V tednu pred prvomajskimi počitnicami smo se z družino odpravili na krajši dopust v London. Prvič po letu 2017 in prvič s hčerko. V teh letih se je zgodilo veliko, pri nas doma prihod hčerke, na svetovni ravni pandemija, v Londonu nekaj napadov s kislino, zamenjava vladarja, brexit … V najinem nekdanjem hotelu sta v vmesnem času menda (glede na novice) prebivala tudi ruska agenta, povezana z afero Novičok. To – poleg potrebe po konkretnem zajtrku – je vsekakor narekovalo izbiro drugega hotela. Za hčerko je bilo to prvo potovanje z letalom, in ker je nekaj časa možnost letenja odklanjala, sem bila res srečna, da smo ga izpeljali brez težav. Na mojo srečo na splošno trpežno prenaša prevoze ter z navdušenjem sprejema vse novo in doživeto. Razen čakanja … Seveda s pravo kombinacijo in odmerki znamenitosti, počitka, hrane in igral. Sama sem to potovanje pričakala z navdušenjem in z resničnim olajšanjem, da smo se dejansko nekam premaknili z letalom – da je to po pandemiji še mogoče. Večkrat se mi je namreč zdelo, kot da nikoli več nikamor ne bomo šli.
London je moje najljubše tuje mesto. Mogoče zato, ker je bilo to tudi moje prvo potovanje. Prvič sem bila tam leta 2000, med tretjim in četrtim letnikom gimnazije na tečaju angleščine. Slovenska učiteljica, ki je bila z nami, je bila zelo proaktivna in nas je vsak dan po koncu pouka potiskala v center in nas spremljala po londonskih znamenitostih. Prvič sem takrat doživela tudi muzikal, Starlight Express. Že takrat sem obredla večino obveznega repertoarja, našli smo karaoke v lokalnem pubu (celo pela sem, o, groza!), vzljubila sem njihove parke, na primer St. James's Park (kjer so posneli 101 dalmatinca), Regent Park, Richmond Park, Hyde Park, Greenwich Park itd. Kjer lahko pozabiš, da si sredi evropske prestolnice, ter bežiš pred perjadjo, ki hoče tvoj sendvič.
Leta 2000 smo v London poleteli z Adrio, in to celo na letališče Heathrow. Na poti nazaj je bilo še dovoljeno, da smo si ogledali pilotsko kabino. Kar je od 11. septembra seveda postalo nepredstavljivo. V osebni prtljagi sem na letalo prinesla ogromno stvari, in to predmete, ki zdaj prav tako ne bi bili več dovoljeni. Za preostanek funtov sem si na letališču kupila cede In Blue skupine The Corrs, ki ga imam še vedno.
Ko sem šla leta 2012 v London prvič z možem, sem seveda opazila nekaj sprememb. Tako na Piccadillyju ni bilo več prodajalne Tower Records, kjer sem si prejšnjič kupila cede z glasbo iz muzikala Starlight Express, pa tudi ne trgovine z obutvijo Dr. Marten's. Leicester Square je medtem dobil bistveno drugačno podobo, na njem sta se pojavili med drugim trgovini M&M in Lego. Če se prav spomnim, so bili tam nekoč odtisi rok znanih. Že leta 2012 jih ni bilo več. Danes pa so tam kipi filmskih likov (Paddington, Mr. Bean, Harry Potter, Mary Poppins itd.).
Tudi v premoru med letoma 2017 in 2024 je London doživel spremembe. Najbolj me je bilo strah napadov s kislino. Mogoče nesmiselno. Kolegica, ki v Londonu živi že več kot deset let, me je že pred odhodom pomirila. In center Londona se je zdel enako miren. Mogoče smo imeli pač samo srečo.
Najočitnejša sprememba je povezana s plačevanjem. Pred odhodom so me v banki mirili, da je vse mogoče plačevati brezstično in da ne potrebujem toooliko gotovine. Morala bi jim verjeti. Marsikje z gotovino sploh ni več mogoče plačati. Med drugim zaradi pomanjkanja delovne sile (na primer v trgovinah s hrano; pogosto so na voljo samo samopostrežne blagajne s kartičnim plačevanjem). Najbolj bizaren primer so javna stranišča v parkih, ki so sicer v zelo solidnem stanju. Ceno za njihovo uporabo so, če se prav spomnim, znižali s 60 na 20 penijev, vendar je zdaj mogoče plačati samo s kartico. Tako je: zdaj brez kartice ne moreš več niti na stranišče.
Od leta 2017 se je zgodil seveda tudi nekdaj nepredstavljivi brexit. Poleg raznih drugih posledic je prinesel spremembe tudi pri uporabi mobilnih naprav. Res smo se razvadili, da povsod in vedno preverjamo google zemljevid in druge aplikacije, vendar nas to zdaj lahko drago stane, če se malce ne pripravimo vnaprej.
Vesela pa sem ene novosti: na letališču za državljane EU ni več tistega »samopostrežnega« postopka za preverjanje potne listine, ko si potni list potisnil pod skener in gledal v kamero. Z očali namreč tega nisi mogel izvesti, brez očal pa je pri meni šlo težko, ker slabo vidim. Tako da sem občutila olajšanje, ko nas je na letališču Stansted za okencem pričakal uradnik.
Več sprememb je bilo seveda na osebni ravni. Zaradi hčerke si z možem nisva več mogla privoščiti po 20 kilometrov sprehodov na dan, pa čeprav smo s seboj vzeli otroški skiro, ki nam je omogočil precej daljšo pot kot peš. Bistveno sva tudi spremenila itinerarij. Končno imam izgovor za kak muzej (naravoslovni z dinozavri, vulkani in potresi ter Britanski muzej sta brezplačna, intenzivno pa spodbujajo donacije), ogled muzikala (ogledali smo si Levjega kralja) itd. V splošnem lahko rečem, da je London zelo prijazen do otrok, nihče se ni pritoževal zaradi skiroja (v Britanskem muzeju je bila problem čelada, ne skiro), celo v gneči smo vedno dobili sedež na podzemni železnici. Tudi sicer vsi priskočijo na pomoč, če le ugotovijo, da nekaj iščeš.
O urejenosti in organiziranosti javnega prevoza nima smisla izgubljati besed: podzemna železnica je organizirana zelo sistematično, nanjo so priključeni številni drugi sistemi, na primer DLR, navadni vlak, vodni promet. O tem verjetno pri nas lahko samo sanjamo. Hčerka bi bila pa najbolj vesela kar dnevne karte, da bi se ves dan vozila z vlakom.
Razveselilo me je tudi, da se je ohranila trgovina s sušijem Wasabi pri postaji Embankment. Pa Hamley's s tradicionalno glasbeno in plesno otvoritvijo ob 10. uri dopoldne, kamor smo vstopili ob predhodnem jasnem dogovoru za eno igračo, ki gre v kovček.
Seveda nismo videli vsega. Nekaj bomo ob prihodnjem obisku. Tudi takrat ne vsega, marsikaj pa zagotovo ponovno. Nekateri sprehodi so za nas tako rekoč obvezni in nekateri pogledi. Kot tisti, ko izstopiš s postaje Tower Hill in zagledaš Tower of London, zraven pa nove poslovne stolpnice. Tudi The Gherkin. Ali pa pogled s klopce na Island Gardens na Greenwich, na hrib in univerzo.
Do prihodnjič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
