Z novim letom je vselej takole. Prehod je evforičen. Nato pa pride streznitev. Čeprav imamo priložnost oziroma – kot bomo videli v nadaljevanju – zares dolžnost delati novo in drugače, se vsi skupaj zavedamo, da je to vsako novo leto teže. Z vsakim novim letom je na naših ramenih namreč eno staro leto več. Z njim pa vsa bremena, ki smo si jih naložili. Tako posamezniki kot država. In v tej kolumni se bomo ukvarjali s slednjo.
V kakšnem stanju je slovenska država? Stagniramo, s tendenco navzdol. Odgovornost za to nosita politika in javni prostor, ki drug drugega ustvarjata in zastrupljata. Stanje duha, veščin in prakse v slovenski politiki je mizerno. Carl Schmitt v algoritemski družbi. Prijatelji in sovražniki, vplivnice ter videz je vse, kar šteje. Resna, argumentirana razprava, sodelovanje vsaj pri strateških projektih – vse to je potisnjeno globoko v ozadje.
Ekonomija? Bolje kot marsikje po EU, vsaj kar zadeva javne finance, a prav tako s tendenco navzdol. Komercialna televizija je na novega leta dan objavila izračun, kako bodo novi javnofinančni ukrepi vplivali na povprečno neto plačo zaposlenega v letu 2025. Ta bo nižja za 50 evrov, v letu 2026 pa celo za več kot 200 evrov.
Zaključek je en sam. Država je slabo upravljana. Nimamo odgovorov na strukturne izzive, kot so staranje prebivalstva, demografska luknja, deindustrializacija, tehnološko zaostajanje. Predvsem pa razbohoten javni sektor, katerega status quo je po inflacijski spirali zadnjih let vse dražji. Vse to lahko pri življenju vzdržujemo samo tako, da si z novimi in novimi davčnimi obremenitvami (menda celo z davki na pse) znižujemo življenjski standard.
Če se bo ta politični trend nadaljeval, bo šla tudi naša blaginja vse bolj strmo navzdol. Do točke, ko ne bo več vrnitve niti v tisto, kar smo doslej šteli za samoumevno. Skrb zbujajoče pa je, da obrata političnega trenda še kar nekaj časa ne bo na vidiku. Zanj so namreč potrebne volitve. In pred volitvami bo obstoječa politična konstelacija postavila še vsaj guvernerja centralne banke, varuha človekovih pravic in dva ustavna sodnika.
Zlasti Ustavno sodišče se je v tem mandatu izkazalo za zvestega podpornika vladajoče koalicije. Tej je najprej tlakovalo pot v parlament, nato pa je bodisi proaktivno bodisi z aktivno neaktivnostjo poskrbelo, da nobena od politično odmevnih in tudi ustavnopravno nadvse spornih zadev izpod peresa vladajoče koalicije še ni dobila sodnega epiloga. Rekli bodo, da gre za pavšalne kritike, a žal ni tako. Še več, zdaj tudi prihaja trenutek, ko bomo lahko spoznali, kdo od obstoječe sestave in kako bo nagrajen za svoje preteklo ustavnosodno udejstvovanje.
Slednje je skupaj z aktivnostjo predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, za katerega je ESČP v zadevi 27746/22 in 28291/22 ugotovilo, da je »flagrantno kršil nacionalno zakonodajo in sodni red«, privedlo, če si sposodim besede nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, tudi »do neverjetnega sodnega škandala v Sloveniji, enega največjih, kar jih pozna [...], in obenem [do] neverjetn[e] sramot[e] za slovensko sodstvo«. V to kategorijo seveda spada tudi res nepojmljiva in nadvse alarmantna zadeva specializirane državne tožilke Mateje Gončin.
Nobena od teh zadev v normalni pravni državi ne more ostati brez ustreznega epiloga. Preprosto se ne bo mogoče pretvarjati, da se je vse to zgodilo lani in da gremo v novo leto lahko strumno naprej, kot neke vrste tabula rasa. Nikakor. Miza slovenske države, še posebej pravne, ni čista, temveč je polna globokih ureznin, ki druga za drugo terjajo odgovornost tistih, ki so jih povzročili, ter zavezo vseh preostalih, da bo treba delati drugače.
Prav zato je novo leto en tak shizofren izziv. Ko vstopamo v tisto, kar nas vabi v novo, ki je polno obljub in priložnosti za boljšo prihodnost, hkrati vemo, da smo že premočno zaznamovani s starim in da niti na ravni posameznika, kaj šele skupnosti, pogosto ne premoremo dovolj moči, da bi tok naših življenj, dejanj in ravnanj obrnili v neko bolj krepostno smer. Ampak enkrat bo to treba storiti. Bolje prej kot slej.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
