FURS je izdal spremembe v dokumentu - Bonitete, 11. izdaja, maj 2024, in sicer z dopolnitvami v točkah 3.1 Uporaba avtomobila v zasebne namene, 3.1.1 Uporaba električnega avtomobila v zasebne namene, 3.1.2 Postavitev električne polnilne postaje in v poglavju 4.0 Kaj se ne šteje za boniteto in posebnosti.
DOHODNINA – DOHODEK IZ ZAPOSLITVE
13. 5. 2024
Bonitete
sprememba dokumenta
***
Več na povezavi: Bonitete, 11. izdaja, maj 2024
Vir: FURS, 13. 5. 2024
****
Sprememba v dokumentu:
3.1 Uporaba avtomobila v zasebne namene
Zakon o dohodnini – ZDoh-2 ne določa definicije pojma osebno motorno vozilo. Za namene izvajanja 43. člena ZDoh-2 se izhaja iz razvrstitve vozila po kombinirani nomenklaturi carinske tarife, in sicer se za osebno motorno vozilo štejejo motorna vozila pod oznako KN 8703. To so avtomobili in druga motorna vozila, ki so konstruirana predvsem za prevoz oseb, vključno z motornimi vozili za kombinirani prevoz ljudi in blaga (tipa "karavan", "kombi", itd.) in dirkalnimi avtomobili. Boniteta za privatno rabo teh vozil se ugotavlja skladno z določili drugega odstavka 43. člena ZDoh-2.
Če pa delodajalec zagotovi delojemalcu uporabo tovornega vozila (po kombinirani nomenklaturi carinske tarife so to motorna vozila za prevoz blaga), se boniteta ugotavlja skladno z določili prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 (primerljiva tržna cena, če te ni mogoče določiti, pa strošek delodajalca v zvezi z zagotavljanjem bonitete). Enako velja, če delodajalec zagotovi delojemalcu uporabo motornega kolesa (po kombinirani nomenklaturi carinske tarife so pod oznako 8711 zajeta motorna kolesa tudi mopedi), kolesa ali podobnega vozila s pomožnim motorjem, z bočno prikolico ali brez nje, se boniteta ugotavlja skladno z določili prvega odstavka 43. člena ZDoh-2.
V nadaljevanju podroben opis davčne obravnave uporabe službenega vozila v zasebne namene, če delodajalec vozilo zagotovi delojemalcu. Če pa delodajalec zagotovi osebno motorno vozilo družinskemu članu, se boniteta vrednoti z uporabo splošnih pravil vrednotenja bonitet - prvi odstavek 43. člena ZDoh-2. Pri tem se za zagotovitev vozila družinskemu članu ne šteje, če je vozilo dano delojemalcu za privatne namene in vozilo lahko uporablja tudi njegov družinski član.
Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene (zasebne poti, prav tako prevoz od doma do mesta opravljanja dela..), se ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način pridobitve vozila (nakup, najem, ipd.), v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. Nabavna vrednost vozila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem, tretjem in četrtem letu vsako leto zniža za 15 %, v petem, šestem, sedmem in osmem letu se vsako leto zniža še za 10 %, v vseh naslednjih letih je enaka 10 % nabavne vrednosti. Nabavna vrednost vozila se zniža za celoten mesec, če drugo (oz. vsako naslednje) leto uporabe vozila nastopi sredi meseca.
V nabavni vrednosti je vštet tudi davek na dodano vrednost - DDV. V primeru operativnega najema vozila se v davčno osnovo všteva nabavna vrednost vozila izkazana pri lastniku vozila, torej najemodajalcu.
V primeru, ko delodajalec nabavi rabljeno vozilo, se kot nabavna vrednost upošteva cena, po kateri je delodajalec vozilo pridobil. Zmanjšanje nabavne vrednosti vozila pa se upošteva glede na leta uporabe vozila od pridobitve dalje.
V primeru, ko delojemalec ob nakupu oziroma pridobitvi vozila sam doplača dodatno opremo (ali delno sofinancira nabavo vozila) se za namene vrednotenja bonitete upošteva celotna nabavna vrednost vozila. Strošek, ki ga je ob nakupu oziroma pridobitvi vozila poravnal delojemalec pa se obravnava kot plačilo delojemalca v zvezi z zagotavljanjem bonitete. Navedeni strošek se porazdeli na mesece predvidene uporabe vozila in se upošteva pri mesečnem obračunu bonitete, tako, da se odšteje od ugotovljene davčne osnove.
3.1.1 Uporaba električnega avtomobila v zasebne namene
V skladu z drugim a odstavkom 43. člena ZDoh-2 za davčno obdobje je od 1. 1. 2022 dalje določeno, da če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo na električni pogon za privatne namene, je vrednost bonitete enaka nič. Ugodnost se nanaša samo na električna osebna vozila in stroške povezane s tem vozilom (stroški električne energije, vzdrževanja, zavarovanja, ipd.), ne pa tudi na hibridna vozila, ki so delno na električni pogon.
Če zaposleni uporablja službeno vozilo in sam zagotavlja gorivo, katerega strošek krije delodajalec, se stroški goriva (električne energije), izračunajo upoštevajoč podatke o povprečni porabi goriva za posamezen tip vozila, ki so praviloma dostopna na spletnih straneh. Ob tem pa je treba upoštevati podatke o veljavni ceni električne energije. Da bo znesek povračila stroška električne energije delavcu ustrezal dejanskemu strošku električne energije, ki se nanaša na posamezno službeno vozilo, bo moral zavezanec voditi ustrezne evidence, na podlagi katerih bo možno verodostojno izkazovanje stroškov v zvezi s porabljeno električno energijo za polnjenje službenega vozila (primeroma: strošek električne energije po računu, prevoženi kilometri, podatki o povprečni porabi goriva, podatek o zagotovljeni električni energiji s strani ponudnikov na trgu..).
Treba je poudariti, da lahko delodajalec neobdavčeno povrne delavcu zgolj dejanski strošek, ki je nastal delavcu in ne pavšalno izračunan strošek. V primeru ko zaposleni službeni električni avto polni doma, pri čemer ima doma sončno elektrarno mu delodajalec ne more neobdavčeno povrniti stroška električne energije, ki bi nastal, če bi delavec avto polnil pri ponudniku na trgu, ampak mu lahko povrne zgolj dejanske stroške, ki jih delavec tudi izkazuje z računom za električno energijo. Če delavcu stroški polnjena električnega avtomobila ne nastanejo mu delodajalec stroškov ne more povrniti oziroma, če so stroški polnjena doma bistveno nižji, kot bi bili če bi avto polnil pri enem izmed ponudnikov mu delodajalec lahko povrne stroške, kot jih delojemalec dejansko ima in jih izkazuje z računom. Povračilo stroškov v višini stroška, ki bi nastali če bi delojemalec avto polnil pri ponudniku na trgu bi pomenilo dodaten zaslužek delavca.
3.1.2 Postavitev električne polnilne postaje
V primeru, da delodajalec krije stroške postavitve polnilnice, ki je v lasti delojemalca, stroški postavitve v vsakem primeru pomenijo boniteto, tudi v primeru polnjenja službenega električnega vozila. Določba 2.a odstavka 43. člena ZDoh-2 se namreč nanaša samo na zagotovitev uporabe službenega električnega motornega vozila, vključno s kritjem stroškov električne energije, medtem ko sama postavitev polnilne postaje pri delavcu podleže obdavčitvi (se šteje za boniteto).Davčna obravnava postavitve električne polnilne postaje na domu delojemalca je odvisna od namena za katerega služi oziroma od tega katera električna vozila se polnijo na polnilni postaji.
V primeru, da je polnilnica v lasti ali najemu delodajalca in se uporablja za polnjene službenega električnega vozila, se upošteva določilo 2.a odstavka 43. člena ZDoh-2, po katerem je vrednost bonitete nič, če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo na električni pogon za privatne namene.
Če se polnilnica, ki je v lasti ali najemu delodajalca, uporablja tudi za polnjene delavčevega osebnega vozila (in drugih osebnih vozil) se to šteje za boniteto. Če je polnilnica v lasti delodajalca se pri izračunu vrednosti bonitete upošteva strošek amortizacije polnilne postaje glede na delež uporabe polnilne postaje za polnjenje električnih vozil, ki niso v lasti delodajalca. Če ima polnilnico delodajalec v najemu pa se pri izračunu vrednosti bonitete upošteva strošek najema polnilne postaje glede na delež uporabe polnilne postaje za polnjenje električnih vozil, ki niso v lasti delodajalca. V primeru, da vrednost porabljene elektrike bremeni delodajalca, je potrebno pri izračunu vrednosti bonitete upoštevati tudi to.
4.0 KAJ SE NE ŠTEJE ZA BONITETO IN POSEBNOSTI
Za boniteto se skladno s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2 ne štejejo:
Darilo otroku delojemalca, do otrokove starosti 15 let, v mesecu decembru, se ne všteva v davčno osnovo delojemalca, če vrednost darila ne presega 42 eurov.
Če navedeni pogoji niso izpolnjeni (kumulativno), se vrednost darila v celoti všteva v davčno osnovo delojemalca. Kot otroka se šteje otrok, posvojenec in pastorek zavezanca, otrok zunajzakonskega partnerja ter otrok partnerja v istospolni skupnosti.
Določba, po kateri se delojemalcu ne všteva v davčno osnovo, če delodajalec za njegovega otroka zagotovi darilo (do 42 eur, v mesecu decembru, otrok mora biti star do 15 let) se veže na enega delojemalca in ne na enega otroka. Navedeno pomeni, da v primeru, če sta oba starša tega otroka zaposlena pri istem delodajalcu lahko dobi otrok 2 darili – »po mami in po očetu«, torej enako kot če bi bila starša zaposlena pri različnih delodajalcih.
Stroški povezani z zaposlitvijo tujca; kot so plačilo taks za pridobitev enotnega dovoljenja na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) (pisrs.si) in stroški, povezani s pridobitvijo teh dovoljenj ne predstavljajo dohodka delavca. Navedeno pravilo velja za stroške, ki nastanejo delodajalcu (bodočemu delodajalcu) ne pa tudi za osebne stroške tujca, kot so primeroma prevoz do državnega organa, prenočevanje če je državni organ zelo oddaljen od prebivališča in podobni stroški, ki se tudi razlikujejo glede na prebivališče tujca.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
