Prisilna poravnava primorskega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo, predelavo, veleprodajo in maloprodajo rib in drugih ribjih izdelkov, je v medijih sprožila val negodovanja iz več razlogov. Prvič, ker je šlo za finančno prestrukturiranje gospodarske družbe, ki je bila leto pred začetkom postopka prisilne poravnave medijsko izpostavljena zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev, drugič, ker je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi uspelo pridobiti (v resnici obdržati) celotni poslovni delež prestrukturirane družbe, in tretjič, ker je bila gospodarska družba, ki je domnevno izkoriščala delavce in imela težave s solventnostjo, prejemnica državnih subvencij v znesku 2,5 milijona iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.[1]
V tej kolumni bom pisal o vprašanjih, povezanih s konkretnim postopkom prisilne poravnave, in seveda tudi o tem, kako je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe kljub načelu absolutne prednosti uspelo, da sta v nekaj treh mesecih po sklepu o potrditvi prisilne poravnave in še preden je dolžnik začel poplačevati upnike iz potrjene prisilne poravnave, spet postala dejanska lastnika te iste (prestrukturirane) družbe.[2]
Prisilna poravnava zoper družbo M, d. o. o., se je začela aprila 2023. Dolžnik je navedel, da ima skupaj skoraj 2 milijona že zapadlih terjatev. Upniki so prijavili za 5,6 milijona terjatev, od tega za skoraj 3 milijone navadnih poslovnih terjatev in za 2,5 milijona zavarovanih terjatev. Dolžnik je v načrtu finančnega prestrukturiranja izkazoval negativen kapital. Z načrtom je predlagal 15-odstotno poplačilo navadnih upnikov do konca leta 2027 (torej v štirih letih). Ker je imela družba negativen kapital, je dolžnik moral navadnim upnikom ponuditi tudi konverzijo dolga v kapital. Pri tem je za minimalni prag uspešnosti določil konverzijo terjatev v osnovni kapital v znesku 450.000 evrov in dodano povečanje osnovnega kapitala z denarnim vložkom v znesku najmanj 50.000 evrov. Sicer je zapisal, da je za uspešno prestrukturiranje potrebno tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev, vendar se je hkrati odločil, da ne bo predlagal prisilne poravnave s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev po 221.n členu ZFPPIPP. Namesto »prisilnega« prestrukturiranja zavarovanih terjatev po 221.n členu ZFPPIPP se je raje odločil za sporazumno prestrukturiranje zavarovanih terjatev in s tem naredil prvo spretno potezo.
Zakaj je »prostovoljno« prestrukturiranje zavarovanih terjatev lahko zelo uporabno?
Prisilna poravnava temelji na predlogu (običajno) dolžnika, ki upnikom z dokumentom, ki se imenuje načrt finančnega prestrukturiranja, predlaga, da podprejo njegov načrt, katerega cilj je, da dolžnik spet postane solventen. Pri tem lahko v okviru prestrukturiranja poseže tako v navadne kot v zavarovane terjatve. Pri navadnih terjatvah lahko predlaga zmanjšanje terjatev in odlog plačila, pri zavarovanih terjatvah pa je predlog omejen na odlog plačila in zmanjšanje obrestne mere. V okviru prestrukturiranja zavarovanih terjatev je terjatev, ki presega vrednost zavarovanja, mogoče razdeliti na zavarovani (terjatev, ki je enaka višini zaščitene vrednosti zavarovanja) in nezavarovani (navadni) del. Poleg prestrukturiranja zavarovanih in nezavarovanih terjatev dolžnik lahko ponudi (oziroma mora ponuditi) tudi konverzijo dolga v kapital. Z načrtom finančnega prestrukturiranja se torej glede na lastno strategijo in dejanske potrebe odloči, ali bo »prisilno« prestrukturiral samo razred navadnih upnikov ali pa tudi razred zavarovanih upnikov. Če se odloči za oba razreda, potem upniki znotraj vsega razreda glasujejo ločeno. Za potrditev načrta je potrebno soglasje v obeh razredih. Če en razred soglaša in drugi ne, se prisilna poravna konča in začne stečaj.
V konkretnem primeru se je dolžnik odločil, da bo prestrukturiral samo navadne upnike. Ob tem pa je z zavarovanima upnikoma (bankama) očitno ocenjeval, da obstaja realna možnost, da med navadnimi upniki (poslovnimi partnerji) ne bo dovolj velike večine, potrebne za potrditev načrta finančnega prestrukturiranja, saj poslovni partnerji v 15-odstotno plačilo morda ne bodo privolili. Po drugi strani sta bila oba zavarovana upnika zainteresirana za prestrukturiranje. Njuni terjatvi sta bili namreč zavarovani predvsem z nepremičnino v izgradnji, dokončanje investicije (izgradnje) pa je hkrati tudi pogoj za dokončno izplačilo državne subvencije. Z vidika zavarovanih upnikov je tako seveda ključno, da se investicija zaključi, saj dolžnik s tem pridobi neposredna sredstva od države, hkrati pa dokončana investicija pomembno poveča vrednost zavarovanja. Z vidika bank je tako jasno, da prisilna poravnava mora uspeti. In temu sledi logično vprašanje.
Ali obstaja način, da bi zavarovani upniki lahko glasovali skupaj z navadnimi upniki v enem razredu in tako dosegli potrebno večino za potrditev načrta finančnega prestrukturiranja?
Generalno pravilo je, da zavarovani upniki bodisi ne glasujejo, kadar načrt finančnega prestrukturiranja ne vsebuje načrta prestrukturiranja zavarovanih terjatev, bodisi glasujejo v svojem razredu, kadar načrt prestrukturiranje zavarovanih terjatev predvideva. Načelen odgovor je torej nikalen. Zavarovani upniki ne morejo glasovati skupaj z navadnimi upniki o načrtu finančnega prestrukturiranja.
Ker skoraj pri vsakem splošnem pravilu obstaja tudi izjema, si poglejmo izjemo o glasovanju zavarovanih upnikov. ZFPPIPP dopušča sicer v praksi redkeje uporabljeno možnost, ki zavarovanim upnikom na široko odpira vrata v razred nezavarovanih. Ključ teh vrat se skriva v šestem odstavku 200. člena ZFPPIPP, po katerem ima zavarovani upnik pravico glasovati med navadnimi upniki, če z dolžnikom sklene sporazum, s katerim se odloži dospelost terjatve zavarovanega upnika (t. i. prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve). V takšnem primeru pridobi zavarovani upnik pravico glasovati v razredu navadnih upnikov, s količnikom 0,7. V konkretnem primeru imamo banki, katerih vse terjatve so zavarovane z istimi nepremičninami. Obe banki sta z dolžnikom sklenili dogovor o moratoriju na plačilo njunih terjatev do 1. 1. 2024. Povedano drugače, banki sta privolili v 6-mesečni moratorij, v zameno pa sta pridobili glasovalno pravico med navadnimi upniki.
Drugi korak finančnega prestrukturiranja družbe M, d. o. o., je bila ponudba za konverzijo terjatev v kapital prestrukturirane družbe. Načelo absolutnih prednosti v prisilni poravnavi »zahteva«, da se dolžnikom z negativnim kapitalom najprej zniža osnovni kapital na 0 (dolžnikovi družbeniki s tem več niso družbeniki prestrukturiranega dolžnika) in upnikom ponudi konverzija terjatev v poslovne deleže. Pri tem je treba jasno poudariti, da si dolžnik ne more »izbrati« upnikov, ki bodo konvertirali svoje terjatve v kapital, saj imajo po zakonu vsi upniki do tega enako pravico. V konkretnem postopku je tudi v tej fazi načrta dolžnik ustvaril ekonomsko situacijo, s katero je enemu izmed upnikov ustvaril »boljše ekonomske spodbude« za konverzijo.
Družba M, d. o. o., je imela tri družbenike. Največji med njimi je bila družba AB, d. o. o., ki je imela v družbi 97-odstotni delež. Preostala dva družbenika sta bila fizični osebi A in B, vsak s po 1,5-odstotnim deležem. Osebi A in B sta bili edina družbenika družbe AB, d. o. o. Ekonomska lastnika insolventnega dolžnika sta bili torej fizični osebi A in B. Družbenik dolžnika, tj. družba AB, d. o. o., je imel do dolžnika (družbe M, d. o. o.) navadne terjatve v znesku 435 tisoč evrov.[3] Po pravilu četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP upnik nima pravice glasovati, če ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe. Družbenik, ki je hkrati dolžnikov upnik, je z dolžnikom povezana oseba. ZFPPIPP v četrtem odstavku 190. člena takšnemu upniku tudi prepoveduje konverzijo terjatve v poslovne deleže. Z vidika glasovanja oziroma zagotavljanja večine upnikov je takšna terjatev »neuporabna«. Razen …
Razen če terjatev povezane osebe cediramo na novega upnika in ta nima položaja povezane osebe.
Posledice cediranja terjatve na novega upnika po začetku postopka prisilne poravnave ureja peti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki izrecno določa, da »v primeru odstopa terjatve po začetku postopka prisilne poravnave novi upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi, če je ob začetku postopka prisilne poravnave glede prejšnjega upnika obstajala omejitev iz četrtega odstavka tega člena«.To sicer jasno zapisano pravilo za konkretni primer ni uporabno, ker je bil peti odstavek 200. člena ZFPPIPP uzakonjen šele z novelo H. Novela H pa je bila sprejeta po začetku predmetnega postopka. Čeprav je pomemben del teorije že pred novelo zagovarjal stališče, da je to pravilo veljalo že prej, saj po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ) s cesijo na drugega ni mogoče prenesti več pravic, kot jih je imel osnovni imetnik terjatev, se sodna praksa s tem ni strinjala in je novemu upniku (že prej v drugih postopkih prestrukturiranja) dovoljevala glasovanje in konvertiranje.[4]
V konkretni zadevi je torej dolžnikov največji družbenik (tj. družba AB, d. o. o., v lasti oseb A in B) po začetku postopka prisilne poravnave cediral svojo terjatev na drugo gospodarsko družbo s sedežem v drugi državi članici EU.[5] Finančne podrobnosti cesije mi niso znane, bi pa lahko bile zelo pomembne za nadaljevanje zgodbe. Ravno novi upnik (gospodarska družba iz države članice EU) je potem obe svoji terjatvi konvertirala v poslovni delež in hkrati vplačala še dodatnih 50.000 evrov osnovnega kapitala za pridobitev novega poslovnega deleža. S konverzijo in vplačilom novih poslovnih deležev je cesionar (prevzemnik oziroma nov upnik) postal edini družbenik prestrukturirane družbe M, d. o. o.
Zakaj je novi upnik hkrati s konverzijo celotne terjatve vplačal še dodatnih 50.000 evrov »novega« denarja?
Navadni upnik, ki svojo terjatev konvertira, ima po 1. točki drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP pri glasovanju količnik 2. To pomeni, da za vsak evro terjatev pridobi dva glasova. Navadni upnik, ki hkrati vplača še nove poslovne deleže v znesku, ki presega 10 odstotkov zneska konvertirane terjatve (50.000 evrov je malo več kot 10 odstotkov od 435.000 evrov), pa ima po 2. točki drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP pri glasovanju količnik 4.
In količniki so pomembni za glasovanje o potrditvi načrta finančnega prestrukturiranja. Prisilna poravnava je sprejeta, če zanjo glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev znašajo 6/10 vsote vseh (ponderiranih) terjatev do dolžnika.
V konkretnem postopku prisilne poravnave zoper družbo M, d. o. o., je imelo glasovalno pravico 93 upnikov. Za prisilno poravnavo jih je glasovalo 26 (manj kot tretjina upnikov), katerih ponderirane terjatve so skupaj znašale 89 odstotkov ponderiranih terjatev upnikov. Prisilna poravnava je bila tako z veliko večino sprejeta. Odstotni delež se izračuna tako, da se v števcu seštejejo vsi ponderirani glasovi za potrditev prisilne poravnave, v imenovalcu pa se seštejejo vsi ponderirani glasovi vseh upnikov.
Ne pozabimo: med upniki, ki so lahko glasovali, so se znašli tudi banki (ločitveni upnici) ter »prispevali« 30 odstotkov ponderiranih terjatev, in »novi« upnik (cesionar), ki je konvertiral terjatev, ki jo je dobil od starega družbenika. Vrednost njegovega ponderiranega glasu je 28 odstotkov vseh ponderiranih glasov upnikov. Samo ti trije upniki so torej skupaj prispevali 58 odstotkov ponderiranih glasov oziroma skoraj celotno potrebno večino za potrditev prisilne poravnave. Povedano drugače, prisilna poravnava je bila sprejeta kljub nasprotovanju pomembnega dela dobaviteljev, ki pa skupaj seveda niso imeli tako velikega ponderiranega števila glasov.
Bi bila prisilna poravnava uspešna brez obeh zavarovanih upnikov in cesionarja?
Če bi zavarovana upnika glasovala v svojem razredu, bi bila po mojih izračunih prisilna poravnava kljub temu sprejeta. Izračun je narejen tako, da se tako števec kot imenovalec zmanjšata za ponderirano število glasov obeh zavarovanih upnikov. Tudi v situaciji, če bi banki glasovali med navadnimi upniki, pri glasovanju pa ne bi smel sodelovati upnik, ki je terjatev prevzel po začetku postopka prisilne poravnave, bi bila prisilna poravnava sprejeta.
Prisilna poravnava pa ne bi bila sprejeta, če med navadnimi upniki ne bi glasovali banki (zavarovani upnici) in upnik (cesionar), ki je prevzel terjatev od povezane osebe po začetku postopka prisilne poravnave.
S potrjeno prisilno poravnavo je dolžnik dolžan poravnati 15 odstotkov terjatev do navadnih upnikov do konca leta 2027, stari družbeniki so ostali brez poslovnih deležev, novi družbenik pa je bivši dolžnik (cesionar), ki je terjatev pridobil od starega družbenika.
Prisilna poravna je bila potrjena konec novembra 2023. Decembra 2023 je država dolžniku nakazala skoraj 720 tisoč evrov državnih subvencij. Dva meseca po prejetih subvencijah, tj. na začetku marca 2024, je cesionar vse poslovne deleže prodal gospodarski družbi AB1, d. o. o., katere edina družbenika sta osebi A in B. Torej prav tista A in B, ki sta bila prvotna ekonomska lastnika našega dolžnika.
Podrobnosti posla mi niso znane, ekonomska logika celotnega kroga pa je naslednja. Osebi A in B sta bili ekonomska lastnika dolžnika. Njuna družba, tj. družba AB, d. o. o., je imela do insolventnega dolžnika terjatev. S takšno terjatvijo v prisilni poravnavi A in B ne bi mogla glasovati. Predmetna terjatev je bila po začetku postopka po neznani ceni s cesijo prenesena na družbo DČ, d. o. o. Ta družba je to isto terjatev v postopku prisilne poravnave konvertirala v poslovne deleže in postala edini družbenik prestrukturiranega dolžnika. Ta poslovni delež, ki ga je dobila s cesijo (po neznani ceni) od upnika, ki v prisilni poravnavi ne bi smel glasovati ali konvertirati, je družba DČ samo tri mesece po potrditvi prisilne poravnave po neznani ceni prodala nazaj svojemu »osnovnemu« lastniku, osebama A in B.
Krog je sklenjen in javnost bo še naprej – vsaj delno upravičeno – verjela, da je prisilna poravnava sinonim za legalizirano krajo.
-----------------------------------
[2] Po 35. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2) je dejanski lastnik gospodarskega subjekta vsaka fizična oseba, ki je posredno ali neposredno imetnik zadostnega poslovnega deleža, delnic, glasovalnih oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju gospodarskega subjekta, ali je posredno ali neposredno udeležena v kapitalu gospodarskega subjekta z zadostnim deležem ali ima obvladujoč položaj pri upravljanju sredstev gospodarskega subjekta.
[3] Osnovni seznam preizkušenih terjatev je objavljen na spletni strani AJPES.
[4] Sklep VSL Cst 224/2023 z dne 29. 8. 2023.
[5] S to družbo povezana oseba je do dolžnika sicer že imela svojo samostojno terjatev v znesku 14 tisoč evrov. Gre za dve družbi z istim imenom, ena je bila ustanovljena v Sloveniji, druga v drugi državi članici EU, vendar je družbenik družbe v drugi državi članici družba, ustanovljena v Sloveniji, dejanski lastnik družbe v Sloveniji pa je poslovodja družbe v drugi državi članici.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
