pravne strokovnosti ceni etično vedenje in empatijo, lahko pravna skupnost stremi k ohranjanju javnega zaupanja in zagotavljanju, da bi bilo prizadevanje za pravičnost osrednji del pravne prakse.
Stranke pogosto iščejo odvetnike, ki izžarevajo gotovost in lahko odločno zastopajo njihove interese. Odvetnik, ki močno verjame v svoje sposobnosti, je morda bolj pripravljen prevzeti zahtevne primere ali uporabiti inovativne pravne strategije. Odvetnikova samozavest je lahko pomirjajoča za stranke, ki se soočajo s pravnimi izzivi. Odvetniki, ki zmagi dajejo prednost pred etičnimi premisleki, so lahko bolj nagnjeni k dvomljivim praksam, kot so zadrževanje informacij ali izkoriščanje pravnih vrzeli na način, ki spodkopava namen zakona. Takšno vedenje lahko razgradi javno zaupanje v pravni sistem in prispeva k dojemanju prava kot igre za zmago, ne kot sredstva za dosego pravičnosti. Za stranke je sodelovanje z odvetnikom, ki kaže samovšečne lastnosti, izziv. Takšni odvetniki so lahko manj empatični do potreb in skrbi svojih strank in se osredotočajo na to, kako primer odraža njihov lasten ugled. Prizadevanje samo za ugled lahko vodi do slabih nasvetov ali zamujenih priložnosti za poravnavo. Odvetniki, ki dosledno kažejo občutek superiornosti, včasih težje učinkovito sodelujejo s kolegi ali sodnim osebjem, kar lahko ovira učinkovito upravljanje pravičnosti. Narava kontradiktornega pravnega sistema nagrajuje tiste, ki lahko prepričljivo in vztrajno argumentirajo. Medtem ko je ta lastnost za stranke lahko koristna, pa se lahko izrazi tudi kot nesposobnost priznanja napak ali pretirana potreba po tem, da imajo vedno prav, kar je povezano s samovšečnim vedenjem.
Veliko odvetnikov ohranja visoke etične standarde in daje prednost interesom svojih strank ter integriteti pravnega sistema. Izziv je v prepoznavanju in odpravljanju problematičnih vedenj, hkrati pa ohranjati pozitivne vidike samozavesti, ki lahko koristijo odvetniški praksi. Odvetniki delujejo v zelo konkurenčnem okolju. Konkurenčnost se začne že s tekmovanjem za pripravništva in se nadaljuje celotno poklicno življenje. Odvetniške pisarne pogosto gojijo kulturo tekmovalnosti, tako znotraj med kolegi kot zunaj z drugimi pisarnami, pri pridobivanju strank, primerov in ugleda. Delo odvetnika je odgovorno in stresno, saj prinaša posledice, ki spreminjajo življenja njegovih strank, naj bo to kazenski primer, ki se lahko konča z zaporno kaznijo, civilni spor s pomembnimi finančnimi posledicami ali družinska pravna zadeva, ki bi lahko vplivala na skrbništvo. Izkazovati mora zaupanje pri svetovanju strankam, pogajanjih pri poravnavah ali predstavljanju argumentov na sodišču. Pričakuje se, da se bo samozavestno spopadel z zapletenimi pravnimi okviri in odločno zagovarjal interese svojih strank. Zahteva po neomajni samozavesti lahko včasih zabriše mejo med zdravo strokovno samozavestjo in bolj problematičnimi samovšečnimi lastnostmi. Pozornost do podrobnosti in perfekcionizem sta pomembni lastnosti odvetnikov. Kompleksnost prava in potencialne posledice napak zahtevajo natančno delo. Pretiran perfekcionizem pa se lahko prelevi v nerealna pričakovanja o brezhibnosti do sebe in drugih.
Vse naštete lastnosti so v zmerni meri dragocene pri odvetnikovem delu. Izziv pa je v razlikovanju med zdravimi poklicnimi značilnostmi in bolj problematičnimi samovšečnimi lastnostmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
