Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.
Med študijem prava in kasneje v času pripravništva nam je bilo priučeno, da smo dolžni vneto zastopati svoje stranke ob upoštevanju pravil poklicnega ravnanja. Goreče zastopanje je primerno, strokovno in pogosto potrebno, zagrizenost pa škoduje strankam in njihovim družinam, škodljivo vpliva na to, kako ljudje dojemajo odvetnike na splošno, in ima lahko uničujoč vpliv na naš pravosodni sistem. Zagrizenost v družinskem pravu je destruktivna in kontraproduktivna, povzroča razpad vljudnosti in kolegialnosti med odvetniki in je nepotrebna. Gledanje ganljivega filma Poročna zgodba (Marriage Story), v katerem lik Laure Dern (odvetnica Nora) manipulira z likom Scarlett Johansson (stranko v razveznem postopku Nicole), je bilo izjemno neprijetno. Odvetnica Nora se je obnašala, kot da ve, kaj je najbolje za njeno stranko Nicole, in je nikoli ni zares poslušala in je ni slišala. Prevzela je nadzor; odločila se je, kaj je po njenem mnenju najboljše za Nicole, namesto da bi prisluhnila njenim potrebam, željam, ciljem in interesom. Povedala ji je, kaj naj misli, kako naj razmišlja, kaj naj naredi in kako naj ravna v postopku razveze. V mediaciji in sodelovalnem razveznem postopku imata razvezana zakonca možnost odkrito in v varnem okolju izraziti svoje cilje, interese, želje in strahove.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je definicija »gorečnosti« velika prizadevnost, navdušenje za kaj. Gre za močan občutek zanimanja in navdušenja, zaradi katerega si nekdo želi ali je odločen nekaj narediti. Sinonimi za gorečnost vključujejo strast, zagretost, ogenj, slo, živahnost in intenzivnost. Zagrizenost je definirana kot »presežek gorečnosti; fanatična predanost«. Gre za strastno, nestrpno zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo, nazor. Sinonim za zagrizenost je fanatizem.
Praktiki družinskega prava bi morali biti goreči pri zastopanju strank. Strankam dolgujemo svoje zanimanje in navdušenje pri reševanju njihovih pravnih vprašanj. Vendar pa bi morali odvetniki za družinsko pravo paziti, da v svojem prizadevanju za vnetost ne postanejo zagrizeni. Zagrizenost kot presežek gorečnosti in fanatična predanost v družinskih sporih eksponentno zvišuje stroške, vnaša nepotreben in neprofesionalen stres med odvetnike, poslabšuje že tako napete in težke odnose, povzroča dodatne razprtije med strankami, ki velikokrat eskalirajo in postanejo nepopravljive, s posledičnim negativnim vplivom na otroke, vnuke in širšo družino. Pozabi se na največjo otrokovo korist pri urejanju življenja po razvezi staršev.
Zagrizenost pogosto najdemo v zastopnikovih pismih, zapisnikih, potrdilih in zapisniških izjavah.
V razveznih postopkih je dobro stranki reči: »Pripnite se, to bo težka vožnja.« Zakonski odnos je navadno najpomembnejši odnos v odraslem življenju. Ne glede na to, kdo od zakoncev je sprožil razvezni postopek, ali je bil razlog za razvezo nenaden ali je nastajal leta, je to eden najbolj travmatičnih dogodkov, ki spremeni življenje. Ločitev prežema vse vidike našega življenja: čustveno, psihološko, finančno, socialno in fizično. Vsak dan vidim vpliv ločitve na življenja ljudi v svoji praksi.
Zakonski odnosi, pri katerih je razveza smiselna in nujna, ker je vsaj eden od zakoncev – v veliko primerih pa oba – izstopil iz čustvene navezanosti in graditve skupnega odnosa, da ne vidi rešitve za skupno življenje. Ko se partnerja oddaljita, ni več prostora za kontemplacijo, razumevanje, sočutje. Zakonca v prepirih, obtoževanjih, besu, sovraštvu in preziru iščeta razloge za razhod. In tukaj nastopita odvetnik in mediator. Sama se nagibam k mediatorskemu pristopu, da naj se dva, če sta se odločila za razhod, razideta sporazumno, in ne kot Vojna zakoncev Rose (The War of the Roses). Veliko je zakonov, ki kljub čustveni otopelosti vztrajajo v odnosu zaradi varnosti in navezanosti. Tak odnos se ne more razvijati in sta dva skupaj le iz navade. Smisel zakona je, da zakonca postajata vse bolj tesna in sočutna partnerja, ki sta zaveznika. Ko beseda zamre in si nimata več kaj povedati, je čas, da si poiščeta strokovno pomoč, ki jima bo pomagala ubesediti in očistiti rane ter se odločiti, kako naprej. Ključno vprašanje je, ali me bo partner slišal v moji stiski in ali lahko jaz slišim njega v njegovi. Predvsem pa je pomembno, da bo vsak z odločitvijo, ki jo bo sprejel, lahko živel. Če se bosta usedla in poskušala razumno in odgovorno reševati težave, bo njun cilj drugačen, ker bosta pristopila k rešitvi skupaj na odgovoren način.
Vlogi mediatorjev in odvetnikov v družinskih sporih sta pravzaprav podobni; pomagati strankam, ki gredo skozi postopek razveze, da se premaknejo k rešitvi in iz tega, kar je običajno zapleteno in zahtevno obdobje v življenju posameznika. Njihova glavna razlika je v njihovih metodah dela. Glavni cilj mediatorja je vzpostaviti skupno podlago in olajšati strankam, da se premaknejo k vzajemno sprejemljivim sklepom, medtem ko si odvetnik prizadeva opolnomočiti, zastopati in doseči najboljši možni izid v spornem razmerju za svojo stranko. V mediacijskem postopku lahko zakonca rešujeta vsa medsebojno odprta vprašanja, in ne le tistih, ki so predmet formalnega predloga pred sodiščem. V postopku razveze se lahko v mediaciji odločita, da bosta uredila tudi medsebojno premoženjsko vprašanje, pa čeprav ni strogo povezano z njuno razvezo. Stranke imajo v mediaciji večjo možnost vplivanja na končno rešitev. Uspešno zaključena mediacija v družinskem postopku, ki lahko vključuje delitev skupnega premoženja, staršema omogoča, da kar najhitreje gradita in izboljšujeta svoj starševski odnos do otrok. To bistveno pripomore k temu, da otroci lažje, hitreje in z najmanj ranami preidejo v novo družinsko situacijo, ko iz skupnega doma najpogosteje začnejo živeti v domu enega ali drugega od staršev. Pri tem se morata zakonca zavedati, da se razhajata le kot partnerja in ne kot starša, zato je dobro, da ohranjata ali celo izboljšujeta svojo starševsko komunikacijo.
Vsi udeleženi v družinskih sporih si morajo prizadevati zastopati stranke s strastjo, predanostjo, navdušenjem in vnemo ter se izogibati prevzemanju vloge križarjev ali fanatikov. Strokovnost še vedno nakazuje, da smo vneti zagovorniki, vendar se vzdržimo tega, da postanemo zagrizeni in pozabimo slišati želje strank.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
