"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."
Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.
Vrnimo se k optiki. V zadnjih letih ta nekje nadomešča star, bakreni internet. Zaradi lastne izkušnje ob napeljevanju optike v naši gorenjski občini me je začelo zanimati, kako in kdo odloča, kdo v določeni občini ali njenem delu koplje in napeljuje optiko. Zakaj je to bistveno?
Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) določa univerzalno storitev kot najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego. V okviru univerzalne storitve se zagotavlja priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji na razumno zahtevo končnega uporabnika, prek katere je zagotovljen dostop do govorne komunikacijske storitve in ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta s prenosno hitrostjo, kot je določena v splošnem aktu iz 180. člena ZEKom-2. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) s splošnim aktom določi prenosno hitrost, primerno za širokopasovni dostop do interneta, ki končnim uporabnikom omogoča družbeno in ekonomsko udeležbo v družbi, in rok, v katerem jo je treba doseči, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od dveh let. V univerzalno storitev spadata tudi zagotavljanje in dostop do univerzalnega imenika in univerzalne službe za dajanje informacij o naročnikih v skladu z 205. členom ZEKom-2. Razumna zahteva končnega uporabnika vključuje priključitev na eni lokaciji, kjer končni uporabnik dejansko prebiva ali dejansko opravlja svojo dejavnost. Priključitev se lahko izvede z žičnimi ali brezžičnimi tehnologijami (166. in 180. člen ZEKom-2). Bistveno za moje razglabljanje je, da med univerzalne storitve ne spada optika. Z ekonomskega vidika verjetno še razumljivo. Za optiko torej velja, da je potrošnik ne more zahtevati pod pogoji iz 166. člena ZEKom-2 kot univerzalno storitev.
Drug bistven element je ureditev ZEKom-2 (in verjetno pred tem že njegovih predhodnikov), ki razlikuje med operaterji s pomembno tržno močjo (142. člen) in drugimi operaterji. Šteje se, da ima operater pomembno tržno moč, če ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev (upoštevni trg) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno samostojnost v primerjavi s konkurenti, uporabniki in potrošniki. Veliko pozornost zakon nalaga ustrezni določitvi upoštevnega trga, pri katerem se upošteva tudi geografski element. Operater s pomembno tržno močjo mora izpolnjevati zahteve, ki mu jih naloži AKOS. Med drugim (in to je zame bistveno) mu lahko AKOS z odločbo naloži, da ugodi vsem razumnim zahtevam za operaterski dostop do določenih omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti in njihovo uporabo. Tako ravna AKOS zlasti, kadar oceni, da bi zavrnitev operaterskega dostopa ali nerazumni pogoji, ki bi imeli podoben učinek, ovirali vzpostavitev zadostne konkurenčnosti trga na maloprodajni ravni ali da ne bi bili v interesu končnih uporabnikov. Pri tem agencija lahko naloži tudi dodatne pogoje, da se zagotovijo poštenost, razumnost in pravočasnost izpolnitve obveznosti (153. člen).
Torej, operaterjem s pomembno tržno močjo AKOS lahko naloži, da mora drugim operaterjem (če obstaja usklajenost volj potrošnika in tega drugega operaterja za sklenitev pogodbe o na primer zagotavljanju storitev optike) omogočiti dostop do njegovih optičnih kablov. Operater, ki nima tega statusa, te dolžnosti nima. Pa čeprav je lahko edini ponudnik storitev optike v občini ali celo pokrajini in s tem na tem trgu nima le pomembne tržne moči, ampak je celo monopolist. Ali pa s svojim tržnim deležem in vplivom »leti tik pod radarjem«. Posledica? Če je k vam optične kable »vlekel« operater s pomembno tržno močjo, potem imate možnost, da sklenete ponudbo za storitve optike s katerim koli operaterjem (tistim, katerim je omogočil dostop) oziroma lahko med njimi izbirate, in če vam ponudba ali cena nista všeč, po izteku obdobja vezave in pod pogodbenimi pogoji sklenete pogodbo z drugim ponudnikom teh storitev. Če te sreče nimate in je optične kable »vlekel« operater, ki tega statusa in obveznosti nima, pa ste obsojeni na tega operaterja. Ki lahko zvišuje ceno, kolikor hoče. Ki lahko siromaši ponudbo, kolikor hoče. Ki po navadi ponuja posebne ponudbe le za nove stranke. Stare stranke so pa tako ali tako, če hočejo optiko, obsojene nanj. To pa ugotoviš po navadi šele, ko postaneš enkrat stara stranka in ti poteče prvo obdobje vezave z ugodnostmi.
In sedaj bistvo problema. Kako oziroma kdo določi, kateri operater kje polaga optične kable? Načeloma lahko operaterji v skladu s svojo poslovno politiko in tehničnimi zmogljivostmi svobodno odločijo, na katerih lokacijah znotraj države bodo gradili svoja omrežja in prek katerih tehnologij (optično omrežje, bakreno omrežje ipd.) bodo svojim uporabnikom zagotavljali dostop do svojih storitev. Posledično lahko na posamezni lokaciji svoje storitve ponuja več operaterjev, na določenih lokacijah znotraj države pa je zaradi manjšega interesa operaterjev po izgraditvi lastnega omrežja ta ponudba omejena. Na področjih, kjer sploh ni širokopasovnih priključkov in hkrati ni izkazanega komercialnega interesa za izgradnjo le-teh (t. i. bele lise), je načrtovana izgradnja t. i. odprtih širokopasovnih omrežij (OŠO), ki je delno sofinancirana tudi z evropskimi sredstvi.
Glede na bistven vpliv izbire operaterja za izgradnjo optičnega omrežja na pravice potrošnikov in na kvaliteto ter ceno storitev je torej bistvena najprej odločitev, (1) kje so bele liste, kjer se omrežje gradi s sofinanciranjem iz evropskih sredstev, in kje niso; ter (2) odločitev, kateri operater gradi omrežje znotraj posamezne občine. Obe odločitvi morata biti transparentni onkraj vsakega dvoma. V nasprotnem primeru pride do izigravanja in zlorabe pravil konkurence, kjer v končni fazi vedno kratko potegne zgolj potrošnik.
Kako je to v (verjetno tipični) naši gorenjski občini? Pri nas obstaja en sam ponudnik, ki seveda ni operater s pomembno tržno močjo. Posledično ne moremo skleniti pogodbe za storitve optike z nobenim drugim operaterjem, ker ni dolžan zagotoviti dostopa drugim operaterjem do svojih kablov in tega tudi noče storiti. Če želimo optiko, smo obsojeni na njegove cene in storitve. Menda da noben drug operater ni pokazal interesa za izgradnjo omrežja. Če mi je nekako logično, da je bil na primer pred 70 leti le en ponudnik določene storitve, upoštevajoč družbenopolitično ureditev in ekonomsko stanje, pa mi to ni več logično leta 2023. Da nimam možnosti izbire. Ironično pa je, da pride do iste posledice zaradi doslednega spoštovanja pravil tržnega gospodarstva in pravil liberalizacije javnih storitev. Pri tem upam, da je to dejansko posledica zgolj tega, in ne kakšne nepravilnosti v trenutku določanja, katerega operaterja se spusti v določeno občino.
Obupala sem nad možnostjo konkurence pri ponudnikih storitev optike in čakam na možnosti, ki jih bo prineslo omrežje 5G, oziroma na kakršno koli možnost mobilnega omrežja. Ni vrag, da ne bi pri nas, ki smo komaj par kilometrov oddaljeni od edinega mednarodnega letališča v Sloveniji, to »vleklo«. Po navadi ravno tam najprej postavljajo novejše tehnologije. Če ne bo spet težava, da ravno pri nas omrežja ne vleče okoli hribov in gričev, ali pa strah pred takimi ali drugačnimi vesoljskimi vplivi brezžičnega omrežja.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
