Legalizirana kraja (I.)

Sistem korporacijskega insolvenčnega prava v Sloveniji je od osamosvojitve Slovenije doživel zelo veliko preobrazbo. Prvotni ZPPSL je bil dolžniku izjemno prijazen zakon, ki je močno spodbujal finančno reorganizacijo, omogočal finančno reorganizacijo tudi že po začetku stečajnega postopka (natančneje finančno reorganizacijo znotraj stečajnega postopka) in večkratne postopke finančne reorganizacije, ki so dolžniku, ki ni bil sposoben spoštovati dogovora iz prvotne finančne reorganizacije, omogočali, da je lahko predlagal ponovno zmanjšanje dolga in podaljšanje njegove ročnosti. Sistem finančne reorganizacije je temeljil na prestrukturiranju dolga z zgolj delnim poplačilom in podaljšano ročnostjo plačila. Obstoječi družbeniki pa so praviloma (beri: praktično vedno) obdržali celoten lastniški kapital. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je bilo celotno finančno breme prestrukturiranja oziroma preživetja gospodarske družbe na plečih navadnih upnikov. Za zavarovane upnike je namreč od nekdaj veljalo, da prisilna poravnava na njih ne vpliva. Ravno dejstvo, da finančno breme prestrukturiranja nosijo v celoti upniki, družbeniki dolžnika pa pri tem ostanejo »nedotaknjeni«, javnost razume kot legalizirano krajo.

Na podlagi številnih kritik javnosti, da je zakon preveč prijazen do dolžnikov in da omogoča številne zlorabe, je novi ZFPPIPP skušal te omejiti in je tako postavil časovne omejitve za ponovno predlaganje postopka finančne reorganizacije, zahteval mnenje pooblaščenega revizorja in ocenjevalca vrednosti podjetij, ali je načrt finančne reorganizacije izvedljiv, praktično vsakršno postopkovno kršitev znotraj postopka finančne reorganizacije je zakon »kaznoval« s samodejno uvedbo stečajnega postopka.

Na podlagi nadaljnjih kritik javnosti, ki je še vedno menila, da je postopek finančne reorganizacije še vedno »legalizirana kraja«, je najprej novela iz leta 2010 omogočila povečanje osnovnega kapitala z novimi vložki brez soglasja obstoječih družbenikov (delničarjev). Nato je novela D iz leta 2011 dodatno zaostrila izvedbo postopka finančne reorganizacije, saj je uvedla obvezen odstotek poplačila upnikov: dolžniki so z načrtom finančne reorganizacije morali ponuditi vsaj 50-odstotno poplačilo terjatev v najmanj štirih letih, hkrati pa je uzakonila tudi možnost transformacije dolžniškega v lastniški kapital brez soglasja obstoječih družbenikov. To pomeni, da so lahko postali upniki brez soglasja družbenikov novi, dodatni družbeniki. Z novelo E je zakonodajalec še zaostril sistem poplačila, saj je predvidel, da mora dolžnik upnikom ponuditi poplačilo tako, da upniki v prvem letu prejmejo najmanj četrtino plačila, v drugem letu najmanj četrtino plačila, v tretjem letu najmanj četrtino plačila in v četrtem letu preostanek plačila.

Slika 1 prikazuje, kako se je prisilnim poravnavam zaradi novel D in E praktično »ustavilo srce«. Na osi x je prikazan čas, ki teče od leta 2008 do leta 2012. Na osi y je prikazan ponujen odstotek poplačila upnikov v postopkih finančnega prestrukturiranja. Graf nam kaže, da so do novele ZFPPIPP-D insolventni dolžniki v načrtu finančnega prestrukturiranja ponujali zelo različne odstotke poplačila navadnih upnikov, od manj kot 10 odstotkov pa vse do 100 odstotkov. Po noveli D so se praktično vsi dolžniki odločili ponuditi točno 50-odstotno poplačilo v štirih letih.

Slika 1

Vir: lastna baza podatkov

Dokončen zasuk insolvenčnega sistema iz dolžniku prijaznega v upnikom prijazen sistem je zakonodajalec opravil z novelo ZFPPIPP-F. Z novelo je zakon v postopek finančne reorganizacije namreč uvedel načelo absolutnih prednosti in s tem prvič v zgodovini slovenskega insolvenčnega prava obstoječim družbenikom insolventne družbe onemogočil, da bi obdržali svoj delež v lastniškem kapitalu reorganizirane družbe.¹

Vsaj od leta 2014 (torej zadnjih deset let) je v Sloveniji tako tudi v postopku prisilne poravnave uzakonjeno kogentno načelo absolutnih prednosti. To je temeljno načelo, ki je dodatno izpeljano s kogentnimi pravili o zmanjševanju osnovnega kapitala na nič. Načelo je v praksi dosledno uporabljeno in poenostavljeno pomeni, da če ima gospodarska družba ob začetku postopka prisilne poravnave (po likvidacijski vrednosti) negativen kapital (več obveznosti kot premoženja), se osnovni kapital družbe zniža na nič. To pomeni, da obstoječi družbeniki družbe izgubijo vse poslovne deleže (delnice) v reorganizirani družbi.

S tem načelom smo, vsaj tako je bilo mišljeno, dokončno odpravili legalizirano krajo. To nam je uspelo narediti na dva načina, in sicer: (a) z dosledno upoštevanim načelom absolutnih prednosti in (b) z odvzemom vsakršnih spodbud gospodarskim družbam (družbenikom), da bi sploh skušali reševati družbo s postopkom prisilne poravnave. Načelo absolutnih prednosti v prisilni poravnavi za družbenike družbe pomeni, da je njihov položaj povsem enak kot v stečaju, kar pomeni, da nimajo racionalnega interesa reševati gospodarske družbe s prestrukturiranjem. Družbeniki namreč v vsakem primeru izgubijo celoten poslovni delež v insolventni družbi. Eden izmed indikatorjev pomena izgube spodbud za predlaganje začetka postopka prisilne poravnave bi lahko bila slika 2. Iz tabele je razvidno naglo zmanjševanje postopkov prisilne poravnave med letoma 2014 in 2015, torej v letu uveljavitve novele ZFPPIPP-F. Tiste novele, ki je prinesla kogentno načelo absolutnih prednosti.

Slika 2: Trend izumiranja postopkov finančnega prestrukturiranja

	2012	2013	2014	2015	2016	2017	2018	2019	2020	2021	2022
stečaj	595	941	1302	1154	1228	1316	1155	1110	950	902	859
PP	40	45	39	15	11	12	9	11	11	6	2
PPP	3	99	105	108	100	38	26	35	27	26	16
v %	7	13	10	10	8	4	3	4	4	3	2

Od leta 2014 do 2018 so minila zgolj štiri leta mirnega spanca, ko smo v javnosti prvič slišali, da se je legalizirana kraja vrnila. Tokrat v obliki prestrukturiranja gospodarske družbe v lasti otrok enega izmed županov slovenskih občin. Na podlagi tistega konkretnega primera sta leta 2019 potekali dve izredni seji Komisije za nadzor javnih financ, oblikovala se je črna lista posameznikov, ki ne smejo več sodelovati pri spremembi insolvenčne zakonodaje, in sprejeta je bila zahteva po reformi insolvenčne zakonodaje oziroma po odpravi postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil namreč poseben postopek finančnega prestrukturiranja, ki se je lahko vodil nad mikro družbami (med posameznimi novelami ZFPPIPP tudi nad majhnimi družbami). Ena pomembnejših posebnosti tega postopka je bila, da se v njem ni uporabljalo načelo absolutnih prednosti.² To je pomenilo, da so obstoječi družbeniki mikro družbe tudi po prestrukturiranju še vedno ostali (edini) družbeniki družbe. Legalizirana kraja je tako očitno bila možna še vsaj za mikro družbe, in to vsaj do konca leta 2023, ko je začela veljati novela ZFPPIPP-H. Ta novela je odpravila postopek poenostavljene prisilne poravnave in ga nadomestila s posebnimi pravili za prestrukturiranje malega gospodarstva. Zgolj namig: tudi nova pravila za prestrukturiranje malega gospodarstva ne uveljavljajo načela absolutnih prednosti za gospodarske družbe, ki se klasificirajo kot »malo gospodarstvo«.

In potem se nam je zopet zgodilo. Legalizirana kraja se je konec leta 2023 oziroma v začetku leta 2024 vrnila. Vrnila se je celo skozi velika vrata, torej v klasičen postopek prisilne poravnave, torej v postopek, za katerega »smo« že celo desetletje »menili«, da je vse ok.

Kako se je to zgodilo? To kot v vsaki dobri nadaljevanki izveste naslednjič.

V naslednji kolumni bom torej pojasnil (opisal), kaj se je seveda z vidika insolvenčnega pravnika zares zgodilo v prisilni poravnavi znamenitega izolskega podjetja in kako to dogajanje v resnici ni povezano z načelom absolutnih prednosti. In še veliko pomembneje kljub ogretemu ozračju bom poskušal pojasniti, zakaj je v javnosti skoraj univerzalno sprejeto stališče o nujnosti in koristnosti načela absolutnih prednosti v postopkih finančnega prestrukturiranja, kogentna uporaba tega načela pa pomanjkljiva, če ne celo napačna.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.