Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.
Odprta znanost je dobrodošla iz dveh razlogov. Prvič zato, da so rezultati raziskav, najmanj tistih, ki so financirane iz javnih virov, čim prej na voljo čim širšemu občinstvu, ki lahko znanstvene ugotovitve v največji meri uporabi v praksi ali pa poglablja raziskovanje. Drugič pa zato, ker so se v zadnjih desetletjih pri objavljanju raziskav stvari v ekonomskem smislu postavile povsem na glavo.
Logika je šla nekako takole. Raziskovalci želijo svoje članke objaviti v najboljših znanstvenih revijah. To so tiste, ki imajo najuglednejše uredniške odbore in najbolj rigorozne recenzijske postopke, ki skupaj zagotavljajo kakovost, vpliv in odmevnost tako objavljenega znanstvenega dela. Ker izdajanje teh revij ni preprosto, saj terja obilo uredniškega dela, pa tudi poslovnega znanja, so jih pod svoje okrilje vzele močne mednarodne korporacije, ki so iz znanosti naredile super biznis.
Raziskovalci so, navadno, svoje raziskave financirali iz davkoplačevalskih sredstev in svoje članke brezplačno ponujali v objavo uglednim revijam v lasti korporacij. Te korporacije pa so svoje izdelke, do katerih so, kot rečeno, prišle brezplačno, drago prodajale naprej univerzam, knjižnicam in inštitutom ter tako služile milijone in milijone evrov. Pogosto spet davkoplačevalskega denarja, saj so univerze in knjižnice za dostop do teh revij potrebovale in dobile javna sredstva.
Zato je seveda prav, da se temu ekonomskemu narobe svetu, v katerem za znanost kar dvakrat plačujejo davkoplačevalci: najprej za pripravo raziskav, nato pa še za objavljene raziskovalne rezultate, naredi konec. Alternativa vplivnim, a dragim revijam, ki jih upravljajo korporacije, je vseevropski znanstvenoraziskovalni oblak, v katerem se bodo v naslednjem desetletju, ko bo uveljavljen, objavljali vsi znanstveni članki, na podlagi poprej zagotovljenega robustnega recenzijskega postopka.
Toda do te točke je treba še priti. Zdaj se nahajamo v tranziciji med starim modelom, ki je še zelo razširjen, in novim, ki šele nastaja. V tej tranziciji uvodoma omenjena uredba slovenske vlade po moji oceni naredi prehiter skok na glavo v prazen bazen. V svojem 10. členu namreč že zavezuje ARIS in NAKVIS, da pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti in tudi habilitacijskih pogojev upoštevata »bistvene vsebinske dosežke znanstvenoraziskovalnega dela in ne mesta objave oziroma njegovega faktorja vpliva (ali drugih metrik revije) ali založnika«. Skratka, čez noč odpravljamo vse funkcije naše baze SICRIS.
Poleg znanstvenih raziskav v pravem pomenu besede pa bo poslej v Sloveniji z vidika raziskovalne uspešnosti treba upoštevati tudi druge vrste rezultatov raziskav in druge prakse odprte znanosti, kamor, med drugim, spada vključevanje akterjev znanja, na primer občanov, civilne družbe in končnih uporabnikov v raziskovanje in podobno. Opraviti imamo torej s podružbljanjem znanosti.
Zakaj je to dvoje v slovenski praksi velik problem, ki bo nemara celo zasenčil prednosti odprte znanosti? Naš raziskovalni prostor je izrazito majhen in monopolen. Na zakonski ravni je vanj vgrajena sistematična diskriminacija med državnimi in zasebnimi raziskovalnimi institucijami, ki so do stabilnega raziskovalnega financiranja upravičene le, če pridobijo posebno koncesijo. Raziskovanje je torej pri nas, kot v socializmu, še naprej državna stvar.
Če v takem kontekstu odpravite metriko, pomen faktorja vpliva revije in založbe, pri kateri je bilo neko znanstveno delo izdano, potem na široko odprete vrata vsakovrstni arbitrarnosti v duhu slovenske znanstvene domačijskosti. Ko pa k temu dodamo še podružbljanje znanosti v smislu, da znanstveni produkt ne bo več samo tisto, kar pripozna znanstvena skupnost, temveč bosta o tem sodili še laična javnost in posvečena civilna družba, potem je popolnoma jasno, katera znanost bo v Sloveniji prevladovala in kdo bodo tisti, ki bodo zanjo obilno finančno nagrajeni, ter ne nazadnje, kakšni profesorji bodo habilitirani.
Zgodba o odprti znanosti, ki je nadvse pomemben in hvalevreden projekt Evropske unije, se tako v Sloveniji utegne, še enkrat več, spremeniti v svoje nasprotje. Namesto večje odprtosti bomo imeli še trdnejši monopol. Zares, pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
