Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.
Mnogi živijo s sanjami o nekem prihodnjem dogodku, ki jim bo prinesel trajno izpolnitev. Če in ko se želeni dogodek zgodi, so nekaj minut ali dni srečni, nato pa se življenje nadaljuje. Sreča je minljiva in kmalu jo zamenjajo žalostna obdobja. Resnica je, da se izogibanje težavam v poklicu (in življenju na splošno) ne obnese. Pusti nas v stanju stalne iluzije, ko dneve preživljamo v fantaziranju o prihodnosti neskončnega miru in sreče. To ni resničnost. Prenehajmo se slepiti.
Namesto da živimo v prihodnosti, sprejmimo svoje življenje v sedanjosti. Namesto da hrepenimo po čarobnem koncu trpljenja, raje poiščimo priložnosti za veselje in zadovoljstvo s stvarmi, ki obstajajo sedaj.
Stranka je nadležna. Bodimo hvaležni, da imamo stranke; mnogi odvetniki jih nimajo. Vaši nasprotniki so neznosni. To je odlična priložnost, da preizkusimo sebe in svojo samokontrolo.
Zakaj si postavljamo nemogoče zahteve, da moramo ves čas vedeti vse? Je to ego? Strah pred neuspehom? Resnica je, da ne vem. V redu je, če nečesa ne vemo. Prav je, da se včasih počutimo negotove in negotovo.
Odvetniki ne maramo, da bi bili videti šibki ali mehki. Resnična moč pa je v tem, da sprejmemo svojo nepopolnost. Samozavest, da nekomu pogledamo v oči in mu povemo, da nečesa ne vemo – to je področje prave moči. To velja tudi za naš notranji dialog. Ko smo v nečem negotovi, namesto da se slepimo z napačnim razmišljanjem, raje priznajmo svojo nevednost tudi sami sebi.
Ko nam stranka zastavi vprašanje in ne poznamo odgovora, namesto da negotovost prikrivamo z dvojnimi besedami, bodimo iskreni in ji povejmo, da moramo odgovor poiskati. Izgovori niso potrebni.
Veliko je stvari, ki jih ne poznam. Toda to vem. Če sem bila v preteklosti poštena in dobro obveščena ter priznam, da nečesa ne vem, bom še bolj verodostojna in človeška. Takrat šibkost postane moč, krhkost postane moč. Trdno se moram zavedati pomena etosa, ki pomeni, da je moja verodostojnost sestavni del argumentov. Biti pripravljena, jedrnata in neposredna v svojih argumentih. Zaradi tega sem bolj prepričljiva in učinkovita.
Mnogi ljudje si poklic odvetnika predstavljajo na podlagi televizijskih oddaj in filmov. Ne bi smelo biti presenečenje, da nobeden od teh pogosto ni zelo realističen, vendar je nekaj vidikov poučnih glede tega, kaj se nam zdi točno in kaj neumno. Večina televizijskih oddaj o pravu se nanaša na kazensko pravo, pogosto zato, ker je kazensko pravo lahko bolj dramatično in črpa iz širšega spektra družbe ter je bolj dostopno širokemu občinstvu, saj vsakdo razume krajo in napad.
Odvetniki smo dolžni stranki pred sojenjem (ali kakršnim koli nastopom na sodišču) pojasniti svoj način zastopanja. Uspešna formula je: bodi pripravljen, bodi jedrnat in bodi strokoven. Primeri se rešujejo na sivih področjih. Čeprav se v našem pravu pojavljajo težnje po uporabi postopkovnih korakov, ker spodbujajo doslednost, pa ravno ti lahko ovirajo kreativnost in sklepanje poravnav. Poravnave se dosežejo tako, da vsak dobi nekaj. Včasih je treba »zelenjavo skriti v pire krompir«. Ustvarjalnost in videti zunaj okvirov sta dragoceni orodji za dosego končnega »da«.
Velik pomen pri delu odvetnika ima poslušanje strank, nasprotnih strank, njihovih odvetnikov in sodnikov. Ta veščina vodi do modrosti empatičnega razumevanja. Če poslušamo, kaj se govori in kaj se ne govori, lahko bolje razumemo celoten pomen posameznega vprašanja. Znanje in razumevanje prihajata iz ušes in srca, ne iz ust. Čeprav si vsi želimo biti slišani, lahko s poslušanjem dosežemo več. Eden od mojih nekdanjih mentorjev mi je nekoč dejal, da »nihče nikoli ne pride v težave, če posluša«. Dober nasvet. Odvetnik mora biti spreten, da razume tako pravna vprašanja kot tudi čustveno dinamiko stranke in primera. Stranke mora spodbuditi, da ravnajo razumno in pravilno kljub oblaku čustev, ki se vrtinči okoli njih. Odvetnik mora sodelovati s stranko, ki preživlja najhujše obdobje v svojem življenju, in jo naučiti sprejemati dobre pravne odločitve v težkih čustvenih razmerah.
Ko sem bila na začetku svoje odvetniške prakse, sem imela težave z glavoboli. Obiskala sem svojega modrega in sočutnega zdravnika. Vprašal me je, v čem je težava, in povedala sem mu, da imam stresno službo, ki mi povzroča glavobole. »Od česa živiš?« je vprašal. Povedala sem mu, da sem odvetnica za razveze, in tako ponosno podkrepila svojo samodiagnozo.
Vprašal me je: »Se ločuješ?«
Povedala sem mu, da me je narobe razumel – nisem se ločila, ampak sem zastopala stranke, ki so se razvezale. Rekel je, da ni narobe razumel, ampak da sem ga narobe razumela jaz. Opozoril je na razliko med mojim poklicnim in zasebnim življenjem. To me je zadelo kot strela z jasnega. Spoznala sem, da težave moje stranke niso bile moje. In če bi jih naredila za svoje, ne bi preživela dovolj dolgo, da bi jim lahko pomagala z zastopanjem.
Razveza zakonske zveze je tako kot življenje na splošno lahko težka in včasih boleča. Če želimo pomagati drugim, moramo najprej pomagati sebi. Ohraniti moramo perspektivo, ostati telesno in duševno zdravi ter se zavedati, da to ni naše življenje.
Vzeti si čas za stranko, da jo resnično poslušamo in se vživimo v njeno bolečino, pomeni več kot naše strokovno govorjenje, ki ga stranka ne sliši, še manj razume. Res je, da odvetniki nismo usposobljeni za poslušanje, temveč za prepoznavanje vprašanj, zbiranje dejstev, njihovo uporabo v skladu s pravom in prepričljivo zagovarjanje določenega izida, vendar je zastopanje strank, ki se ločujejo, veliko več kot to, da govorimo o izidu in tem, kaj se v podobnih primerih navadno zgodi.
Kot človek na potapljajoči se ladji stranke iščejo družbo na svoji potapljajoči se ladji. Če odvetnik spleza vanjo, se bosta oba potopila. Odvetnik mora ostati suh na pomolu ter nesrečnemu potniku vreči vrv in rešilni jopič, preden ga voda preplavi.
Res je, da velikokrat stojimo blizu čustvene blatne luže in pogosto se nam zgodi, da se blato razprši na naše obleke. Nismo popolnoma imuni za bolečino in nesrečo tistih, ki jih zastopamo. Našo strokovno presojo mora ublažiti naša človečnost. Prizadevati si moramo razumeti bolečino stranke, da bi ji lahko z zastopanjem pomagali olajšati bolečino in jo v postopku strokovno pravilno in trezno usmerjali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
