Ko je štirinajst občutno preveč, eden pa odločno premalo: grob oris načrtnega prometnega kaosa, zgolj streljaj od Ljubljane

Kot sem zapisal v eni od svojih prejšnjih kolumn, je življenje vse tisto, kar se ti pripeti, medtem ko kuješ druge, precej bolj drzne načrte. In tako sem po sili razmer vsaj enkrat do dvakrat tedensko udeleženec popotovanja iz smeri Ljubljane proti Litiji in obratno. Gre za prometno povezavo, ki v zadnjih desetih letih, razen določenih sekcijskih rekonstrukcij ter postavitve vedno novih krožišč, ni doživela resnejšega strukturnega posega, ki bi kakorkoli izboljšal prometno varnost, kaj šele potovalno izkušnjo voznikov ter potnikov, namenjenih na tiste konce. No, kvečjemu z eno, a kot bomo videli v nadaljevanju, dokaj pomenljivo izjemo. Govor bo seveda o prometni »rekonstrukciji« ceste, ki vodi mimo naselja Senožeti.

V času, ko so se pričele najhujše koronske omejitve gibanja počasi rahljati, niso pa še bile v celoti odpravljene, se je marsikatera občinska oblast odločila, da se v času, ko je prometa na cestah precej manj, skupaj s pristojnimi državnimi institucijami loti resnejših posegov tudi na kakih bolj prometnih odsekih. In občina Dol pri Ljubljani tu ni bila nobena (prevelika) izjema. Zlasti odsek državne magistralne ceste, ki pelje mimo naselja Senožeti, ki predstavlja praktično zadnjo obcestno naselbino pred nastopom občine Litija, se je z leti izkazal za precej ponesrečenega, mestoma tudi dokaj nevarnega.

Eden od razlogov za to stanje je brž ko ne posledica dejstva, da se je samo naselje, čeprav prvotno niti ni bilo neposredno ob sami magistralki, z leti vse bolj širilo in raslo, vse praktično izključno zgolj na eni strani magistralke. Ta rast poselitve pa je, kot se rado pripeti, prej ko slej trčila tudi ob naravne danosti, v tem primeru ob razmeroma strm pogozden breg, ki se v smeri Ljubljane vse bolj približuje magistralki, vse dokler z njo ne pride do skorajda neposrednega stika. In tako se je na tem razmeroma ozkem pasu med strmim bregom na eni ter magistralko na drugi strani na razdalji okoli dobrih dveh kilometrov razmeroma hitro razrasel novejši del tega naselja, čigar prebivalcem je bilo spričo že omenjenih naravnih danosti skupno predvsem eno: ker je bil na eni strani breg, ki jim je onemogočal dostop do starega dela naselja in tamkajšnjih prometnih povezav (vključno s krožiščem na magistralko), so lahko do svojih nepremičnin dostopali zgolj in samo s same magistralke. Kar je bila vsaj na začetku, ko promet mimo njihovih hiš še ni bil tako frekventen, dokaj praktična rešitev.

A kaj storiti, ko se želiš vključiti v promet, »promet« pa po drugi strani vsaj dvakrat na dan predstavlja skorajda nepretrgano kolono vozil, ki vsa po vrsti vozijo s praktično nezmanjšano hitrostjo? Znak, ki je narekoval omejitev 70 km na uro, ki je bil kot edini dolga leta postavljen na začetku tega cestnega odseka, se je namreč zelo hitro izkazal za precej neučinkovitega na tako prometni poti, kot je ta, konec koncev tudi za vse pešce, ki so jo želeli prečkati, da bi prišli na njeno drugo stran, kjer se nahaja avtobusna postaja.

In tako ne preseneča, da je bil prav ta odsek leta 2020 deležen precej resne rekonstrukcije. Kako »resne«, pa je bilo uporabnikom v celoti jasno šele, ko je bila ta po več mesecih del tudi dokončno zaključena. Kjer je bil nekoč postavljen zgolj en samcat znak za omejitev hitrosti, jih je sedaj v obe smeri, tj. tako v smeri Litije kot v smeri Ljubljane, okoli dvanajst, in če temu prištejemo še dva, ki sta v obe smeri postavljena tik pred krožiščem, pa obakrat kar štirinajst. Nadalje, na cestni razdalji, ki skupaj ni precej daljša od dobrih dveh kilometrov, sedaj stoji še vsaj šest dokaj širokih prometnih otokov različnih vrst, dvakrat tudi takšnih, ki neposredno vplivajo na smer vožnje, saj jih je že zaradi njihove oblike ter usmerjenosti treba razmeroma previdno obvoziti.

Skratka, vožnja po omenjenem odseku magistralke mimo (ali skozi?) Senožeti je sedaj precej zanimiva, če ne celo razburljiva »uporabniška« izkušnja, sploh seveda, če se želi vsaj kolikor toliko držati po novem predpisanih hitrosti, ki vsaj po mojem občutku niso bile izbrane preveč »posrečeno«, saj so vse po vrsti izbrane skorajda naključno, in sicer enkrat 60, drugič 50, po večini pa spet 70 km na uro. Ali pa so bile določene morda celo s preveč premisleka, kdo bi to sedaj natančno vedel.

Kajti če se je pred letom 2020 izrecno štelo, da nobena od dovoznih cest na tem območju nima statusa stranske ceste, s tem pa njen stik z magistralko statusa križišča, je po tem letu natanko tako. Praktično vsak stik stranskega cestišča z magistralko sedaj predstavlja novo križišče, pa čeprav te (stranske) poti, ki so primerno namenjene dovozu k hišam in drugim zgradbam, ki so posejane v tem okolišu, niso nič širše ali v bistvenem bolj drugačne od stanja, ki je obstajalo pred letom 2020, ko je bil za ta okoliš popolnoma zadosten zgolj en prometni znak, ki je določal največjo dopustno hitrost.

Posledično se sedaj šteje, da se na tem razmeroma miniaturnem odseku magistralke, ki je vse skupaj malenkost daljši od dveh kilometrov, v eno ali drugo smer zapovedana hitrost vožnje spremeni v povprečju vsakih – sto dvajset prevoženih metrov. Še več, če se upošteva splošno pravilo, da se na prometnih poteh zunaj naselja (kar ta del naselja Senožeti dejansko še vedno nesporno je, čeprav glede na vse okoliščine zgolj še formalno) vsakršno »pravo« križišče cest razveljavi morebitno prejšnjo omejitev hitrosti na manj od rednih 90 km na uro, je tovrstnih sprememb zapovedane hitrosti zagotovo več kot dvajset, pa čeprav večinoma zgolj za juridično sekundo, tj. vse do naslednjega znaka za (spet na novo) zapovedano hitrost, praviloma obešenega kar na bližnjem kandelabru ali pa dva nižje.

In tako vse od prenovitve tega odseka magistralke (po)potovanje po njem predstavlja pravo pravcato pustolovščino. Kdor temu ne verjame, temu sledi ilustracija: če namreč gremo iz Ljubljane v smer Litija, nas na tem odseku magistralne ceste:

–       na začetku najprej »pozdravi« omejitev 70 km/h, ki ji kaj kmalu sledi prometni otok, namenjen previdnejšemu »obvozu« (ali pak učinkovitejšemu luknjanju gum, če ti previdnost umanjka);

–       temu po pol kilometra sledi omejitev 50 (bližajoč se prehod za pešce);

–       potem pa kaj kmalu tabla 70;

–       ki se kaj hitro podvoji (spričo vmesne stranske ceste);

–       nato se zapovedana hitrost čez malenkost več kot sto metrov zniža na 50 (ker je vmes odcep za bencinsko postajo);

–       čemur sledi povečanje na 70;

–       kar se po kakih dvesto metrih ponovi (vmesna stranska cesta);

–       potem zmanjšanje na 50 zaradi bližnjega prehoda za pešce;

–       potem pa kar trikrat zaporedno ponovljenih 70 (pri čemer ni vedno popolnoma jasno, kdaj se kakšna od vmesnih poti šteje za dovoz, kdaj pa za stransko cesto);

–       čemur ponovno sledi zmanjšanje na 50 (pred prehodom za pešce) skupaj še s »previdnostnim« prometnim otokom;

–       potem spet 70;

–       tik pred (končnim) krožiščem ponovno 50 km/h;

–       in nato še »ponovi vajo« vse našteto simili ad simile tudi ob povratku.

Skratka, tvorci prometne politike so na tem, zelo kratkem cestnem odseku (nehote?) zasnovali pravi pravcati prometni poligon. Ali je bila prav ta rešitev najbolj operativna glede na (po)dane razmere, težko sodim, a se mi po drugi strani tako eklatantna proliferacija prometne signalizacije na zgolj dveh kilometrih ceste vseeno ne zdi smotrna. Drži sicer, da prejšnja ureditev z enim samcatim znakom za omejitev hitrosti morda ni bila ustrezna, toda ali se ni morda prostorskim načrtovalcem (zlasti na občini) v preteklosti vseeno ni porodil pomislek, da graditi na bregu tik nad glavno cesto brez drugih dovoznih možnosti pač nekako ne gre. In ali nima država pri tovrstnih gradnjah tik ob državnih cestah glede na področne predpise (vsaj) možnost ugovora? Glede na sedanje stanje zadevnega odseka magistralke (mimo) tega naselja ima ta namreč, vsaj glede nadstandardne prometne urejenosti, pravzaprav že sedaj naravo – ulice. Manjka namreč samo še (ena) tabla, in sicer za naselje …

***

Na koncu še eno ogledalo iz preteklosti, tokrat iz v tistem času vsaj v Ljubljani najbolj branega dnevnika »Jutro«, izpred natanko stotih let:¹

Kaj hoče moderno kazensko pravo? O tem predmetu je predaval v nedeljo na Ljudski visoki šoli v Ljubljani gospod vseučiliški profesor dr. Metod Dolenc, ki je pred mnogoštevilnim avditorijem razvijal naslednje misli:

V zadnjem času se pojavlja nezaupanje v naše pravosodje. To nezaupanje ljudstva povzroča zakonodaja sama, ker ne koraka z ljudstvom, a ljudstvo povsem napačno preklada hibe zakona na izvršujoče juriste. Sveta dolžnost juristov pa je, da se drže zakona, neglede na to, je-li dober ali ne, kajti sicer bi nastala v državi popolna pravna anarhija. Pri nas veljavni kazenski zakoni so večinoma že zastareli in ne odgovarjajo več duhu modernega časa. […] Nato je g. predavatelj [v okviru predlogov zakonodajnih sprememb] še označil pomen »očuvalnih sredstev«, ki bodo ostro novo sredstvo v boju zoper zločince, delomržne ljudi in vlačugarje. Kdor je bil trikrat obsojen na težko ječo, pa v roku 6 let po prestani zadnji kazni zopet stori premišljeno kaznivo dejanje, se po dosluženi novi kazni pridrži na varnem, kjer bo moral delati, če treba tudi do 20 let. Potepuhi, delomržni prosjaki in vlačugarji bodo po izvršeni kazni odposlani v prisilno delavnico in to lahko za dobo 5 let. Notoričnim kriminalnim pijancem bo sodišče poleg kazni smelo zabraniti posečanje gostiln za dobo od enega do petih let, ali pa jih poslati v posebno zavode za izlečenje. G. profesor je svoja znanstvena izvajanja tudi pred nestrokovnjaki tako nazorno razvil, da si je lahko vsakdo pridobil primeren zaklad modernih idej iz kriminalne znanosti.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.