Po novem letu nas zasujejo prazniki ljubezni. Valentinovo, gregorjevo, materinski dan, dan žena, 40 mučenikov. Zvončki in žafrani so, takoj po odhodu snega, že začeli cveteti v gredici. Ti prazniki v mojem razpoloženju prinašajo pomlad. In čeprav v nižinah čakam pomlad ter sem tudi v garderobi trenutno v obdobju, ko sem že naveličana temnih barv in hrepenim po barvah, pa si res še vedno želim, da na smučiščih ne bi potrebovali toliko truda za vsaj minimalno pripravo smučarskih prog in da bi bil sneg vsaj še nekaj časa. Letos smučiščem narava res ni bila naklonjena. Mi smo sicer trenutno na ravni slovenskih družinskih smučišč. Hčerka je ravno samostojno zvozila na Soriški planini, kjer (in na Kobli, kjer na mojo veliko žalost ni več smučišča) sem s tatom tudi sama naredila prve zavoje. Bilo bi res super, da bi še lahko malo izkoristili njeno trenutno navdušenje za šviganje na belih strminah.
Glede na bližajočo pomlad in praznike pa sem vseeno pomislila, da bi v tokratni kolumni napisala nekaj misli o nekaterih drobnih stvareh, ki nam lahko polepšajo oziroma posvetlijo življenje in ki naj jih ne bi počeli le za posebne priložnosti.
Upam, da mi sodelavci ne zamerijo, če delim neko drobno podrobnost iz našega življenja. Ampak to moram res izpostaviti in pohvaliti. Ne samo lansko leto, ampak še posebej pa lansko leto so se namreč moški sodelavci res izkazali za dan žena s sladkim darilom in še zlasti z res navdahnjenim sporočilom po elektronski pošti. »Za dol past«. V pozitivnem pomenu. Še dobro, da berem elektronsko pošto sede. Upam, da smo jim sodelavke za 40 mučenikov to navdahnjenost vsaj delno povrnile.
Nekaj drobnih stvari je vključenih v bonton. In se jih kot otroci učimo že od vrtca naprej. Na to me je ravno te dni spomnila vzgojiteljica na roditeljskem sestanku. Pojasnjevala je, da otroci v hčerkini skupini že obvladajo bonton pri obrokih, da lepo uporabljajo pribor, da uporabljajo prosim in hvala, ko si podajajo stvari. Da si pomagajo med seboj in se opominjajo na dolžnosti, ko je eden izmed njih dežuren. Da protestirajo, če kdo pripoveduje pravljico prepotiho, ker ne slišijo. Da se v garderobi čakajo. Ker so majhna skupina, so še toliko bolj povezani med seboj. Da ne jejo, preden dežurni ne zaželi dober tek. No, posledično pri nas doma tudi ne jemo, dokler ne zaslišimo: cin, cin, cin, dober tek želim. Pa niti nimamo zvončka. Pa pogovarjati naj se tudi ne bi smeli, dokler vsega ne pojemo. Ko nekdo vse poje s krožnika, šele lahko govori. Pa čeprav je to včasih eden izmed trenutkov, res prikladnih za družinski pogovor. Doslednost je lepa čednost, a kot vse, s ceno.
Lepe drobne stvari lahko namenjamo tudi osebam, ki jih ne poznamo dobro. Na primer, da nekomu pridržimo vrata. Meni je to samoumevno. Pa čeprav (verjetno kot večina žensk) naokoli vedno hodim obložena z milijon stvarmi in torb. Mimogrede, to se vedno sprašujem, ali se to kdaj neha. Obloženost s stvarmi namreč. Moj mož me je že večkrat vprašal, ali imam v osebni torbici kroglo za kegljanje. Na poti v vrtec to pomeni trenutno vsaj nahrbtnik in smučarske hlače, pa kdaj še kakšno igračo, knjigo. In res res me razjezi, ko potem nekdo, ki mu pridržim vrata, skoči skoznje (brez prtljage), ne da bi vsaj sam prijel vrata zase ali za naslednjega. Tudi kak ati na poti v vrtec se najde med njimi, ki s tem daje slab zgled svojemu otroku, ki ga seveda potegne za sabo. Kot da sem njegov vratar. In to brez kakršnega koli znaka, da je ta oseba sploh zaznala, da mu je nekdo pridržal vrata. Ne vem, ali je to samoumevnost, zamišljenost ali kaj drugega.
Želela sem izpostaviti tudi izražanje hvaležnosti. Če mi nekdo naredi uslugo ali nekaj lepega naredi zame, mi je logično, da je treba tej osebi dati vedeti, da smo ji hvaležni. In da ni samoumevno, da se nekdo potrudi za nas. Seveda ne počnemo stvari za druge samo zaradi tega. Ampak ne moremo pa pričakovati, da bomo samo enostransko prejemali usluge in stvari. Drobni izrazi hvaležnosti so vedno primerni in dobrodošli. Obojestransko. Nihče v našem življenju ni in ne sme biti samoumeven. Samo dva primera. Prijateljic ne kličemo samo takrat, ko potrebujemo neko informacijo z drugega pravnega področja ali druge usluge. Če mi knjižničarka intenzivno pomaga pri iskanju literature, je edino prav, da ji pokažem, da sem ji za to hvaležna.
Še zadnji izsek mojih misli: na poti v vrtec je pri nas zožan del ceste, kjer mora en avto počakati drugega. Vsako jutro. Iz čisto fizikalnih razlogov mi je jasno, da se dva avtomobila ne moreta istočasno znajti na istem mestu in da je nujno, da en da prednost drugemu. Ne rinem naprej, ker se ne bo izšlo, in počakam, da avto iz druge smeri prevozi ta del. Samoumevno. To je prva stvar. Druga stvar pa je, da je, enako kot pri pridržanju vrat, en blink blink z lučkami, zamah z roko, pomig z glavo oziroma kakršen koli življenjski znak zelo na mestu. Če ga prometna situacija omogoča.
Ne gre samo za izraz hvaležnosti, ampak tudi za navezovanje stika z drugo osebo. Ali ni lepše in prijaznejše, da ne živimo drug mimo drugega in da si v takih trenutkih naklonimo vsaj en pogled, če ne že nasmeh? Da veš, da lahko z nekom spregovoriš par, pa čeprav vljudnostnih fraz, in ne stojiš drug zraven drugega, bolščeč v telefon, ko čakaš na prevzem otroka, kot da se ne poznaš, čeprav si vsaj že dvajsetkrat stal pred isto telovadnico. Ali pa že preveč delamo od doma in znamo komunicirati samo še prek računalnika ter nas bodo otroci ponovno učili bontona in prijaznosti, vsaj tiste, ki so se je lahko naučili drugje?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
