c S

Občutek za sočloveka v družinskem pravu

dr. Sara Ahlin Doljak Odvetnica, mediatorka in izredna profesorica Evropske pravne fakultete Nove univerze sara.ahlin@guest.arnes.si
06.06.2024

Občutek za sočloveka v družinskem pravu omogoča pravično in človeka dostojno ravnanje v okviru zakonodaje, ki ureja družinske odnose. Prav tako postavlja v središče človeške odnose, čustva in dobrobit vpletenih strani.

Zakonodaja, ki ureja družinske odnose, mora biti oblikovana tako, da upošteva različne potrebe, interese in okoliščine posameznikov ter družin. Zakonske določbe morajo biti prilagodljive in občutljive na specifične situacije, ki se lahko pojavijo v družinskem življenju, kot so razveze zakonske zveze, zaupanje v varstvo in vzgojo otrok, preživnine in stiki. Zakonodaja mora zagotavljati zaščito otrok in zagotoviti, da se njihove največje koristi postavijo v ospredje pri odločitvah, ki jih sprejema sodišče.

Občutek za sočloveka ima pomembno vlogo pri sodnih odločitvah v družinskih sporih. Sodniki morajo biti sposobni empatično in razumevajoče prisluhniti vsem vpletenim stranem ter upoštevati njihove želje, potrebe in okoliščine. To zahteva ne le poznavanje zakonodaje, ampak tudi sposobnost empatije in sprejemanja odločitev, ki upoštevajo posameznika. V primeru razveze mora sodišče upoštevati ne le zakonske vidike, ampak tudi čustvene in psihološke učinke, ki jih lahko razveza ima na otroke.

Udeleženci v sporu morajo biti sposobni empatično in razumevajoče komunicirati med seboj ter iskati rešitve, ki upoštevajo dobrobit vseh vpletenih. To zahteva sposobnost iti vase in razumeti stališča druge strani. Starši, ki se razvezujejo, bi morali biti sposobni sodelovati pri skrbništvu nad otroki ter zagotoviti, da se otroci ne počutijo izgubljene ali zanemarjene v procesu razveze.

Občutek za sočloveka v družinskem pravu je vodilen pri oblikovanju zakonodaje, sodnih odločitvah ter tudi v vsakodnevnem življenju posameznikov in družin. Pomembno je, da se občutek za sočloveka vgradi v vsak vidik družinskega prava, da se zagotovita pravičnost in človeško dostojno ravnanje v vseh situacijah.

Stranka pozna svojo življenjsko zgodbo, želje, cilje, svojega zakonca in svoje otroke. Verjamem, da je mogoče biti hkrati goreč zagovornik in zagnan mediator. Tudi v najbolj zapletenih in konfliktnih sporih na področju družinskega prava lahko občutljivost do travmatičnih izkušenj razveze postane močno orodje za ponovno vzpostavitev ravnovesja in dostojanstva v procesu.

Reševanje vsakega družinskega spora je podobno sestavljanju sestavljanke. Prepričati se moramo, da imamo vse koščke sestavljanke, nato pa jih moramo združiti v novo celoto, ki deluje za vse. Razveza je prehod – iz stare družine v novo.

Čustva so v redu. V redu je čutiti jezo in žalost. To je naraven odziv na to, kar človek doživlja. Otroci niso prizadeti zaradi razveze – prizadeti so zaradi konflikta, ki izvira iz razveze. Če poskusimo razumeti perspektive drug drugega, spoznamo, da imamo vsi enake osnovne človeške potrebe in da lastne temeljne vrednote morda niso nujno enake, in spoznamo, da nas naše razlike bogatijo, namesto da nas razvrednotijo, lahko najdemo rešitev, ki najbolje deluje za vse udeležene, da živijo odprto, svobodno in harmonično.

Zmotno je prepričanje odvetnika, ki meni, da so stranke na področju družinskega prava na neki način slabotne ali nepopolne in da potrebujejo odvetnika, da bo njihov beli vitez, ki jih bo vodil skozi bitko do zmage. Odvetnik za družinsko pravo je kot šerpa – eden od domorodnih vodnikov, ki vodi gornike na goro. To pot je odvetnik prehodil že večkrat in tukaj je, da stranko, ki jo zastopa, vodi. Cilj odvetnika bi moral biti, da stranko čim prej reši iz težav z razumnim reševanjem.

Družinski zakonik ureja različne vidike družinskega življenja in vsebuje številne določbe, ki izražajo občutek za sočloveka. Ta občutek se izraža z zakonskimi določbami, ki so zasnovane tako, da zagotavljajo pravičnost, spoštovanje človeškega dostojanstva in zaščito najranljivejših članov družbe. Sodišča in drugi organi odločanja morajo upoštevati interese in dobrobit otrok pri odločanju v družinskih zadevah. To pomeni, da se pri odločitvah o skrbništvu, stikih in preživninah otrokova korist postavlja v ospredje. Zakonik določa, da je v otrokovo največjo korist, da ima stik z obema staršema, če je to mogoče, ter da se mora vsaka odločitev nanašati na otrokove čustvene, fizične in duševne potrebe.

Družinski zakonik spodbuja spoštovanje družinskih odnosov in reševanje sporov na način, ki ohranja družinske vezi. To se lahko doseže s spodbujanjem uporabe mediacije, ki omogoča udeležencem, da sodelujejo pri iskanju rešitev, ki so v skladu z njihovimi potrebami in željami. Mediacija omogoča, da se stranke počutijo bolj slišane in razumljene ter da se odločitve sprejemajo na način, ki upošteva njihove individualne okoliščine. Pri sodnem odločanju je treba upoštevati vse relevantne okoliščine in interese vpletenih strani ter sprejemati odločitve, ki so uravnotežene in nepristranske. Tak pristop omogoča, da se vsaka stranka počuti spoštovano in da se zagotovi pravična rešitev, ki upošteva njihove potrebe.

Družinski zakonik vsebuje tudi posebne določbe za zaščito ranljivih skupin v družbi, kot so otroci, žrtve nasilja v družini, starejši in invalidi. Te določbe navadno vključujejo ukrepe za preprečevanje nadlegovanja ter zagotavljanje varnega okolja za otroke in dostopa do pravne pomoči. S tem se zagotovi, da so najranljivejši člani družbe ustrezno zaščiteni in podprti v primeru družinskih težav ali sporov.

Sodoben način življenja, hiter ritem, napredek tehnologije in drugi dejavniki lahko prispevajo k zmanjšanju empatije in sočutja med ljudmi. Kot družba smo zanemarili aktivno prizadevanje za ohranjanje in krepitev občutka za sočloveka, ki bi pripomogel k vzpostavitvi bolj sočutne in empatične družbe. Občutek za sočloveka je moralna vrednota, ki jo pravo in etika temeljito obravnavata. Ukvarjata se tudi z vprašanji, kaj je prav in kaj ni ter kako naše odločitve in dejanja vplivajo na druge ljudi. Občutek za sočloveka je osnova za razumevanje, kaj je prav in kaj ni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.