c S

Kako razdržaviti državo?

prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Predstojnik Jean Monnet katedre za evropsko pravo
Nova univerza
avbelj@gmail.com
16.09.2024

Klasična pravna teorija državo že dolgo opredeljuje kot politično skupnost ljudi, živečih na zaokroženem ozemlju, kjer se izvaja učinkovita oblast, ki jo priznavajo in spoštujejo tudi druge države. Z vidika mednarodnega prava govorimo o suvereni enakosti držav v mednarodni skupnosti. To je temeljno načelo, ki v mednarodnih odnosih zagotavlja kolikor mogoče pravičen red. Enak princip velja tudi v Evropski uniji, seveda če se mu država sama ne odpove.

S precejšnjo nejevero lahko spremljamo aktualno dogajanje v zvezi s slovenskim kandidatom oziroma kandidatko za člana oziroma članico Evropske komisije. Po vladni interpretaciji ne gre za nič posebnega. Različni pogledi pač, ki jih zdaj za svoje notranjepolitične potrebe zlorablja opozicija. To verzijo propagirajo tudi prvovrstni evropski mediji.

Iz ust opozicije pa se je, kot pričakovano, zlil gnev, žolč in vse, kar je še teh toksičnih spojin, s katerimi se da izraziti osuplost in zgražanje nad farso, kot temu pravijo, aktualnega evropskega kadrovanja trenutne oblasti.

Za nas, opazovalce zunaj politike v ožjem smislu, pa dogajanje pravzaprav ni nič novega. Gre še za eno poglavje v že zelo dolgi sagi slovenskega kadrovanja na najpomembnejše mednarodne položaje. Kot skoraj brez izjeme doslej, pa niti ni treba naštevati raznih arbitražnih, preteklih komisarskih, pa sodnih kadrovskih polomov, gre pač za trend zavestnega uničevanja suverene enakosti naše države v mednarodnih odnosih.

Na kratko, preprosto spremljamo proces razdržavljenja države, ki ga vrši vladajoča politika, enkrat ena, pretežno časa pa, po zaslugi svojega ljudskega demokratičnega mandata pač, druga. Na načine in z ljudmi, ki smo jih in jih še bomo pošiljali na najbolj odgovorne položaje v transnacionalnem okolju, v očeh naših tujih partnerjev potrjujemo, da smo država, ki ne zna, ne zmore in noče z ustrezno kadrovsko kombinatoriko uveljavljati svojih legitimnih interesov.

To je za naše mednarodne partnerje seveda veliko razočaranje. Slovenija je bila dolgo časa razumljena kot najboljša učenka. Kot politični svetilnik še bolj svetle Srednje in Vzhodne Evrope. Zdaj pa je na nas ter na naše mednarodne sotrpine padla tema. Svetloba se je, kot lahko sklepamo najmanj po napovedanem razrezu komisarskih mest, preselila na vzhod. V baltske države. Te so zdaj avantgarda nove Evrope.

No, če stopimo v bolj realpolitične čevlje, ki se jih najbolj pogosto nosi v mednarodnih odnosih, pa je avtonomno razdržavljanje neke države nekaj zelo dobrodošlega. Šibka in votla država, ki ji zaradi suverene enakosti ne glede na njeno velikost vendarle gre neko mesto v mednarodnih odnosih, je super. Z njo se lahko ravna kot s cunjo, s katero pomijemo po umazanih tleh ter jo nato skupaj z odplakami vred vržemo v prvo kanto za smeti.

Tako je naredila nova predsednica Evropske komisije s Slovenijo. Niti v času rajnke Jugoslavije nismo bili deležni takšnega ponižanja, da bi Beograd vehementno zavrnil tisto, kar nam tedaj po ustavi, danes pa po pogodbi, pripada. Ampak Bruselj seveda ni Beograd, predvsem pa Ljubljana ni več tisto, kar je bila v socializmu. Kdo bi si mislil, da bomo kdaj, sploh pa trideset in več let po osamosvojitvi, ko smo na Slovenskem vendarle mi gospodar, pomislili, kaj šele zapisali kaj podobnega.

Toda tako pač je. Notranjepolitično smo se odločili, da za narodov blagor počasi, vendar definitivno uničimo to državo. Ne samo njen mednarodni ugled, o čemer se lahko spet prepričate zdaj, temveč tudi vse njene notranje podsisteme, skozi katere naj bi vam država za vaš denar nudila kakovostne in učinkovite javne storitve.

Tako pa ravnamo zato, ker je pomembno samo, da na oblasti niso njihovi, da smo na oblasti mi, pa če kaj znamo ali pa ne. Ljudstvo, kot so razkrile tudi nedavne evropske volitve, to strumno podpira. Dokler bo tako, bo vse slabše. Vse kaže, da je to tudi naš realni domet. Žal.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.