Piše se leto 2026. Miha, ki je bil še do včeraj Mihec, si je za prvo srednješolsko žepnino zaželel novo uro. Rolex. Nedosegljive sanje. Razen na nekih sheinih in temujih, kjer take ure, resda brez zapisa znamke, stanejo manj kot desetaka. Tako mu je ostalo še več kot pol žepnine. Frajer je za podoben nakup navdušil še gimnazijske sošolce. Prav kmalu se je pol razreda ponašalo z vrhunsko robo za res malo denarja. Navdušenje je bilo nepopisno.
Vse dokler »rolex« ni crknil čez noč. A to ni bilo še nič. Maji so nenadoma odpadli nohti, namazani s spletno kupljenim cenenim lakom. Mija pa je od on-line ugodne zapestnice dobila čisto prave opekline. Le kmalu zatem je lokalnemu politiku med vožnjo z avtomobilom eksplodiral prav tako na spletu kupljen telefon. Ni preživel.
Nočna mora pred pragom
Opisano ni strašenje pred globalno svobodno trgovino in še manj, na žalost, znanstvena fantastika. Ugledni in resni mediji že nekaj časa poročajo, da blago, kupljeno na Sheinu in Temuju, vsebuje visoke deleže strupenih snovi. Oblačila, ki si jih naši najstniki z navdušenjem nategnejo na svoja mlada telesa, naj bi za več stokrat presegala še dovoljen delež rakotvornih snovi. Strupeni čevlji, toksičen lak za nohte in še kaj se najde med poostrenim inšpekcijskim nadzorom.
Pa vendar. Vse to pada na gluha najstniška ušesa in tudi gluha ušesa njihovih staršev. Če je poceni, je poceni. Če je mogoče še hitro in brezplačno poštno vračilo neustreznega blaga, pa se to sploh sliši kot potrošniška Indija Koromandija. Ta brez dvoma odtehta skrbi o nakupljenem strupu. Medtem ko pomisleki o tem, kako to uvoženo blago sploh nastaja, tudi s prisilnim, otroškim delom?!, kje in kako se skladišči, ko potuje dobesedno čez tri četrt sveta, sploh nimajo nikakršnih možnosti. Nekatere države članice EU sicer že bijejo plat zvona, večina pa se utegne premisliti šele, ko bo enkrat razgnalo moj internetno kupljeni mobilnik, če ne celo hladilnik.
Od sabotaž do nove krute resničnosti
Rekli boste, da pretiravamo. Vprašajte Hezbolah. To islamistično politično gibanje, izpostavo iranskega diktatorskega režima, katerega vojaški del tudi EU prišteva med teroristične organizacije, je že dočakalo svojo lekcijo. V strahu pred Izraelom so Hezbolahovi vojščaki opustili mobilne telefone ter medsebojno komunikacijo prestavili v bolj analogen svet pagerjev in walkie-talkiejev. Tako so se počutili varnejše pred velikim bratom, dokler jih ni kljub temu dosegla, domnevno, dolga roka Izraela in številne razcefrala na kosce.
Predstavljajte si: simultano zvonjenje na tisoče komunikacijskih naprav, ki jih je v proizvodnji liniji nekdo prestregel ali jih celo izdelal, vsekakor pa opremil z eksplozivom, ki ga ta isti nekdo na daljavo neopazno sproži? Včasih vrhunski ameriški vohunski znanstvenofantastični film, danes pa nova realnost boja proti sovražniku. Čeprav je Slovenija na čelu Varnostnega sveta že razglasila, da je bilo opisano ravnanje kršitev mednarodnega prava, v resnici zadeva ni tako črno-bela.
Dokončen odgovor o protipravnosti takega ravnanja namreč zahteva predhoden odgovor na celo kopico drugih vprašanj. Je bilo ravnanje storjeno v miru ali vojni in katero mednarodno pravo se posledično sploh uporablja? Je šlo za dopustno sabotažo v vojnem času ali brezobzirno agresijo? Če je šlo za ukrep, ki je načeloma sprejemljiv z vidika mednarodnega vojnega prava, ali je bil sorazmeren, potreben in nujen? O vsem tem bo tekla razprava v naslednjih mesecih na najvišji politični in akademski ravni, da se oblikuje čim širši opinio iuris.
Poti nazaj več ni
A karkoli že bo dorečeno, neizpodbitno dejstvo je že danes eno samo. Poti nazaj več ni. Kdorkoli je že detoniral na tisoče komunikacijskih naprav na daljavo in povsem neopazno, je postavil precedens. Vzpostavil je nastavke nove prakse, ki bodo, na žalost, navdahnile ne le vlade demokratičnih držav, ki se borijo proti teroristom, temveč tudi teroriste, ki se borijo proti demokratičnim državam in našemu načinu življenja.
Kdo se danes sploh še spomni, zakaj nas pred vstopom na letalo dobesedno slečejo s kontrolnimi napravami, zakaj sezuvamo čevlje, zakaj so piloti oboroženi in zakaj lahko na letalo vnesete le 100 ml tekočine? Preprosto zato, ker je nekdo pokazal, da se da brez ustreznega nadzora precej zlahka ugrabiti letalo, da se da eksploziv skriti v čevelj ali v pollitrsko plastenko.
Ker je to nekdo na začetku stoletja dokazal, je hudobna domišljija postala realnost, nad katero se še desetletja kasneje navdušujejo neredki, trpimo pa vsi preostali. Ampak zamislite si, kaj šele utegne nastati iz libanonskega precedensa, sploh ko ga kombiniramo z uvodoma omenjeno »svobodno globalno trgovino«, pod ingerenco internetnih trgovalnih platform vse bolj dvomljivega slovesa z domicilom v nedemokratičnih državah.
Strah, nezaupanje in distopija
Včasih se je udba morala hudičevo potruditi, da je vstopila v vaše stanovanje. Če vam je želela prisluškovati, je morala v stene napeljati žice in potem na okoren analogen način vohljati za vami. Danes udbe ni več. Obstajajo pa režimi, ki premorejo še bolj zavržne obveščevalne službe, ki si želijo zatona Zahoda – da, to smo tudi mi – ali si celo izrecno prizadevajo za to, da se naš zaton čim prej zgodi. Tem režimom ni treba vstopati v naša stanovanja. Tja jih dobesedno vabimo sami, ko z navdušenjem gradimo, kot temu rečemo, pametne hiše, polne pametnih naprav.
Pri tem pa, oh, kako nespametno, niti ne pomislimo, da smo s temi napravami, prvič, povsem izničili svojo zasebnost. Drugič, in tu nastopi libanonski precedens, tudi svojo varnost. Vaši telefoni, pametne ure in njihove aplikacije, ki jim radodarno omogočate stalno sledenje, skrbno zbirajo vaše podatke. Z njimi se, brezplačno, da ne bo pomote, bogato hrani nadzorovalni kapitalizem. Potrebujete sesalnik? Ste se o tem pogovarjali ob nedeljskem kosilu, aplikacijam na pametnem telefonu pa omogočili dostop do mikrofona? Odlično. Ko odprete brskalnik, vaš že čaka cel kup sesalniških ponudb. Fino, zares pameten telefon.
Ampak kaj ko bi ta pametni telefon, ki ga boste zelo poceni kupili na internetu in se bo čez dobavno linijo privlekel čez pol sveta, postal na daljavo upravljano orožje teroristov? Ko bi nekdo na daljavo sočasno razstrelil na tisoče telefonov običajnih državljanov v javnem prometu, bog ne daj na letalih? Kot svarijo strokovnjaki, »naše dobavne verige so ranljive, kar pomeni, da smo ranljivi mi. Vsakdo – katerakoli država, katerakoli skupina, katerikoli posameznik, ki je v stiku z dobavno verigo visoke tehnologije, lahko potencialno poseže v naprave, ki tečejo čez njo.«
Kaj je treba storiti
Drugače kot vojaške bodo prave civilnodružbene posledice množičnega napada na teroriste Hezbolaha s posegom v njihove komunikacijske naprave vidne šele čez nekaj let. Morda šele čez desetletje. Glede na pretekle izkušnje pa lahko že danes ocenimo, da se utegne prostor naše svobode in varnosti posledično še skrčiti. Namesto da bi nas nove tehnologije osvobodile, naredile naša življenja lažja in prijetnejša, se utegnemo v svojih pametnih hišah s pametnimi napravami znajti kot ujetniki v zlati kletki ali v najslabšem primeru kot prostovoljci pod giljotino.
Vse to pomeni, da se je na to treba pripraviti že danes, kot posamezniki in države. Zdrava kmečka pamet nam bi morala velevati, da ni vse zlato, kar se sveti, in da je treba vendarle močno premisliti, od kod in od koga bomo nekaj kupili. Ne more šteti samo cena. Pomembni so tudi produkcijski in varnostni standardi, slednjič pa tudi strateška gospodarska zavezništva.
Evropska unija, države članice so tu pač globalni zanemarljivi palček, pa mora okrepiti nadzor nad tem, kar prihaja na naše trge. Ne samo v smislu standardov, ki jih mora to blago izpolnjevati, ampak tudi glede tehničnih in varnostnih razmer, v katerih so globalne dobavne verige, ki se končajo v Evropi. Je že tako, da človek vsako dobro stvar – med drugim tudi tehnološki napredek – zna res grobo obrniti predvsem proti drugim soljudem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
