Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.
Prvi tak mejnik se je zgodil pred nekaj leti, ko so bili neizmerno popularni Pokemoni in igrica, v katerih so jih ljudje iskali v realnem življenju. Takrat sem se prvič zavestno in racionalno odločila, da to je to, da se tega ne grem. Da ne govorim o tem, koliko nesreč se je zgodilo, ker so ljudje lovili digitalne Pokemone v resničnem svetu.
Drugi tak mejnik je pojav metavesolja, metaverse oziroma metasfere, alternativne resničnosti, kakorkoli to že prevedemo v slovenski jezik. Računalniške igrice, nadgrajene s komunikacijo, kriptovalutami in klasičnimi plačilnimi sredstvi (kreditne kartice), oglaševanjem, izobraževalnimi in drugimi nameni. Alternativna resničnost, ki jo s to, zemeljsko resničnostjo povezujejo denar, avatar, ki predstavlja posameznika v njej, in tehnična oprema (očala), prek katere se posameznik poveže s to resničnostjo.
Ali je to sploh resničnost? V njej si lahko kdorkoli. Pridevnik, ki se pogosto povezuje z metavesoljem, je immersive oziroma poglobljen. Zanimivo, tudi zadetki pri iskanju tega izraza z Googlom se nanašajo pravzaprav skoraj vsi na metavesolje. Gre za to, da v metavesolju posameznik z uporabo tehnologije dobi občutek, kot da je to prava resničnost. Kar je seveda idealno za (navidezno?) izpolnitev neprestanega hrepenenja ljudi, da bi bili nekaj drugega, kar smo, počeli vse, kar hočemo, svobodno in brez omejitev. In za vse (komercialne in druge) načine izkoriščanja tega hrepenenja.
Seveda metavesolje odpira tudi kopico pravnih vprašanj, vključno s kazenskopravnimi. Ali je mogoče v njem izvršiti kaznivo dejanje umora, posilstva, kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, zoper avtorske pravice itd. Odgovor na to ni enostaven in je odvisen od več okoliščin. Prva taka okoliščina je vrsta kaznivega dejanja. Pred kakim letom je po spletu zakrožila novica o posilstvu avatarja s strani drugega avatarja v svetu Horizon's World podjetja Meta, čemur je sledila razgreta (pravna) debata o tem, ali gre v tem primeru za kaznivo dejanje posilstva ali ne. Po mojem mnenju se je seveda v tem primeru treba zavedati in poudariti sociološke, psihološke in predvsem vzgojne posledice takih dogodkov v metavesolju, njihovega vpliva na izvrševanje takih ravnanj oziroma deviantnih ravnanj v resničnem življenju zaradi občutka nekaznovanja oziroma zaradi odsotnosti posledic zanje v metavesolju. Pomembno se je tudi vprašati, v kakšni (navidezni) resničnosti hočemo živeti. Po drugi strani pa je vsako tako metavesolje zaseben projekt, v katerega posameznik prostovoljno vstopi in se s tem podredi njegovim pravilom in splošnim pogojem poslovanja (tudi glede meja vedenja avatarja, glede nadzorstvenih mehanizmov in sankcij v primeru kršitve pravil), ob seveda hkratni dolžnosti upravitelja take sfere, da spoštuje javnopravne dolžnosti. S tem seveda ne trdim, da z vstopom v metavesolje posameznik privoli v vsa protipravna ravnanja, ki se mu lahko v njem zgodijo. A v zvezi z navedenim primerom posilstva se zastavi vprašanje, kdo je tu žrtev oziroma oškodovanec. Avatar ali oseba, ki jo avatar predstavlja? Vsekakor avatar ni pravni subjekt in s tem tudi oškodovanec ne. To je lahko le oseba, ki jo predstavlja ta ali drug avatar, ki je bil prisoten pri posilstvu avatarja. Tako je lahko v navedenem primeru relevantno kakšno kaznivo dejanje iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, na primer spolno nasilje iz 171. člena KZ-1, ne more pa biti posilstvo, ki zahteva spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje.
Prav tako, če je v metavesolju prišlo do umora avatarja, ne moremo govoriti o kaznivem dejanju umora iz 116. člena KZ-1. Kaznivih dejanj, kjer mora priti do fizičnega stika z oškodovancem, oziroma ki varujejo dobrino, ki je fizično lastna oškodovancu, in mora priti s kaznivim dejanjem do posega vanjo, v metavesolju ni mogoče izvršiti.
Seveda pa je mogoče v metavesolju storiti druga kazniva dejanja, na primer kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, zoper avtorske pravice in pravice industrijske lastnine, kazniva dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti itd.
Bo pa po mojem mnenju še zanimivo, ko se bodo sodišča v vsakem konkretnem primeru ukvarjala s tem, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivih dejanj. Pri tem se utegnejo pojaviti tudi kakšna zanimiva pravna vprašanja, za katera bi pred časom rekli, da so relevantna zgolj za znanstveno fantastiko.
Drug kazenskopravni vidik, ki je po mojem mnenju še težavnejši, pa je vprašanje preiskovanja in pregona takih kaznivih dejanj ter sojenja zanje in vprašanje mednarodne pravne pomoči v tem primeru. Zlasti pa vprašanje težavnosti in realnosti izvedbe teh opravil v praksi. Kot pri kaznivih dejanjih na spletu imamo tudi tu opravka z množico relevantnih jurisdikcij; jurisdikcija žrtve, storilca (ki je skrit za avatarjem), podjetja, ki upravlja metavesolje, itd. Zlasti v okviru Evropske unije (EU) je zato relevanten Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah, ki je še v zakonodajnem postopku v Evropskem parlamentu, in določa pravila, na podlagi katerih lahko organ države članice ponudniku storitev, ki ponuja storitve v EU, naloži predložitev ali zavarovanje elektronskih dokazov ne glede na lokacijo podatkov.
To je le nekaj od (kazensko)pravnih vprašanj, ki se odpirajo ob uporabi metavesolja. Pa saj problemi in dileme dejansko niso nove, nov je le medij oziroma tehnologija ter uporabniška izkušnja, ki jih odpira, pravna vprašanja pa dobivajo le nove odtenke oziroma razsežnosti. Tudi navidezne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
