Zdi se, da vse življenje iščemo neko ravnovesje. Glede na delo, ki ga opravljam, to zajema tudi moje delo. Skoraj vedno. To velja najprej za delo na abstraktni presoji zakonske ureditve.
Tu je na področju kazenskega prava treba poiskati tako ravnovesje med zahtevo po učinkovitem kazenskem pregonu in zahtevami pravne države (2. člen Ustave) na eni strani, čemur se zadnje čase vedno bolj in bolj zaradi vpliva prava Evropske unije in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pridružujejo interesi oškodovanca (na primer pravica do zasebnosti, dostojanstva), in med pravicami obdolženca, v katere naj bi bilo poseženo s preiskovalnimi ukrepi (na primer pravica do komunikacijske zasebnosti, obrambe, obrazložene sodne odločbe), na drugi strani. Metoda za ugotavljanje tega ravnovesja je test iz 15. člena Ustave, ki zahteva iskanje ustavno dopustnega cilja in strogi test sorazmernosti. Ta test omogoča, da je iskanje ravnovesja sistematično in s tega vidika zagotavlja enakost (podobno kot to določa splošni pojem kaznivega dejanja za materialnopravno presojo kaznivega dejanja). Vsekakor pa je zmotno misliti, da ta test sam po sebi zagotavlja tudi sorazmerno odločitev. Še vedno ga je treba napolniti s presojo vsakega posameznega koraka, zato je tudi pri tej presoji treba iskati ravnovesje. Ko neka ureditev testa ne prestane, pa se dostikrat ugotovi, da so bili, kot sem že večkrat poudarila, razlogi za to že večinoma znani vnaprej in večkrat poudarjeni v zakonodajnem postopku. Iskanje ravnovesja je potrebno tudi v primerih odločanja o ustavnih pritožbah, kjer Ustava to omogoča in ne določa absolutnosti pravic. V vsakem primeru pa se išče ravnovesje, ki naj bi ga zahtevala Ustava. Zahtevno.
Ampak kot se izkaže, po mojem mnenju niti ne toliko zahtevno, kot je iskanje ravnovesja v zasebnem življenju. Saj nenehno poslušamo, da moramo iskati ravnovesje in ga seveda najti. Oziroma nam vsaj na vseh področjih zasebnega življenja skušajo prodati to mantro. In to potem včasih izpade kot delanje kljukic, dostikrat za tuje, ne lastno zadovoljstvo, za poskus doseganja nekih idealov, izpolnjevanje nalog. Od tega, v kateri fazi življenja smo, je tudi odvisno, kaj naj bi to ravnovesje obsegalo. V neki fazi se začne pričakovati, da ne begamo več sami po tem svetu, da se ustalimo, potem da se nam pridruži še otroški jok. Dalje. Ko živimo v hiši, se pričakuje, da je travica »poglancana«, rože sijoče, pa zelenjavni vrt naj bi tudi moral biti pri hiši, a ne? Poleg dela naj bi bilo seveda doma vse pospravljeno. Pa na telovadbo bi tudi bilo treba iti, ker zapustiti se ne smemo, že zaradi zdravja. Po drugi strani bi rada še kdaj pogledala kak film ali nadaljevanko, prebrala kakšno knjigo.
Kako naj otroka zaščitimo pred vsemi pričakovanji, zamaskiranimi v iskanje ravnovesja v življenju, če smo ga sami tako močno ponotranjili? Najprej se moramo tega sami zavedati in si postaviti prioritete. Sprejeti je treba, da ima dan samo 24 ur, in glede vseh nalog in potreb narediti triažo. V zvezi s tem mi je po dolgem času na misel prišla Maslowova lestvica potreb. Dejansko funkcionira. Najprej fiziološke potrebe, med katerimi je nujen spanec, brez katerega ne morem funkcionirati. Čeprav vstajanje ob pol peti uri res zmanjša manevrski prostor za spanje. Ampak kar je nujno, pride na prvo mesto, ostalo kasneje, če ostane čas. Če ne morem fizično funkcionirati, tudi praha ne morem brisati ali pisati.
Po drugi strani je treba tudi sprejeti, da je iskanje ravnovesja v zasebnem življenju malce drugačno od ravnovesja v ustavnopravnih zadevah, tudi glede časovnega trenutka. V ustavnopravnih vprašanjih morajo biti ti pogoji za sorazmernost izpolnjeni približno v istem časovnem trenutku. V zasebnem življenju je treba sprejeti, da pomeni ravnovesje povprečje na neko (zmeraj daljše) časovno obdobje. V nekem obdobju je več nečesa (na primer spanja, potovanj), v drugem več drugega (na primer ogledov filmov v kinu), se pa zato to na daljše obdobje nekako, vsaj upam, poravna. Pa še tole: v vsaki zadevi je treba skušati videti dobre stvari in jih užiti, ker njih ali oseb, ki jih vežemo na to, kasneje ne bo več in nam bo žal za njimi, čeprav so se nam v trenutku, ko so se nam dogajale, zdele le naporne in odveč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
