Kaj »za ljubega Saurona« je Gollumov učinek

Biti intelektualec, zlasti v akademski sferi, je namreč večna gonja za tisto (originalno) Idejo, za tistim Edinim resničnim razodetjem, ki na določenem področju raziskovanja pomeni kvalitativni preskok, ki presega vse, kar je bilo doslej o njem doumetega. To je, kar priznajmo, izredno naporen posel. Dosti lažja je seveda področna intelektualna reciklaža, tj. le pojmovno premetavanje že uporabljenih argumentov o določenem pojavu, pojmu ali zamisli. Tudi v pravu in pravnem udejstvovanju.

Seveda se je zdaj marsikdo vprašal, kako je z vsem doslej napisanim povezano v naslovu kolumne omenjeno domišljijsko bitje Gollum. Odgovor je dobesedno na dlani. Toda pojdimo po vrsti. Usoda tega nesrečnega fantazijskega bitja je že spričo ne samo legendarne serije knjig izpod peresa J. R. R. Tolkiena, marveč tudi zaradi izredno (in docela upravičeno) čislane trilogije filmov Petra Jacksona, ki je v letih 2001 in 2003 izdatno polnila kinodvorane po vsem svetu, večini bralcev teh vrstic bržkone znana, a jo vseeno velja vsaj na kratko obnoviti.

Gollum je res zgolj ena izmed številnih kreatur Tolkienovega Srednjega sveta, a je po svoji usodi hkrati ena najbolj tragičnih prispodob posledic, ki jih ima lahko skrajni pohlep za posameznika. In ne pozabimo, Gollum kot ena ključnih dramatis personae nastopa v prav vseh temeljnih Tolkienovih delih, ki poleg knjig iz niza Gospodar prstanov vključuje tudi njihov preddel, Hobita. Gre za primer tragičnega posameznika, ki ga je že dolgotrajna posest prstana mogote kot simbola udejanjenja njegovega poželenja tako spridila, da je iz hobita po imenu Smeagol sčasoma postal spaka, ki zdaj živi predvsem v podzemlju in črti svetlobo, saj ta razgalja njegovo dokaj srhljivo podobo; njegove prehranjevalne navade bi pa vsaj milenijci utegnili opisati kot še nedavno tega dokaj popularno paleo dieto.[1] Gollum po odsvojitvi prstana, ki se mu pripeti že na straneh Hobita, ves čas intenzivno objokuje svojo izgubo, saj ta edinstveni »krasotec« pomeni bit in bistvo njegove eksistence. Povedano drugače, pri liku Golluma gre za opredelitev tragične figure nekoga, ki je z vsem svojim bitjem podlegel neomajnemu in brezkompromisnemu čaščenju nečesa singularnega, pa naj bo to v obliki nekega predmeta (v tem primeru prstana) ali pa morda celo samo določene ideje, in to popolnoma brezkompromisno ter ne glede na posledice. Nič čudnega torej, da je oznaka Gollum, kot boste lahko prebrali tudi v najbolj aktualnem od mojih prispevkov v Pravni praksi,[2] lahko tudi žalitev kazenskopravne narave (no, preverjeno najmanj v Nemčiji). Prav tako pa ta oznaka lahko pomeni tudi nekoga, ki bi zavoljo hoje čez trupla (za)varoval Tisto, kar sam šteje, da je zgolj in samo Njegovo – njegov »krasni vrtiček«, do katerega ima dostop in ki ga lahko obdeluje samo on. In to tudi, ko gre za intelektualna dognanja.

Če to paradigmo preslikamo na akademsko oziroma raziskovalno sfero, smo pri učinku Golluma. Ta pojav – ki je bil prvič (in to v tem delu dokaj inventivno) poimenovan prav po že omenjenem Tolkienovem nesrečnem (anti)junaku v okviru dokaj intigantne študije iz leta 2022, objavljene v znanstveni reviji Frontiers in Ecology and Evolution;[3] ključne izsledke iz nje bom v nadaljevanju delil z vami – opozarja, da se žal tudi premnogi etablirani znanstveni raziskovalci pri svojem delu do sebi izbranega raziskovalnega področja obnašajo kot Gollum do »svojega« prstana. S svojim odnosom namreč izkazujejo globoko, pogosto malodane slepo posesivnost do nekaterih področij raziskovanja, ki si jih popolnoma samovoljno lastijo, pri čemer včasih celo aktivno zavirajo vsakršen poskus inovacij in razvoja, če ta seveda prihaja »od zunaj«. Gre za fenomen, po tej raziskavi sodeč dokaj globoko zakoreninjen v znanstveni in akademski sferi, ki najbolj prizadene prav raziskovalce čisto na začetku svoje kariere.

Vzroki za tovrstno ravnanje so različni,[4] njihove pojavne oblike prav tako. Mednje je mogoče uvrstiti primer, ko uveljavljeni profesor in nosilec določenega predmeta na fakulteti svojemu dolgoletnemu asistentu več let ne potrdi izbrane doktorske disertacije, vse v strahu, da bi ga ta »mladič« s svojimi ugotovitvami utegnil kakorkoli preseči oziroma s čimerkoli ogroziti absolutni primat te sive eminence, kar zadeva njegov pedagoški in raziskovalni vrtiček«. Ali okoliščino, ko nekdo, ki je na določenem strokovnem področju še razmeroma neznan, v področni srenji postavi sicer argumentirano, a vseeno po mnenju nekaterih dokaj (pre)drzno tezo, ki se nanaša na tematiko, za obravnavanje katere se čuti kot edini singularno poklican na tem področju trenutno dosti bolj uveljavljen »drug«. Ta nato z objavo v kakšni bolj prestižni publikaciji, do katere imajo že spričo svojega statusa dokaj olajšan dostop, izsledke nadobudnega kolega minuciozno raztrga na drobne kosce, pogosto še s pridodatkom žlahtnega sarkastično obarvanega pokroviteljskega tona.

V praksi so precej pogosti (spet po tej študiji) primeri, ko se določen predlog za izvedbo kake znanstvene študije ne izvede, vse dokler kak eminentni »mentor« ne dobi zanjo želenega soavtorstva, čeprav je že vnaprej znano, da bo pri njeni izvedbi sodeloval le minimalno, morda celo samo s (so)podpisom na potrebni dokumentaciji. Če pa različne oblike pritiskov, ustrahovanj ali groženj z diskreditacijo vseeno ne zaležejo, ti gollumi utegnejo poseči po kakšnih še bolj neposrednih metodah onemogočanja potencialnih konkurentov. In tako se nekateri ne ustavijo niti pred najhujšim vseh prestopkov, ki jih je sploh mogoče zagrešiti v akademski sferi. Govor je seveda o tatvini intelektualne lastnine, ko tujo idejo preprosto predstavijo kot svojo.

Skratka, gre za eklatantno zlorabo moči in izkoriščanje očitnega neravnovesja (intelektualne) veljave, ki obstaja med etabliranimi znanstvenimi eminencami na eni ter uveljavljajočimi se prišleki, ki šele gradijo svojo kariero na določenem raziskovalnem področju ali še niti tega, saj se še vedno trudijo za uspešen zaključek področnega študija. In zato tovrstno početje akademskih golllumov še vedno ščiti zid tišine in strahu pred povračilnimi ukrepi, kakršni so ovire pri napredovanju, izguba že pridobljenih projektov, onemogočanje dostopa do virov, potrebnih za raziskovanje, odrekanje možnosti znanstvenih objav, zavračanje prošenj za priporočilna pisma. In roko na srce, marsikatero od opisanih pojavnih oblik, kar zadevna študija slikovito opiše kot učinek Golluma, smo marsikateri izmed nas že doživeli. In to na lastni koži ali pa smo opazili, da nekdo, ki smo ga poznali, kljub presežnim dosežkom dolgo ali celo nikoli ni dočakal tistega priznanja, ki bi si ga zaslužil, in to samo zato, ker je »napačno« izbral ali razdražil nekoga »napačnega«.

Posledice učinka Golluma v znanosti (in akademski sferi) so seveda jasne, neposredne in tudi precej žalostne. Človeški razvoj sloni predvsem na znanstvenih inovacijah, in če te (p)ostanejo le igralna deska za sebično peščico ozkosrčnih gollumov, tega razvoja ne bo oziroma bo precej bolj počasen, nedvomno pa vsaj ohromljen. Že v prihodnjih desetletjih nas že z vidika izzivov, ki se nam obetajo zaradi fundamentalnih sprememb v družbi, tehniki in tehnologiji, okolju ter naravi, čaka vrsta izredno zahtevnih nalog. In že zaradi tega razloga si pravzaprav niti ne moremo privoščiti izpada niti enega od raziskovalcev na katerem od raziskovalnih področij, ki so za naš razvoj (in dostojno preživetje v prihodnosti) ključna.[5]

Časa za sebičnost, kaj šele za egoizem tako singularne narave, kot je Gollumova afiniteta do tistega edino »njegovega«, namreč preprosto nimamo (več).

Če seveda inovacije in spremembe sploh želimo.

***

Tokratni prvi utrinek (še aktualne) preteklosti je bil objavljen v kratkem predgovoru h knjigi Pravni svetovalec[6] (tudi pozneje izredno priznanega predavatelja in avtorja) dr. Gorazda Kušeja, ki je izšla pred natanko devetdesetimi leti:

Izdajo te knjige so zahtevali zlasti sedanji časi.[7] Če je njena vsebina zrastla nad zamišljeni obseg, je bilo to samo v njeno korist. Služila bo vsakemu inteligentu – šolanemu ali nešolanemu – duševnim revežem pa itak ni leka.

Založba.

V liberalnem Slovenskem narodu pa je bilo pred skorajda 130 leti med noticami iz tujine zapisano tudi:[8]

Nemški državni zbor se sedaj posvetuje o novem državljanskem zakoniku.[9] Posvetovanja vrše se precej gladko. Pri paragrafu 1288 se je vzprejel predlog socijalnih demokratov, da je za ženitev samo do 21. leta treba dovoljenja očetovega. Drugi paragrafi od 1287 do 1551 so se sprejeli tako, kakor jih je nasvetoval [zakonodajni] odsek. Vlada in vladna stranka žele, da se ta stvar reši še to poletje. Poslanci dosti ne govore, ker vsak želi že konec zborovanja.

V Nemčiji je dolgo zborovanje za poslance pravo breme, ker niso plačani. Reči se pa mora, da so nemški državni poslanci pri vsem tem mnogo vztrajnejši v spolnovanju svojih dolžnostij. V Nemčiji je zbor skoro zmiraj sklepčen, dasi je za sklepčnost treba nad polovico poslancev, v Avstriji je pa mnogokrat nesklepčen, dasi za sklepčnost ni treba biti tretjine poslancev.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.