30. maja je Ustavno sodišče izdalo dopolnilno odločbo in sklep U-I-8/24. Z njo je na eni strani vsaj začasno razrešilo problem protiustavno sramotno nizkih plač slovenskih sodnikov. Na drugi strani pa je svoj epilog dobilo tudi nadvse zavržno ravnanje drugih dveh vej oblasti, ki odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 6. 2023 U-I-772/21, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost sodniških plač, kljub poteku roka za njeno uresničitev vse do danes nista implementirali. Rezultat, ki ga je tokrat doseglo Ustavno sodišče, je brez dvoma hvalevreden. Toda ali je bila pot do njega pravno prepričljiva?
Slovenski orakelj v Delfih
To, da ima aktualna sestava Ustavnega sodišča veliko težav, predvsem sama s seboj, je splošno znano. Rezultatsko odločanje, enkrat z ene, drugič, tako kot tokrat, z druge strani, je že stalnica. Prav tako je stalnica jasna delitev ustavnih sodnikov, s kako izjemo sem ter tja, po viru politične pripadnosti strank, ki so konkretnega kandidata spravile na Ustavno sodišče. Tudi tokrat ni bilo preveč drugače.
Zato se ne gre čuditi tistim komentatorjem, ki aktualno sestavo Ustavnega sodišča primerjajo z orakljem v Delfih. Iz njega se pokadi v odvisnosti od tistega, ki se pred orakljem pojavi. Še zlasti ko gre za »politično občutljive zadeve«, je glasovalni rezultat, če kdo ne pobegne iz dvorane, praviloma 6 : 3. Podeljeno zaupanje je pač treba upravičiti.
Kaj ima to opraviti s pravom? Vse in nič. Ker s pisano postavo je mogoče narediti vse, kar papir prenese. Kot smo se naučili že v Alici v Čudežni deželi: ni važno, kaj je prav, pomembno je, kdo je »glavni«.
Stopnjevanje sankcij
Stopnjevanje sankcij v zadevi o sodniških plačah je prav posebej zanimivo v prenekaterem pogledu. V prvi vrsti v tej zadevi ne gre za nek novum. Primerov, ko slovenski zakonodajalec ni izvršil odločb Ustavnega sodišča, smo imeli že precej. Med prvimi sta bili zadevi U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 in U-I-114/95 z dne 7. 12. 1995. Nanju se Ustavno sodišče v tokratni zadevi ni niti spomnilo.
Verjetno ena bolj znanih je tista z nesrečnimi otroki iz zasebnih osnovnih šol U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014. Tam je ignoranca drugih dveh vej oblasti trajala šest let, pa se Ustavno sodišče, ki je tudi samo absolutno prednostno »tenstalo« zadevo več let, za »stopnjevanje sankcij« ni odločilo.
Nasprotno, izrecno je zapisalo da »glede na navedeno Ustavno sodišče tudi ob upoštevanju, da je Državni zbor prekoračil rok za odpravo protiustavnosti iz odločbe št. U-I-269/12, da s tem krši 2. člen in drugi odstavek 3. člena Ustave ter da lahko nekateri za izvršitev odločbe zainteresirani posamezniki zaradi poteka osnovnošolskega izobraževanja otrok celo izgubijo interes za odpravo protiustavnosti ureditve, ni določilo načina izvršitve svoje odločbe«.
Skratka, če pod različnimi zadevami »stopnjevanja sankcij« potegnemo črto, argumentativne konsistence Ustavnega sodišča v obrazložitvah njegovih odločitev ne bomo našli.
Ustavni sua sponte po domače
Še bolj pa je zanimivo vztrajanje Ustavnega sodišča, tokrat vneseno tudi v evidenčni stavek, da »odločitev o tem, ali je treba v odločbi, s katero je odločeno o ustavnosti nekega predpisa, ali po njeni izdaji določiti način izvršitve, sprejme Ustavno sodišče vselej le po uradni dolžnosti (sua sponte)«.
V podporo temu stališču Ustavno sodišče citira svoji pretekli odločitvi, v katerih je res uporabilo isti stavek, vendar pa citirani zadevi nista prav v ničemer podobni tej o sodniških plačah. V zadevi U-I-110/16 je pobudo vzelo v obravnavo in zavrnilo stopnjevanje sankcij. V zadevi U-I-155/17 pa je pobudo zavrglo in prav tako zavrnilo določitev načina izvršitve svoje odločbe.
V zadevi o sodniških plačah pa Ustavno sodišče zavrže zahtevo za oceno ustavnosti Sodnega sveta tako v delu ponovne ocene že presojane zakonske ureditve kakor v delu, v katerem Sodni svet Ustavnemu sodišču predlaga določitev načina izvršitve njegove odločbe. »Predlagatelj za vložitev takšnega predloga namreč ni procesno upravičen.«
Iz nič zraste »dopolnilna odločba«
Torej, Ustavno sodišče, ko zadevo zavrže, pred seboj nima več ničesar. Primera nima več. To pa v skladu s temeljno ustavnopravno doktrino cases and controversies, po kateri si sodišča ne morejo izbirati svojih primerov, nujno pomeni, da Ustavno sodišče ni imelo o čem odločati.
Pa Ustavno sodišče vseeno izda »dopolnilno odločbo«, s katero odpre in dopolni svojo odločbo U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023. To, kot pravi Ustavno sodišče, lahko stori samó ono in po uradni dolžnosti, na podlagi 40. člena Zakona o ustavnem sodišču, in to celo naknadno.
Tako stališče je neprepričljivo. V citirani zakonski določbi ni niti besede o tem, da bi Ustavno sodišče lahko kar sámo, po uradni dolžnosti, ker za to ni legitimiran noben drug predlagatelj, nadaljevalo enega svojih že končanih primerov.
V zakonu piše samo, da po končanem obravnavanju Ustavno sodišče odloči na nejavni seji z odločbo. Če je potrebno, pa Ustavno sodišče določi, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. Odločba mora biti obrazložena.
Toda po naravi stvari to lahko velja samo za tisto isto odločbo, v še pendentnem primeru, ne pa potem, ko je zadeva že zaključena. Če bi veljalo drugače, bi si Ustavno sodišče ne le izbiralo primere, temveč bi moralo po uradni dolžnosti s svojih polic postrgati vse neuresničene odločbe ter jih eno za drugo po nekih jasnih kriterijih tudi izvršiti.
»Dopolnilna odločba« je boljša od tiskovnega sporočila
Ne samo da takih kriterijev naše Ustavno sodišče nima, temveč svoje ravnanje, kot priča delovanje zlasti aktualne sestave, oportuno prilagaja političnim pričakovanjem, zato tokratna »dopolnilna odločba« Ustavnega sodišča kljub hvalevrednosti njenega končnega rezultata najmanj po procesni plati ne more biti spoznana za pravno prepričljivo. Ampak ne bodimo preveč kritični. Ne nazadnje, Ustavno sodišče svoje odločbe tokrat vsaj ni dopolnilo s tiskovnim sporočilom. Brez skrbi torej, vse bo v redu!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
