V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.
O posledicah zaprtja šol oziroma šolanja na daljavo v času epidemije covid-19 je bilo napisanega veliko tudi v znanstveni literaturi. Že povprečno iskanje s spletnim iskalnikom (kaj šele z umetno inteligenco) najde številne študije o negativnih učinkih epidemije za izobraževalni sistem. Objavljenih je tudi precej študij oziroma raziskav o učinkih za slovenske otroke. Skupna točka izsledkov vseh teh študij je, da sta zaprtje šol in šolanje na daljavo prinesla številne negativne učinke za otroke in njihovo izobrazbo.
Po drugi strani bodo šole čez nekaj dni spet zaprle vrata. V Sloveniji za 10 tednov (oziroma 67 dni), kar je nekje v zlati sredini Evropske unije.[1] Redno letno zaprtje šol imenujemo šolske počitnice in se očitno pomembno loči od zaprtja šol zaradi epidemije. V prvem primeru gre za zaslužen odmor naših malih zakladov, v drugem primeru za nepopravljivo škodo.
Zato je zanimivo pogledati še literaturo o negativnih posledicah šolskih počitnic. Temeljni negativni učinek, zaznan v tej literaturi, se imenuje poletna izguba znanja (summer learning loss). S tem je mišljena izguba znanja oziroma učno »nazadovanje« v času počitnic. Študije kažejo, da se obseg izgube in posebnosti pri izgubah bistveno razlikujejo glede na predmet znanja in demografske značilnosti otrok. Skoraj vse pa potrjujejo, da poletna izguba znanja še posebej prizadene otroke iz okolij z nizkim socialnoekonomskim statusom, kar v praksi pomeni, da se vrzel med njihovimi šolskimi dosežki in dosežki »premožnejših« vrstnikov še poglablja. Raziskovalci to prepisujejo manj stimulativnemu okolju, pomembno manjši vključenosti v različne poletne programe za otroke, slabši dostopnosti do virov znanja, manjši zunanji motivaciji itd. Študije opozarjajo še na druge pomembne dejavnike, kot so negotovost teh otrok glede prehrane, večja verjetnost slabšega zdravstvenega stanja, potencialno nevarnejše oziroma bolj ogrožajoče domače okolje ter večja socialna in družbena izključenost.[2]
Moj kratki premislek nikakor ne vodi v predlog, da so poletne počitnice predolge in da bi morali otroci nazaj v šolske klopi prej. Želel pa bi si širšega razmisleka o vprašanju, zakaj šole poleti (v veliki večini) dejansko zaklenejo vrata, in to tudi za otroke, ki bi morda tudi teh 67 dni potrebovali varno socialno okolje, topel obrok ter navsezadnje spodbudno institucionalno in socialno okolje in možnost dodatne izobraževalne pomoči, ki jo potrebujejo. Še enkrat, to seveda ne bi pomenilo obvezne navzočnosti, kurikuluma itd., temveč varno okolje, tople obroke, varno institucionalno okolje, ki bi otroke spodbujalo, da bi razvijali svoje športne, umetniške, intelektualne potenciale …
Pri tem mora biti vprašanje tehnične organizacije odprtja šol čez poletje sekundarnega pomena. V državi, kjer letno namenimo več kot milijardo evrov za osnovno šolstvo, kjer je število učiteljev na učenca 1 : 10, kar nas uvršča na šesto mesto med vsemi državami članicami OECD,[3] se zdi povsem razumno pričakovati, da bi javni šolski sistem moral biti sposoben organizirati tudi strokovno vodeno poletno varstvo za vse otroke, ki takšno varstvo potrebujejo. Popolnoma se zavedam, da bi to prineslo tudi številne logistične in druge tehnične zaplete, vendar naj nam pomenijo izziv, ne pa alibi, s katerim brez slabe vesti zaklenemo vrata. Šolski sistem bi otrokom iz družin, ki živijo pod pragom revščine, moral takšno varstvo seveda nuditi brezplačno, hkrati pa bi moral dostopnost do teh poletnih programov ponujati tudi drugim otrokom.
Potrebo po varstvu in izobraževanju osnovnošolcev med poletnimi počitnicami je več kot očitno razumel trg, ki staršem ponuja tako rekoč neomejene možnosti poletnih taborov, poletnih šol, organiziranih varstev itd. Številne oblike teh ponudb sofinancirajo lokalne skupnosti, s čimer so, sicer paradoksalno, zaprte za otroke iz sosednjih občin. Povpraševanje po tovrstnih storitvah in ponudba očitno obstajata in sta z vidika tržne ekonomije dobrodošla in pozitivna. A vsi posamezniki iz naše družbe ponudbe tržne ekonomije finančno ali drugače ne zmorejo ali ne znajo sprejeti. Tako v resnici nastaja še dodatna vrzel med posameznimi otroci. Z brezplačnimi programi jo sicer skušajo blažiti številne nevladne organizacije in drugi, ki otrokom poskušajo zagotoviti brezplačne poletne vsebine. Vse to le potrjuje dejstvo, da obstaja jasna potreba po institucionalno organiziranem preživljanju poletnega časa v času šolskih počitnic.
Pravkar predstavljena stališča niso nova. O tem sem začel razmišljati v okviru sodelovanja pri projektu, ki je zajel širša vprašanja revščine v Sloveniji. Rezultati so bili objavljeni v zanimivi monografiji z naslovom Socialna država in revščina.[4] V svojem poglavju v monografiji sem se med drugim ukvarjal z vprašanjem revščine med otroki in rešitvami za odpravo tovrstne revščine. Takrat sem zapisal, da so otroci, ki so izpostavljeni revščini, seveda odvisni predvsem od ekonomske aktivnosti in ekonomskega položaja staršev oziroma skrbnikov. Sami z lastno aktivnostjo torej kratkoročno ne morejo vplivati na svoj socialni položaj. Poleg socialnih transferjev ključno pomoč otrokom pomeni izobraževalni sistem, ki jim nudi tako varno socialno okolje kot možnost opolnomočenja z ustrezno izobrazbo, kar so edine prave poti, ki jim dolgoročno pomagajo iz začaranega kroga revščine. Raziskave namreč kažejo, da so otroci premožnejših staršev bolj zdravi in bolj zadovoljni v šoli, uspešnejši so pri branju in učinkovitejši pri reševanju različnih problemov (Engle, Black, 2008). In drugič, kot potrjujejo malodane vse študije, razmere, v katerih živijo otroci, vplivajo na njihov ekonomsko-socialni položaj v odraslosti (Lankcer, Vinck, 2019). Preprosto povedano: otroci revnih staršev pogosto odrastejo v revne odrasle (Corak, 2006). Še posebej zaradi nižje dosežene izobrazbe, kar vpliva na možnost zaposlitve in višino dohodka. Ključna rešitev je zato izobrazba, torej izobraževalni sistem, organiziran tako, da lahko takšnim otrokom ponudi realno možnost za boljše življenje.
Odprta vrata šol bi bila po mojem mnenju eden izmed pomembnih kamenčkov v mozaiku izobraževanja teh otrok.
[1] Poletne počitnice v državah članicah EU trajajo zelo različno: v Nemčiji, na Danskem in v Belgiji samo šest tednov, v Italiji 14, v Španiji in v baltskih državah pa 13 tednov. Slovenija je z 10 tedni nekje v zlati sredini. Vir: https://jakubmarian.com/school-holidays-by-country-in-europe-map/ (20. 6. 2024) in podrobneje https://www.eurydice.si/publikacije/The-Organisation-of-School-Time-in-Europe_Primary-and-General-Secondary-Education-2022-23-EN.pdf (20. 6. 2024).
[2] Megan Kuhfeld, Surprising new evidence on summer learning loss, Phi Delta Kappan, vol. 101, issue 1, 2019; Trevor Kerry, Brent Davies, Summer Learning Loss: The Evidence and a Possible Solution, Support for Learning, vol. 13, issue 3, 1998; K. Alexander et al., The Summer Slide: What We Know and Can Do About Summer Learning Loss, Teachers College Press, Columbia University, 2016.
[3] V primerjavi z 1 : 13 na Finskem, 1 : 15 v Nemčiji, 1 : 16 v Kanadi, 1 : 19 v Veliki Britanija. Iz podatkov tudi izhaja, da so slovenski učitelji po številu ur poučevanja med manj obremenjenimi v OECD, na četrtem mestu v 35 državah. OECD (2022), Students per teaching staff (indicator). doi: 10.1787/3df7c0a6-en.
[4] Etelka Korpič Horvat (ur.) et al., Socialna država in revščina, Univerza v Mariboru, Maribor 2022.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
