V slovenskem pravnem okolju velja stereotip, da smo pravniki slabi matematiki in da zelo slabo razumemo ekonomijo in statistiko. Sam sem sicer prepričan, da to ne drži in da je pravo zaradi svoje abstraktnosti zelo podobno matematiki. Številni pravniki so tudi odlični matematiki. Po drugi strani pa menim, da je v formalnem izobraževanju pravnikov še vedno premalo poudarka na ekonomskih in poslovnih vsebinah, kar pogosto vodi v pomanjkanje znanja o osnovnih konceptih ekonomije in predvsem poslovnih financ.
Eden izmed ekonomskih konceptov, ki si ga pravniki po mojem mnenju prepogosto razlagamo preveč enostransko, je vprašanje vrednosti oziroma ocenjene vrednosti stvari. Pravniki si namreč ocenjevanje vrednosti marsikdaj predstavljamo kot natančen matematičen koncept, tako da se ob pravilnem in strokovnem delu ocenjevalca lahko v celoti zanesemo na ocenjeno vrednost nekega premoženja (nepremičnine, poslovnega deleža, terjatev itd.).
Za uvod naj poudarim, da je vrednotenje nedvomno zelo resna in priznana stroka s svojimi preizkušenimi pravili in standardi. Ta pravila temeljijo na znanstvenih podlagah in konceptih, pripravljajo pa jih mednarodna in nacionalna strokovna združenja. Ocenjevalci pri svojem delu uporabljajo tudi zelo različne metode ocenjevanja vrednosti, ki jih tukaj ne bom navajal ali pojasnjeval.
Pomembno pa je razumeti, da ima vsako ocenjevanje svoje predpostavke in interval napak, ki jih je treba upoštevati, saj brez razumevanja predpostavk ni mogoče razumeti rezultata. Že manjša prilagoditev katere izmed predpostavk lahko pomeni pomembno drugačen rezultat. Različne, a priznane metode v okviru ocenjevalne stroke lahko prinesejo različne rezultate, zato je ključno razumeti, kaj z določeno metodo izračunavamo.
Najprej na kratko pojasnimo razliko med ceno in vrednostjo. Cena je denarni znesek, ki ga je kupec pripravljen plačati za določen izdelek ali storitev, in hkrati znesek, ki ga prodajalec zahteva. Cena je objektivna in merljiva, določajo jo tržne razmere, vključno s ponudbo, povpraševanjem, konkurenco, stroški proizvodnje in drugimi dejavniki.
Po drugi strani je vrednost subjektivna ocena koristi ali zadovoljstva, ki ju posamezniku da izdelek ali storitev. Vrednost se razlikuje od osebe do osebe, saj je odvisna od osebnih preferenc, potreb, okusa, pričakovanj in dojemanj. Ni neposredno merljiva v denarju, temveč se nanaša na koristi, ki jih posameznik pridobi z uporabo izdelka ali storitve.
Naloga ocenjevalca vrednosti je torej ocena vrednosti nekega premoženja. Ocenjevanje vrednosti je proces določitve denarne ali druge vrednosti za določeno sredstvo, podjetje, projekt ali naložbo. Gre za analitičen postopek, ki vključuje uporabo različnih metod in tehnik za ocenitev ekonomske vrednosti nečesa. Cilj ocenjevanja vrednosti je pridobiti natančno in čim bolj objektivno oceno, ki je lahko uporabna pri sprejemanju poslovnih, finančnih in investicijskih odločitev. Ocenjevanje vrednosti lahko definiramo kot proces sistematične analize in uporabe ustreznih metod za določanje ekonomske vrednosti sredstva, podjetja, projekta ali naložbe, pri čemer se upoštevajo različni dejavniki, kot so finančni kazalniki, tržni pogoji, prihodnji denarni tokovi, primerljive transakcije in subjektivne ocene.
Oceno vrednosti opravljajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti. Ti so fizične osebe, ki so pridobile dovoljenje Slovenskega inštituta za revizijo za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti. V Sloveniji imamo tri vrste pooblaščenih ocenjevalcev, in sicer pooblaščene ocenjevalce vrednosti podjetij, nepremičnin ter strojev in opreme. Podatki v registru[1] pokažejo, da imamo 86 registriranih pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetij, 174 pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti nepremičnin in samo 15 pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti strojev in opreme.
Letos smo v okviru empiričnega raziskovanja slovenskih postopkov zaradi insolventnosti ugotavljali, kako natančni so pooblaščeni ocenjevalci vrednosti pri ocenjevanju premoženja v otvoritveni bilanci pri stečaju pravnih oseb. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) namreč določa, da mora upravitelj za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, dobiti oceno vrednosti zaradi prodaje. Oceno vrednosti mora izdelati pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja, ki je predmet ocene, če ni v zakonu drugače določeno. Na podlagi pridobljenih ocen vrednosti stečajni upravitelj naredi otvoritveno bilanco.
Otvoritvena bilanca stečajnega dolžnika nam poenostavljeno povedano pove, kolikšno naj bi bilo premoženje stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka. Ocenjeno vrednost premoženja iz otvoritvene bilance lahko v pravnomočno končanih stečajih primerjamo z dejansko vrednostjo unovčenega premoženja ob koncu stečajnega postopka. Ta podatek pove dejansko vrednost premoženja, doseženega pri prodaji. Za pripravo otvoritvene bilance se uporablja poseben računovodski standard, poleg tega pa so za ocenjevanje premoženja izdana tudi posebna pravila ocenjevanja. Ocenjevanje premoženja stečajnega dolžnika je torej pravno in strokovno zelo regulirano področje.
V idealnem scenariju bi morali biti ocenjena vrednost premoženja iz otvoritvene bilance in dejanska vrednost unovčenega premoženja pri prodaji enaki oziroma vsaj zelo podobni. To bi pomenilo, da je bila ocena vrednosti enaka ali vsaj zelo podobna dejansko doseženi vrednosti (ceni) pri prodaji premoženja. Razlike med vrednostma kažejo, da je ocenjena vrednost odstopala od dejansko dosežene vrednosti pri prodaji.
Pri empirični analizi smo uporabili ročno pridobljeno bazo podatkov vseh pravnomočno končanih stečajnih postopkov nad gospodarskimi družbami, ki so se končali med 22. oktobrom 2008 in 12. marcem 2020. Baza zajema 7742 pravnomočno končanih stečajnih postopkov. Podatki v njej so bili ročno zbrani v zadnjih desetih letih raziskovalnega dela, in sicer v javno dostopnih dokumentih o poteku postopkov zaradi insolventnosti, ki se objavljajo v registrih eOBJAVE in eINSOLV na spletnem portalu AJPES.
Zaradi pravila, da ocenjevalci načeloma ne ocenjujejo blaga do vrednosti 15.000 evrov, smo iz podatkovne baze izločili vse zadeve, pri katerih je vrednost premoženja v otvoritveni bilanci določena pod 15.000 evrov. V bazi ostane 2205pravnomočno končanih stečajev.
In kaj so pokazali rezultati raziskave?
Povprečna ocenjena vrednost premoženja v teh 2205 stečajih je bila 775.649 evrov, povprečna dejanska vrednost premoženja pa le 299.359 evrov. Mediana je 129.081 evrov oziroma 34.345 evrov (dejansko unovčeno premoženje).
To pomeni, da je bilo premoženje v otvoritveni bilanci v povprečju ocenjeno za 476.289 evrov več, kot je bilo na koncu dejansko unovčeno. Skupni znesek te razlike v celotni populaciji stečajev znaša več kot milijardo evrov. Skupna ocenjena vrednost premoženja stečajnih dolžnikov v otvoritveni bilanci je bila namreč 1,7 milijarde evrov, unovčeno premoženje pa 660 milijonov. Premoženje je bilo samo v 308 primerih (14 odstotkov vseh primerov) ocenjeno nižje, kot je bilo na koncu unovčeno, v 1897 primerih pa je bilo unovčeno višje.
Če absolutne podatke spremenimo v količnik med ocenjeno vrednostjo premoženja v otvoritvenem poročilu in dejansko vrednostjo unovčenega premoženja stečajnega dolžnika, ugotovimo, da je mediana tega razmerja (količnik) 2,92. Če je bilo torej dolžnikovo premoženje ocenjeno na vrednost 100 enot, je upravitelju v okviru upravljanja in prodaje premoženja v mediani (najpogosteje) dejansko uspelo doseči vrednost 34 enot.
Mediana tega razmerja se ni spremenila niti, če smo odstranili najbolj ekstremne primere in če smo analizirali samo tiste stečajne postopke, v katerih je ocenjena vrednost premoženja presegala milijon evrov. Tudi v teh primerih je bila mediana razmerja kar 2,54. To pomeni, da so pooblaščeni ocenjevalci vrednosti za 2,54-krat previsoko ocenili premoženje oziroma da so stečajni upravitelji premoženje prodajali tako slabo, da so dosegli kar za 2,54-kratnik manjšo vrednost od ocenjene. Če je bilo premoženje ocenjeno na 100 enot, je bila dejansko dosežena cena torej le 39,4 enote. Več o sami raziskavi, predvsem o metodologiji, lahko bralci preberete v reviji SIR*IUS, št. 3/2024.[2]
Namen tam objavljenega članka in te kratke kolumne ni v neposredni kritiki dela pooblaščenih ocenjevalcev, temveč ustvariti strokovno oziroma znanstveno podlago za širšo razpravo o izzivih ocenjevalcev vrednosti, s poudarkom na vprašanju (ne)natančnosti ocen vrednosti in pomenu, ki bi ga ti izzivi lahko imeli oziroma morali imeti na pravno odločanje, kjer pravniki ocene vrednosti prepogosto razumemo kot nezmotljivo matematično operacijo. Seveda se zavedam, da samo na podlagi prikazanih podatkov ni mogoče oblikovati resnih sklepnih ugotovitev, zagotovo pa so ti podatki lahko dobro izhodišče za širšo razpravo o možnih in dejanskih razlogih za predstavljene številke ter hkrati solidno izhodišče za širšo razpravo o tej tematiki.
[1] Glej https://www.si-revizija.si/ocenjevalci/register.
[2] Glej https://www.si-revizija.si/revija-sirius/revija-sirius.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
