Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.
Namen tega dne je ozaveščanje o načelih strpnosti ter spodbujanje medsebojnega sprejemanja in razumevanja med različnimi skupnostmi in skupinami. Načelo strpnosti je srčika vrednot ZN in je sestavni del spoštovanja Ustanovne listine ZN in Deklaracije ZN o človekovih pravicah.
Mednarodni dan strpnosti je od leta 1995 priznan kot del Unescove Deklaracije o načelih strpnosti, od leta 1996 pa se praznuje kot mednarodni dan. V deklaraciji je strpnost opredeljena kot »spoštovanje, sprejemanje in cenjenje bogate raznolikosti kultur našega sveta, naših oblik izražanja in načinov človeškega bivanja«. Da bi to dosegli, je potreben aktiven odnos sprejemanja do drugih, sprejemanje naravne raznolikosti svetovnega prebivalstva in omogočanje mirnega življenja različnih skupnosti.
Ko govorimo o strpnosti in nasilju, ali vemo, kaj je v resnici strpnost?
Strpnost je spoštovanje, sprejemanje in cenjenje bogate raznolikosti kultur našega sveta, naših oblik in načinov izražanja in raznolikosti človeškega bivanja. Spodbujajo jo znanje, odprtost, komunikacija ter svoboda mišljenja, vesti in prepričanja. Strpnost je harmonija v različnosti. Strpnost ni le moralna dolžnost, temveč tudi politična in pravna zahteva. Strpnost je vrlina, ki omogoča mir, prispeva k zamenjavi kulture vojne s kulturo miru. Strpnost je predvsem aktivna drža, ki jo spodbuja priznavanje univerzalnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih. Strpnost morajo uresničevati posamezniki, skupine in države. To pomeni sprejeti dejstvo, da imajo ljudje, ki se naravno razlikujejo po videzu, položaju, govoru, vedenju in vrednotah, pravico živeti v miru in biti takšni, kot so. Pomeni tudi, da svojih stališč ne smemo vsiljevati drugim. Strpnost je človečnost. Strpnost pomeni dovoliti ljudem, da so in živijo pristno, kot se odločijo. Sposobnost živeti pristno je ključnega pomena. Gre za ustvarjanje okolja, v katerem se lahko vsakdo vklopi in se počuti pripadnega.
Strpnost na državni ravni zahteva, da je zakonodaja pravična in nepristranska, da zagotavlja, da je pravno enako obravnavan vsak človek brez diskriminacije in da nobena skupnost ni izključena ali odrinjena na rob družbe. Ob tem nas nagovarja Robert Green Ingersoll, ko je rekel: »Strpnost pomeni, da vsakemu drugemu človeškemu bitju priznaš vse pravice, ki jih imaš sam.« Treba je delovati tako na družbeni kot na državni ravni, v družini in skupnosti, v šolah in na univerzah, v medijih in v različnih družbenih skupinah. Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam in jim zagotoviti ustrezno družbeno veljavo in zaščito, tj. spodbujanje socialnih razsežnosti strpnosti.
Strpnost in človekove pravice je treba obravnavati kot tesno povezane, saj strpnejša družba bolj spoštuje človekove pravice svojih članov. Poleg tega je spodbujanje strpnosti potrebno za učinkovito spoštovanje načel mednarodnega prava.
Vsaka vlada je odgovorna za izvajanje zakonov o človekovih pravicah ter prepoved diskriminacije in slabega ravnanja z manjšinami in prikrajšanimi skupinami.
Nestrpnost pogosto izvira iz nevednosti in strahu, najsi iz strahu pred neznanim, drugim ali različnimi narodi, kulturami in verami, ter je tesno povezana s pretiranim občutkom lastne vrednosti in ponosa. Z izobraževanjem je treba preprečiti, da bi se ti pojmi razvili in ponotranjili že v mladosti.
Strpnost in spoštovanje se začneta pri nas, zato si vsaj na ta dan vzemimo trenutek in razmislimo o tem, kdaj smo bili nestrpni, ter razmislimo, kako bi lahko bili boljši. Izobražujmo se z branjem knjig, gledanjem dokumentarnih filmov in intervjujev ter poslušanjem podkastov o vprašanjih nestrpnosti in o tem, kako biti bolj pozoren na druge vere, kulture in rase. Izobraževanje je potrebno za zagotavljanje strpnosti. In še kako prav je imela Eleanor Holmes Norton, ko je rekla: »Edini način, da zagotovite, da lahko govorijo ljudje, s katerimi se strinjate, je, da podprete pravice ljudi, s katerimi se ne strinjate.«
Nestrpnost je še posebej nevarna, kadar ljudem omogoča uresničevanje političnih in ozemeljskih ambicij nestrpne narave. Takšni »sovražniki« pogosto manipulirajo s »pragom strpnosti« določene družbe in ga izkoriščajo v svojo korist, tako da razvijajo lažne argumente in jih podpirajo z lažnimi statističnimi podatki. Ključno sredstvo v boju proti nestrpnosti je razvoj politik, ki spodbujajo svobodo govora, zlasti s spodbujanjem pluralizma in svobode tiska. Javnost ima dostop do več virov informacij, kar ji omogoča, da razlikuje med dejstvi in mnenji ter si ustvarja lastne presoje.
Ker je družbena nestrpnost sestavljena iz nestrpnosti posameznih članov – od fanatizma do stereotipov in rasističnih šal –, se morajo posamezniki zavedati svojega nestrpnega vedenja, da bi se lahko proti njemu borili na družbeni ravni. To je dejansko potrebno tudi za reševanje vprašanj, kot sta nasilje in nezaupanje v družbi, saj kultura nevednosti spodbuja takšno vedenje in odnos.
Medtem ko se problemi nestrpnosti pojavljajo predvsem na svetovnem prizorišču, se le redki zavedajo, da so rešitve za te probleme večinoma lokalne. Dejansko ni dovolj, da čakamo, da vlade in institucije ukrepajo. Vsak posameznik lahko protestira in se bori proti nestrpnosti, bodisi tako, da sam zavzame strpno držo, bodisi tako, da organizira množično gibanje ali mrežo, ki si bo prizadevala za odpravo nestrpnosti, nasilja in sovraštva.
Če povzamem zgoraj zapisano, je strpnost veliko več kot le pasivno sprejemanje drugega. Prinaša obveznosti za delovanje, zato jo je treba učiti, gojiti in braniti. Strpnost zahteva, da države vlagajo v ljudi in v uresničevanje njihovega polnega potenciala z izobraževanjem, vključevanjem in priložnostmi. To pomeni graditi družbe, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, kjer strah, nezaupanje in marginalizacijo zamenjajo pluralizem, sodelovanje in spoštovanje razlik.
Mednarodni dan strpnosti je svetovni praznik dejanj, ki spodbujajo spoštovanje in odprtost. To je dan, ko si skupaj prizadevamo za boljši in strpnejši človeški obstoj. Šele ko postanemo strpnejši, pridemo do sprejemanja, in šele ko dosežemo strpnost in sprejemanje, imamo možnost, da dosežemo resnično razumevanje in zavest. Morda bomo na tej stopnji končno dosegli svetovni mir, ki si ga vsi želimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
