Mednarodni dan invalidov se vsako leto obeležuje 3. decembra od leta 1992, ko ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila z resolucijo 47/3. Namen obeleževanja dneva je spodbujati razumevanje problematike invalidnosti in dajati podporo za dostojanstvo, pravice in blaginjo oseb z invalidnostjo. Ta dan opozarja in nagovarja za večjo ozaveščenost o koristih za družbo kot celoto, ki jih prinaša vključevanje oseb z invalidnostjo v vse vidike političnega, družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja.
Jezik, ki ga naša družba uporablja v zvezi z invalidnostjo, je močan in se nenehno spreminja. Čeprav so nekateri od ukrepov ozaveščanja družbe namenjeni izboljšanju prilagoditev in zmanjšanju predsodkov, lahko še naprej krepijo negativne stigme in stereotipe, ki jih vsak dan občutijo osebe z invalidnostjo.
Oznake – kot so invalid in številne besede, s katerimi naša družba govori o invalidnosti – so lahko ključnega pomena za razumevanje družbe, če so pravilno uporabljene. Na splošno oznaka sama po sebi ni slaba, če jo uporabljamo, ne da bi jo posploševali na bolj negativne stvari ali sklepali o ljudeh, in je lahko tudi koristna.
Kako ljudje dojemajo in razumejo invalidnost, je odvisno od obdobja, kulture in perspektive družbe. Še danes so besedne zveze, kot so naglušni, duševno zaostali, invalidi in druge besede in oznake, ki so veljale za žaljive, del vsakdanjega besednjaka.
V zvezi z identiteto osebe z invalidnostjo se uporabljata dva načina označevanja, in sicer jezik, ki se osredotoča na osebo, in jezik, ki se osredotoča na identiteto, vendar je invalidnost širok spekter in posamezniki različno dojemajo svojo invalidnost in svojo identiteto kot oseba z invalidnostjo.
Jezik, v katerem je v ospredju oseba, pomeni, da je oseba pomembnejša od invalidnosti in da je treba razložiti, kaj oseba ima, in ne, kdo oseba je. Na primer invalidna oseba namesto invalid.
Nasprotno pa se jezik, ki temelji na identiteti, uporablja za prevzem besede in je pogosto sprejet, kadar ljudje vidijo svojo invalidnost kot ključni del svoje identitete.
Oznake so zapletene, saj po eni strani potrebujemo besede in oznake, da lahko govorimo o težavah, po drugi strani pa lahko prinašajo tudi stigmo ali stereotipe.
Čeprav oznake prispevajo k predpostavkam, ki jih ljudje ustvarjajo, so te iste oznake potrebne, da se posameznikom zagotovijo prilagoditve, ki jih morda potrebujejo v šoli, na delovnem mestu ali v vsakdanjem življenju.
Kaj je normalno? Ne vemo. »Normalno ni oseba – je pojem.«
Jezik je dinamičen, vendar ni dovolj, da spreminjamo le besede, ki jih uporabljamo. Spremeniti moramo tudi konotacije in dojemanje, ki se skrivajo za temi besedami.
Ableizem je izraz, ki se uporablja za označevanje diskriminacij, predsodkov in stereotipov proti osebam z invalidnostjo. Taka oblika diskriminacije temelji na sposobnostih in zaznavi, ki posameznike z invalidnostjo obravnava kot manjvredne ali manj kompetentne od tistih brez invalidnosti.
Želim si, da bi več ljudi vedelo: invalidnost ni slaba beseda. Invalidnost postane slabšalna šele takrat, ko nam družba ne zagotovi stvari, ki jih potrebujemo za življenje, na primer delovnih mest ali zgradb brez ovir. To, da uporabljam za premikanje invalidski voziček, zame ni tragedija.
Skoraj vsakdo se na neki način sooči z invalidnostjo, bodisi zaradi začasne fizične ali duševne nezmožnosti in poškodbe bodisi zaradi staranja. Osebe z invalidnostjo so dejansko največja manjšina na svetu. V družbi, ki ni prilagojena razlikam, je težko biti oseba z invalidnostjo, še težje pa je to za pripadnike marginaliziranih ras, narodnosti, spolnosti in spolnih identitet. Zato je ključnega pomena, da načela invalidske pravičnosti vključimo v vse kar počnemo.
Upam, da bom nekega dne živela v svetu, ki bo resnično razumel izzive, ki jih prinaša invalidnost, hkrati pa bo razumel, kako podpreti in omogočiti osebam z invalidnostjo, da bodo najboljši, ne da bi jih pomilovali in še bolj marginalizirali. Zaposleni v pravosodju in na fakultetah lahko pomagamo uresničiti ta svet. Upam, da bo moj naslednji obisk sodišča poln sprejemanja in vključenosti, ki sem se ju navadila, ko še nisem bila uporabnica invalidskega vozička. Ne želim si več ableizma, ki je skupek prepričanj ali praks, ki razvrednotijo in diskriminirajo ljudi s telesnimi, intelektualnimi ali duševnimi motnjami, in pogosto temelji na predpostavki, da je treba invalide »popraviti« v takšni ali drugačni obliki. Ableizem je tako globoko zakoreninjen v naši družbi, da se verjetno ne zavedamo, da k njemu vsakodnevno prispevamo. Pojavlja se v besedah, ki jih uporabljamo, v načinu, kako se pogovarjamo z invalidi in o njih, ter v pomanjkanju dostopnosti v naših šolah, delovnih mestih in skupnostih.
Kaj reči glede invalidnosti? Študenti prava, odvetniki ali sodniki se osredotočimo na to, kar lahko storimo, in ne na tisto, česar ne moremo storiti. Študenti ali odvetniki ali sodniki imamo na voljo vsa orodja, ki jih potrebujemo za odlično opravljanje dela. Uporabimo razpoložljiva orodja v največji možni meri, da se prilagodimo invalidnosti. Včasih pomislim, da bi službena pisanja bolje sestavila, če bi še lahko pisala. Spoznala sem, da je edino, kar šteje in je pomembno, to, da imaš jasen cilj za izvedbo dela in da narediš potrebne korake za dosego zastavljenega cilja. Prav tako velja omeniti, da ima vsak, ki ga srečaš, v svojem življenju nekaj težav; vsi ljudje se morajo prilagoditi, soočiti z izzivi, nihče noče obupati in vsak si želi še naprej delati za postavljene cilje.
Raznolikost na delovnih mestih je potrebna za reševanje različnih problemov in vprašanj, pomembnih za širok krog posameznikov. Zaradi tega čutim klic, da svojo strast in znanje dolgoročno uporabim za pomoč pri raziskovanju vprašanj v znanosti, da pomagam študentom dobiti odgovore in da se zavzemam za takšne raziskave. Čutim, da lahko na ta način prispevam k raznolikosti skupnosti visokošolskega izobraževanja. Kam torej spadam?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
