Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je eno najspornejših in etično zahtevnih vprašanj v naši družbi. V središču razprave je temeljno vprašanje o pravici posameznika do samoodločbe – pravici, da o svojem življenju odločamo sami, tudi ko gre za njegov konec. Po svetu se zakonodaja glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja razlikuje, od popolne prepovedi do sistemov, ki pod določenimi pogoji takšno pomoč dovoljujejo.
Ko razmišljamo o izbiri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se srečujemo z večdimenzionalnim vprašanjem, ki presega zgolj pravno sfero. Na eni strani je avtonomija posameznika, pravica vsakega človeka do odločanja o lastnem telesu in življenju. To pravico mnogi vidijo kot temeljno človekovo pravico, ki bi jo morala družba spoštovati in zaščititi.
Na drugi strani je spoštovanje življenja kot univerzalne vrednote, ki jo varujejo tako etična načela kot pravni sistemi po vsem svetu. Vprašanji, kot sta »Kdaj se življenje šteje za 'nevzdržno'?, Kdo in kako naj oceni to 'nevzdržnost'?«, postavljata izzive za posameznike, njihove družine, zdravstvene delavce in družbo kot celoto.
Nevzdržnost je prepletena z etičnimi, moralnimi in individualnimi stališči ter ima ključno vlogo pri razumevanju razlogov, zakaj posamezniki želijo pomoč pri zaključevanju svojega bivanja. Pojma »nevzdržnosti« življenja ni mogoče opredeliti z univerzalnimi merili; pomeni osebno doživljanje, ki se med ljudmi močno razlikuje. »Nevzdržnost« življenja se pogosto uporablja za opis stanja, v katerem posameznik trpi zaradi neozdravljive bolezni, ali stanja, ki povzroča intenzivno telesno ali psihično trpljenje. Takšno trpljenje se zdi brezupno, brez možnosti za izboljšanje ali olajšanje z uporabo sodobne medicine. Pri tem pa ni zgolj telesno trpljenje tisto, ki življenje dela nevzdržno; psihično in čustveno breme, ki ga posamezniki nosijo, lahko enako vpliva na njihovo percepcijo nevzdržnosti življenja.
Za mnoge je ključno vprašanje, ki ga postavljajo sami sebi in svojim zdravnikom, ali obstaja še kakovost življenja, ko se vsakdan prepleta z neznosno bolečino, izgubo avtonomije ali ponižanjem, ki ga prinaša odvisnost od drugih. Glede na to postane razumljivo, zakaj nekateri izberejo možnost pomoči pri samomoru – kot pot k ohranitvi kontrole nad lastnim življenjem in smrtjo, ko se soočajo z občutkom, da je njihovo življenje izgubilo ves smisel.
Kaj pa kakovostna paliativna oskrba? Če bi bila paliativna oskrba na visoki ravni in dostopna vsem, bi bila potreba po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja manjša. Paliativna oskrba mora biti osredotočenost na izboljšanje kakovosti življenja posameznikov v zadnjih dneh.
Pravne smernice za določitev kriterija »nevzdržnost« življenja ne morejo v celoti zajeti globine posameznikovega trpljenja. Nevzdržnost se ne opira zgolj na medicinske diagnoze ali prognostične napovedi, ampak tudi na poglobljeno razumevanje posameznikovih vrednot, želja in naravnanosti glede lastnega življenja in trpljenja.
Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kako naj zdravstveni delavci, družba in zakonodajalci obravnavajo tako intimne in kompleksne odločitve. Dialog, ki sprejema raznolikost človeškega trpljenja in vrednot, postane ključen pri sprejemanju zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tudi pri nas.
V razpravah o koncu življenja se pogosto srečujemo z izbiro med pomočjo pri samomoru in zagotavljanjem kakovostne paliativne oskrbe. Obe možnosti izvirata iz globokih etičnih prepričanj o dostojanstvu, avtonomiji in obvladovanju trpljenja ob koncu življenja. Argument v prid razvoju in širjenju dostopa do kakovostne paliativne oskrbe je močan in si zasluži poglobljeno obravnavo.
Paliativna oskrba se osredotoča na izboljšanje kakovosti življenja bolnikov z življenjsko ogrožajočo boleznijo in njihovih družin z namenom preprečevanja in lajšanja trpljenja. Cilj paliativne oskrbe je omogočiti bolnikom, da živijo svoje življenje čim bolj polno, vse do konca. Kakovostna paliativna oskrba lahko v mnogih primerih učinkovito blaži fizično, čustveno in duhovno trpljenje, ki ga prinaša terminalna bolezen, in bolnikom omogoči, da svoje zadnje dni preživijo z dostojanstvom in v krogu svojih najbližjih.
Dobra paliativna oskrba ne izključuje avtonomije bolnika; pravzaprav jo lahko okrepi, saj pacientom omogoča, da sprejemajo informirane odločitve o svoji oskrbi, medtem ko ohranjajo največji možen nadzor nad svojim stanjem in okoliščinami. Zagotavljanje dostopa do visokokakovostne paliativne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo, bi moralo biti prioriteta zdravstvenih sistemov in družbe kot celote.
Zagotavljanje možnosti izbire pri pomoči za končanje življenja je več kot le pravna odločitev; je moralna in etična zaveza k spoštovanju človekovega dostojanstva in pravice do samoodločbe ob hkratnem zagotavljanju, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za informirano in prostovoljno odločitev. Ta proces zahteva skrbno tehtanje med svobodo izbire in moralnimi ter etičnimi odgovornostmi družbe do ohranjanja življenja.
Izjava »hočem možnost izbire pri končanju življenja« v času, ko je oseba še zdrava, lahko vzbudi različna razmišljanja in čustva, med drugim tudi skrb, da je morda takšno stališče premalo premišljeno ali celo sebično. Pomembno je razumeti, da to izhaja iz globoko osebnih prepričanj o avtonomiji in želji po nadzoru nad lastnim koncem življenja, še posebej v kontekstu neozdravljive bolezni in trpljenja. Argument, da »hudo trpljenje ne vodi v dostojanstveno smrt«, lahko v nekaterih primerih povzroči, da se osebe, ki trpljenje prenašajo ali se odločajo za naravni potek bolezni brez aktivnega končanja življenja, počutijo nerazumljene, marginalizirane ali celo stigmatizirane. Pomembno je priznati, da lahko javna razprava o prostovoljnem končanju življenja pri nekaterih vzbudi občutek, da njihova izbira za naravni potek bolezni ni cenjena ali spoštovana. Družba mora spodbujati kulturo, v kateri se posamezniki počutijo vredni, razumljeni in podprti v svojih odločitvah.
Naj zaključim z vprašanjem, ki sem ga postavila lani na posvetu z naslovom Etični in medicinski vidiki evtanazije: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
