Zakorakali smo v zadnji mesec leta. To je čas, v katerem delamo obračune s starim v pričakovanju novega. Ta čas je lahko zelo različno obarvan. Morda je veder, morda skesan, nemara tudi grenak, stisnjenih zob zaradi zamujenih priložnosti ali pa celo depresiven, ker prav nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Vsak izmed nas piše svojo življenjsko zgodbo, skupaj pa ustvarjamo republiko, Evropo in svet. Kako nam je šlo letos?
V Sloveniji smo užili drugo leto politične svobode. Ta je nastopila, potem ko je današnjim voditeljem, medijem in civilni družbi, ki je aktualni politiki pomagala na oblast, uspelo rešiti Slovenijo pred diktaturo. Saj veste, in tu sta svojo globoko skrb izrazili tudi EU ter globalna civilna družba, pod prejšnjo oblastjo so se grobo kršile človekove pravice, zaplinjali so se protestniki, napadalo se je neodvisne institucije, teptala se je medijska svoboda.
Danes je vse drugače. Medijska svoboda se ne tepta več. Za to ni nobene potrebe, kajti nova oblast je glavni javni medij nemudoma osvobodila. Če je pri tem ravnala protiustavno, je drugotnega pomena, saj Ustavno sodišče o tem ne zmore presoditi.
Enaka usoda je doletela tudi druge institucije. Je pa res, da se je predsednik vlade ob tem spotaknil pri dejanšizaciji policije. Zdaj, tako pravi, KPK zoper njega vodi farsični postopek. Policiji, ki ga je ovadila, pa celo očita, da zaupne informacije nosi tistim, ki bi jih morala preganjati. Najbolj nevarnim kriminalcem.
Farsa je bil tudi nakup nove sodne palače, a kaj ko jih bodo zdaj po prstih dobili tisti, ki so ta nakup javno grajali. Notranja revizorka na ministrstvu za pravosodje, ki je pri tem poslu ugotovila številne pomanjkljivosti, je dobila opomin pred odpovedjo.
Računsko sodišče, ki je posel povsem raztrgalo kot nezakonit, je za nagrado dobilo okrnjen proračun. Enako tudi Državni svet, ki kar naprej teži in vlaga odložilni veto. Skratka: KPK je farsa, Računskemu sodišču je treba pristriči peruti, Državnemu svetu pa prav tako. Naj z revizorko na čelu kar vedo, da ne kritiziraš roke, ki te hrani.
Tako pač je. Vsaka oblast kvari, tudi najboljše ljudi, kaj šele bolj slabe.
Toda ali ni čudno, zares nenavadno, da pri tem ni prav nikakršne medijske histerije, nobenih pouličnih protestov, nobenega oglašanja Evropske komisije ter globalnih civilnodružbenih gibanj? Ogrožanje neodvisnosti institucij je ogrožanje neodvisnosti institucij, ne glede na barvo politike, ki tako ravna. Tako integritetno držo bi morala še posebej imeti naša krepostna civilna družba, a molči kot grob.
Če poznamo konstelacijo moči v Sloveniji, ni to prav nič čudno. To je naša normalna stvarnost. Tako pač je. In tako pač tudi bo – ta status quo –, dokler bo tudi opozicija po svoji kadrovski in vsebinski zasnovi takšna, kot je bila zadnjih trideset let. Pri nas stvari bolj ko se spreminjajo, bolj ostajajo enake. Le stanje javnih zadev je vse slabše. Ampak ker se z njimi slabšamo tudi mi, naše državljansko občestvo, tega skorajda nihče več ne opazi. Zato je vse v najlepšem redu.
Ampak, z velikim A: kot pravimo v ustavni teoriji, demokracija je proces poskusov in napak. Ljudje, čeprav gre še osel samo enkrat na led, pa se na napakah učimo. Včasih je učna ura dolga, trpka in naporna, a upanje vendarle umira zadnje. Četudi zanj, ko se s političnimi očali ozremo naokrog po svetu, ni več prav veliko empirične podlage, morda prav v Sloveniji iz nje v prihodnje iztisnemo tiste prepotrebne atome moči za nov zagon naše republike.
Sproščene, ustvarjalne, pravične in solidarne evropske Slovenije, utemeljene na dialogu, kjer bo politika zapisana predvsem krepitvi kakovosti naših življenj.
Naj bo to izziv za leto, ki prihaja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
