Malo v stiski sem brskal po glavi, po morebitnih alternativah in kmalu našel temo, za katero sem sprva menil, da je morda manj aktualna, a sem zato o njej imel že veliko napisanega. Ni trajalo dolgo, da sem se prepričal, da gre v resnici za boljšo temo, ki bo zanimala širši krog bralcev. Skratka, ni trajalo dolgo, da sem bil popolnoma prepričan, da je moja nova tema boljša od originalne.
Prilagajanje naših misli, da se ujemajo z našimi dejanji in zmanjšajo notranje nelagodje, v psihologiji in vedenjski ekonomiji poimenujejo kognitivna disonanca. Zveni abstraktno, a gre za zelo konkreten in precej pogost pojav: ko verjameš nekaj, narediš pa drugo – in ti to gre na živce.
Po Festingerju (1957) je kognitivna disonanca psihološko stanje notranjega nelagodja, ki nastane, kadar nekdo hkrati goji dve med seboj nasprotujoči si misli, vrednoti ali prepričanji – zlasti takrat, ko eno od teh ogroža pomemben del njegove samopodobe. Disonanca se pogosto pojavi pri težkih odločitvah, ob spremembah stališč ali ob soočenju z informacijami, ki ogrožajo našo predstavo o sebi.
Ljudje imamo prirojeno težnjo po notranji doslednosti. Želimo si, da bi se naša prepričanja in dejanja med seboj ujemala – svet postane bolj predvidljiv, samopodoba stabilnejša, občutek kontrole pa večji. Kadar pride do neskladja med našimi vrednotami in našim vedenjem, pa nastopi psihološka napetost, ki jo želimo zmanjšati.
Z vidika vedenjske ekonomije je disonanca zanimiva zato, ker pokaže, kako pogosto naša prepričanja niso stabilna entiteta, temveč se retroaktivno prilagajajo vedenju. Ljudje ne delujejo vedno kot konsistentni racionalni akterji, ampak kot bitja, ki si želijo o sebi misliti nekaj dobrega – tudi če to pomeni prilagoditev prepričanj le zato, da nas ne bi mučil občutek, da smo se zmotili.
Disonanca ni kaprica ali trenutni čustveni odziv. Je občutek napetosti, ki se pojavi, ko v glavi nosimo dve misli, ki ne gresta skupaj. Še posebej, če ena od teh misli ogroža naš pogled nase. Če je moje vedenje v nasprotju s tem, kar mislim o sebi, nastane trenje – in naš um bo naredil marsikaj, da ga odpravi, in to pogosto stori tako, da prilagodi tisto komponento, ki jo je lažje spremeniti – naj bo to vedenje, spomin ali prepričanje.
Ko disonanca enkrat nastopi, si ljudje prizadevamo, da bi jo zmanjšali. Najpogostejši načini, kako se rešimo disonance, so v teoriji precej znani. Včasih si premislimo. Drugič spremenimo vedenje. Tretjič si zgradimo dodatno zgodbo, ki nas razbremeni.
Zanimivo je, da disonanca pogosto deluje tiho, v ozadju. Ni nujno, da se je zavemo. Um poskrbi za samodejne popravke: včasih malo predrugačimo spomin, včasih poiščemo razlago, zakaj je bilo naše vedenje vendarle sprejemljivo. Ne da bi si priznali, da racionaliziramo, se pač počutimo bolje.
Vedenjska ekonomija opozarja, da takšne notranje prilagoditve pogosto vodijo v navidezno iracionalne odločitve in da gre torej za enega izmed virov neoptimalnega odločanja. Denimo, če vlagatelj kupi delnico, ki nato na trgu izgublja vrednost, se lahko začne prepričevati, da se bo trend zagotovo obrnil, namesto da bi si priznal slabo odločitev in zmanjšal izgubo. Priznanje napake bi pomenilo psihološki strošek – zato raje vztraja. Neoptimalno, ampak razumljivo.
Podobno delujemo pri vsakdanjih odločitvah. Ko izbiramo med dvema dobrima možnostma in se odločimo, pogosto začnemo pretiravati pri poudarjanju prednosti izbrane možnosti in kritizirati tisto, ki smo jo zavrnili. Da si zmanjšamo dvom in dvignemo zadovoljstvo.
Te mehanizme vidimo tudi pri potrditveni pristranskosti: iščemo informacije, ki potrjujejo, da smo se odločili prav, in ignoriramo tiste, ki kažejo drugače. Naše preference niso vedno razlog za odločitev – pogosto so njen produkt.
S tega vidika je prav presunljiv eksperiment, ki sta ga leta 1959 izvedla Festinger in Carlsmith. Udeleženci so morali dolgo časa opravljati izjemno dolgočasno in ponavljajočo se nalogo. Po zaključku so jih raziskovalci prosili, naj naslednjemu udeležencu povedo, da je bila naloga zabavna in zanimiva – torej naj lažejo. Ključen eksperimentalni moment je bil v višini plačila za to laž: ena skupina je za to prejela 20 dolarjev, druga pa le 1 dolar. Rezultat je bil presenetljiv. Udeleženci, ki so prejeli 1 dolar, so kasneje sami ocenili, da naloga ni bila tako zelo dolgočasna – dejansko so začeli verjeti, da je bila vsaj nekoliko zanimiva. Nasprotno so člani skupine, ki so prejeli 20 dolarjev, brez težav priznali, da je bila naloga dolgočasna in da so zgolj povedali, kar so morali. Plačilo 20 dolarjev je torej zadostovalo kot zunanja motivacija – laž je bila opravičena in disonanca je bila majhna. Pri skupini z 1 dolarjem pa zunanja motivacija ni bila dovolj močna, da bi utemeljila laž.
Morda se zdi banalno, a ta eksperiment zelo dobro pokaže, kako daleč lahko gre naš um pri usklajevanju svojih zgodb z našimi dejanji. In kako sprememba prepričanja včasih ni premišljena odločitev, ampak obrambni manever.
Disonanca ni rezervirana za velike etične dileme. Pojavlja se tudi pri majhnih, vsakdanjih stvareh. Pojavi se, kadarkoli obstaja neskladje med dvema kognicijama (mislimi, prepričanji, stališči, vedenjem).
Takšne »majhne« kognitivne disonance se nam dogajajo po impulzivnih nakupih, ki jih kasneje sami sebi opravičujemo s popusti ali posebnimi akcijami, pri naših slabih navadah, ki ogrožajo naše zdravje (prepričujemo se, da visok LDL-holesterol zagotovo ni tako zelo slab, kot pravijo, ob pomanjkanju telesne vadbe se prepričujemo, da pač v našem življenjskem tempu nimamo časa za telesno aktivnost), ipd.
Disonanca igra vlogo tudi pri tem, kako sprejemamo politične informacije. Če imamo radi nekega politika in izvemo za njegovo napako, pogosto ne bomo opustili svoje naklonjenosti. Lažje je reči, da gre za lažne novice, da pretiravajo ali da »druga stran počne hujše stvari«. S tem zaščitimo svojo notranjo skladnost – na račun realnosti.
Kognitivna disonanca ima kot večina zanimivih psiholoških pojavov dve plati. Lahko je sila, ki nas vodi v opravičevanje slabih odločitev in vztrajanje pri stališčih, ki jih je že čas pustil za sabo. In hkrati ima moč, da nas spodbudi k spremembi – če imamo vsaj malo notranje intelektualne poštenosti.
Morda najbolj neprijetni učinek disonance je, da včasih vztrajamo pri napačnih odločitvah – ker je priznanje napake hujše od same napake. To lahko vodi v upravičevanje škodljivih, napačnih ali celo neetičnih dejanj in vztrajanje pri njih. Namesto da bi napako priznali ali se soočili z moralno šibkostjo, uporabimo strategije zmanjševanja disonance, ki nam pomagajo ohraniti psihološko ravnotežje. Negativna plat je torej precej očitna. Ljudje smo mojstri samoopravičevanja. Ko bi bilo najbolj smiselno priznati, da smo naredili napako – morda celo neetično dejanje –, se pogosto raje zatečemo k miselni akrobatiki, ki nas ohranja na istem mestu. »To počnem za večje dobro.« »Drugi so še hujši.« »Saj ni bilo tako slabo.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
