V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.
Priznajmo si, da je aktualna oblast, med drugim, popolnoma zavozila vprašanje nadzorovanja migracij, tako v humanitarnem smislu, kjer so pribežniki brez izjeme nastanjeni v nečloveških pogojih, kot tudi v varnostnem smislu. Zaradi povečane aktivnosti tihotapcev, naraščanja stopnje ogroženosti na zunanjih mejah EU ter predvsem zaradi okrepljenih nezakonitih migracij na balkanski poti, celo zaradi pojava terorističnih groženj, mejni nadzor uvajajo ne le Italija, temveč tudi Slovaška, Češka in Poljska, podaljšujeta in zaostrujeta pa ga Nemčija in Avstrija.
V Sloveniji smo si ob tem dolgo časa zatiskali oči in mašili ušesa. V najboljšem populističnem duhu smo brez vsakršnega kančka odgovornosti menda podirali ograjo, ki je v bistvu ostala, in se zanašali na to, da bodo vse nezakonite migracije preprosto stekle čez naše ozemlje naprej v Italijo. Tega filma zdaj ne bo več in resnično nam grozi, da bomo postali migrantski žep, z vsemi humanitarnimi in varnostnimi tveganji, ki jih to povleče za seboj.
Vendar o tem v slovenskem javnem življenju praktično ni govora. Ne, glavna debata je, ali se sme javno moliti in nasprotovati splavu, ne da bi pri tem razsvetljene aktivistke direktno iz kabineta predsednice države podirale inštalacije vašega izražanja. Saj pravim, blagor državi, ki ima zgolj skrbi, ki jih v bistvu ni, saj je v zvezi z navedenim že zdavnaj vse povedalo ne le naše ustavno sodišče, ampak tudi ESČP.
Toda, kakorkoli obrnete, vrag je zdaj očitno odnesel šalo. Na srednjo stopnjo smo zvišali celo ogroženost zaradi terorizma, ki se, kot navajata Italija in Nemčija v svojih razlogih za uvedbo kontrole na njunih notranjih mejah, utegne z migracijskimi tokovi razširiti k nam z Bližnjega vzhoda. V zvezi s tamkajšnjimi dogodki so se zgoraj že citirane razsvetljene sile slovenstva jasno opredelile zoper »genocidno državo Izrael«. Nič ne de, da je bila prav palestinska teroristična organizacija tista, ki je na najbolj brutalni način zoper povsem nedolžne civiliste sprožila nov val smrti, v povsem jasnem zavedanju, da bodo slednjič najkrajšo potegnili že tako ali tako vsega hudega vajeni palestinski civilisti.
Živimo torej v povsem podivjanem svetu. Putinova Rusija še naprej mesari po Ukrajini in se skupaj s Kitajsko, s katero poglablja tesne prijateljske vezi, priduša (sic!) nad kršitvami mednarodnega prava v Palestini. Neprizadeti posameznik se pri tem vpraša, kdo je tu nor. Na enak način se tudi na Bližnjem vzhodu pripravlja popolna destabilizacija, v katero se utegne zoper Izrael postaviti cela vrsta nedemokratičnih držav in totalitarnih režimov. Vse to grozi z novo ekonomsko destabilizacijo, višjimi cenami energentov, inflacijskimi pritiski in novimi valovi migracij v Evropo.
V tej pa se začuda in povsem kontraproduktivno ponovno krepi protekcionistični moment. Ta se odraža ne le v uvodno opisanem ponovnem kontroliranju notranjih meja, temveč tudi v vse bolj glasnem hotenju po ekonomskem protekcionizmu, ki pa pomeni gotovo zanko okrog našega vratu. Če kdaj, je to zdaj, ko bi morala Evropska unija stopiti skupaj in intenzivno iskati ekonomske, varnostne, obrambne, humanitarne in politične rešitve za nastalo situacijo. To, da se je v danih razmerah schengen praktično razgradil pred našimi očmi, pomeni tudi velikanski poraz evropske politike, one v Bruslju in tiste v nacionalnih prestolnicah.
Časi so torej preresni, da bi se lahko zapletali v nacionalne partikularnosti, se šli drobnjakarski ideološki provincializem in kratkoročno politično nabiranje točk, sredstev in uslug za naše lojaliste. Bližamo se razmeram, v katerih, če Evropska unija ne bo stopila skupaj, če ne bo zagotovila vsaj robustne in učinkovite varnosti na svojih zunanjih mejah, ne bomo več gospodarji svojih usod, ampak se bomo, zaprti za meje svojih krhkih nacionalnih držav, kot v pravljici o treh prašičkih, tresli, da nas ne odpihne nov vihar zgodovine, ki brez dvoma prihaja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
