Nedavno sem se udeležila izjemno dobro organiziranega posveta civilnih sodnikov. Odlični predavatelji so obravnavali aktualna vprašanja civilnega materialnega in procesnega prava ter tudi prava EU in ustavnega prava. Ker pri svojem delu uporabljam različne teste ustavnosodne presoje, me je še posebej pritegnilo predavanje doc. dr. Katje Drnovšek. Predavateljica je predstavila ugotovitve svoje doktorske disertacije z naslovom »Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku«.[1] Ustaljeno ustavnosodno presojo je kritično ovrednotila, predstavila pa je tudi alternativne pristope, s katerimi naj bi se učinkoviteje lotevali izzivov v praksi.
Bistveno vprašanje je, ali oziroma v katerih primerih se sme stranka v civilnem postopku sklicevati na dokaz, ki je bil pridobljen protipravno. Ustavno sodišče je v zadevi Up-472/02 odločilo, da so takšni dokazi načeloma nedopustni, razen če poseg v pravice prizadetih oseb zadosti strogemu testu sorazmernosti. Na primer (tako v zadevi Up-1134/18): ker iz predala nepokretnega oskrbovanca doma za starejše občane izginja denar, direktorica v predal namesti kamero, ki se sproži, ko se predal odpre. Kamera posname oskrbovalko, kako jemlje denar. Direktorica oskrbovalki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ta pa uveljavlja nezakonitost odpovedi, ker naj bi temeljila na dokazu, pridobljenem z nedovoljenim snemanjem. Ustavno sodišče v takem primeru (1) najprej ugotovi poseg v delavkino pravico do zasebnosti, ker jo je delodajalec na delovnem mestu snemal, ne da bi bila o tem predhodno obveščena. Nato pa preveri, ali je bil poseg (2) dopusten, torej ali je 2.1) zasledoval ustavno dopustni cilj, in 2.2) bil sorazmeren, torej 2.2.1) primeren za dosego cilja, 2.2.2) nujen in 2.2.3) sorazmeren v ožjem smislu. Ustavno dopustni cilj je zaščita pravice do zasebnosti varovancev doma in varstva njihove zasebne lastnine. Konkretni poseg v delavkino pravico do zasebnosti je bil primeren za zaščito pravic varovancev, ker je omogočil izsleditev tatu. Tak poseg je bil nujen, ker tatu ni bilo mogoče odkriti niti s prijavo prejšnjih kraj policiji. Poseg je bil tudi ožje sorazmeren, saj je bilo snemanje omejeno na predal, v katerega oskrbovalka tako in tako ne bi smela poseči, na drugi strani pa je šlo za ponavljajoče se resne kršitve pravice do zasebnosti in premoženja osebe, ki je bila zaradi nepokretnosti še posebej ranljiva. Ker je bil torej poseg v delavkino pravico do zasebnosti v konkretnem primeru dopusten, se posnetek lahko uporabi v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugače bi bilo, če bi na primer delodajalec dlje časa in v večjem obsegu skrivoma snemal svoje delavce. Tako intenziven poseg delodajalca v pravice delavcev do zasebnosti verjetno ne bi bil dopusten niti za ugotavljanje kaznivih dejanj.
Dr. Drnovšek pa opozarja, da takšen pristop zanemari človekovo pravico do dokaza, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po mnenju predavateljice nezakonito pridobljeni dokazi v izhodišču niso nedopustni, temveč bi bilo treba z metodo praktične konkordance v vsakem primeru tehtati med pravico do dokaza in pravico, ki je bila kršena pri zbiranju dokazov. Ustavno sodišče naj bi se reševanja kolizije človekovih pravic lotilo precej neuravnoteženo, saj naj bi na abstraktni ravni dalo očitno prednost pravici, ki je bila prekršena s protipravnim ravnanjem ob pridobivanju dokazov. Test sorazmernosti je po mnenju predavateljice primeren za presojo posegov države v pravice posameznika, ne pa tudi za tehtanje pravic posameznikov, ki so med seboj enakovredni. Prepoved uporabe nezakonito pridobljenih dokazov naj bi bila primerno sredstvo za varstvo pravic obdolženca proti državi v kazenskem postopku, ne pa tudi v civilnem postopku, v katerem so stranke enakovredne. Avtorica poudarja, da se zdi, da je Ustavno sodišče z restriktivnim pristopom želelo kaznovati osebo, ki je pri pridobivanju dokazov posegla v pravico nasprotne stranke, oziroma jo preventivno odvrniti od takšnega ravnanja, to pa naj ne bi bilo ustrezno.
Metoda praktične konkordance pomeni usklajevanje dveh človekovih pravic tako, da obe sobivata in se udejanjita v največji možni meri. Za opisani primer bi to pomenilo, da bi bilo treba tehtati med procesno pravico delodajalca do dokaza v postopku izredne odpovedi in materialno pravico tatinske delavke do zasebnosti.
Predlagani pristop je zanimiv, doktorska disertacija pa je tudi dobro napisana. Toda kot je opozorjeno v disertaciji, za odločanje o dopustnosti dokazov ni ključna protipravnost ravnanja pri pridobivanju dokazov s strani strank, temveč protipravnost ravnanja sodišča pri izvajanju dokazov. Bistveno je torej vprašanje, ali bi sodišče z izvedbo protipravno pridobljenega dokaza v sodnem postopku tudi samo kršilo človekove pravice.[2] Gre torej za razmerje med sodiščem in stranko postopka, ki predlaga dokaz. To razmerje je vertikalno, zato menim, da upravičuje uporabo strogega testa sorazmernosti. Procesni pravici stranke do dokaza stoji nasproti še pomembnejša pravica druge stranke do enakopravnega obravnavanja in poštenega postopka. Ker daje protipravno pridobljen dokaz eni stranki postopka nepošteno prednost, ogroža »enako varstvo pravic« kot bistveno jamstvo 22. člena Ustave. Uporaba protipravnih dokazov v civilnem postopku z namenom varstva zgolj zasebnih koristi in interesov enega posameznika je lahko celo še manj legitimna kot v kazenskem postopku, ker slednji zasleduje varstvo javne koristi in človekove pravice do varnosti vseh prebivalcev Slovenije. V okviru metode praktične konkordance tehtamo enakovredne človekove pravice posameznikov – menim, da človekove pravice do protipravno pridobljenih dokazov ne moremo tehtati, ker takšne pravice pravni red ne zagotavlja. Protipravni dokazi se lahko uporabijo zgolj izjemoma, kadar ima izvedba takšnega dokaza poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava, in ob spoštovanju načela sorazmernosti (glej odločbo Up-472/02, 14. točka obrazložitve). S tem, ko se protipravno pridobivanje dokazov načeloma kaznuje z zavrnitvijo uporabe teh dokazov v sodnem postopku, se ustvarja »level playing field«, tj. razmere, v katerih ima vsakdo poštene in enake možnosti za uspeh.
Vendar - to je moje mnenje. Nekateri od mojih sodelavcev se bolj strinjajo z mnenjem dr. Drnovšek, rekoč, da dokazi, ki jih pridobivajo posamezniki, ne morejo biti pridobljeni protipravno. Različna mnenja spodbujajo k razpravi. Veseli me, da se v pravni literaturi posveča pozornost odločbam Ustavnega sodišča in se jih tudi kritično analizira. To pripomore k dvigu ravni ustavnosodnega odločanja in tudi k boljšemu razumevanju ustavnosodne presoje s strani sodišč. Zato upam, da bodo tovrstne teme še večkrat našle prostor v okviru sodniških izobraževanj.
[1] Glej https://dk.um.si/Dokument.php?id=158046&lang=slv.
[2] Dr. Drnovšek se pri tem sklicuje na odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča (BVerfG), 19. 12. 1991, NJW 1992, 816.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
