Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.
Kako smo se lahko znašli v tej fazi totalne ludosti? Razloga sta dva. Najprej se je nekaj prelomilo globoko v nedrju zahodne civilizacije. Ta zlom pa je še dodatno zakuril patologije v slovenski, s tremi totalitarizmi in tranzicijskim postkomunizmom zaznamovani družbi. Na Zahodu, katerega del neizbežno smo, pa čeprav številni v naših logih z vsem srcem, dušo in mišljenjem delajo za ruski vzhod, se je izgubil prekrivajoči se konsenz političnega liberalizma.
Namesto prizadevanj, da v javnem prostoru skozi dialog in platformo javnega razuma spet in spet iščemo in si prizadevamo za skupno dobro, v okviru institucij, ki naj vsakemu posamezniku zagotovijo najmanj človeka vredno življene, onkraj tega pa samouresničenje po svobodni volji v mejah enakih pravic drugih, smo polje javnega namenoma zastrupili z doktrinami, ki nas ne le delijo, temveč glede njih ni mogoče nikdar doseči nikakršnega konsenza.
Namesto Rawlsa in Habermasa je zmagal Carl Schmitt. Po njem je polje javnega, torej politika, neskončni boj med prijateljem in sovražnikom. Med našimi in njihovimi, kjer naj zmagajo tisti, ki jih je več in so močnejši. Na koncu vseh tovrstnih političnih zmag seveda ni zmagovalcev. Na koncu je klavnica. To že vemo: iz nje se nekateri, v bistvu milijoni ne vrnejo nikdar. Vsi ostali, naj to hočejo ali ne, pa izidejo popolnoma razčlovečeni. Generacijo, dve, kot kažejo izkušnje, se nato otresamo tako zadanih psiholoških ran. Samo zato da se lahko stvari ob letu osorej spet ponovijo?
To je tragedija. Kot je tragedija zadnjih petnajst let razvoja slovenske demokracije, pravne države in ekonomije. Najprej smo zastali, nato smo nazadovali, zdaj pa trohnimo pri živem telesu.
Razlogov je več. Prvenstvena pa sta dva. Tista generacija, z vseh strani političnega prostora, ki je pomagala pri osamosvojitvi ter demokratizaciji te države, se je očitno izčrpala. Tista, ki je bila pred njo, se še naprej bori za ohranjanje tekovin revolucije ter zaljšanja preteklosti za ceno kakršnekoli prihodnosti. Pri tem jo obilno servisira hibridna generacija, ki uživa vse sladkosti zahodnega kapitalizma, sama pa je mentalno in ideološko ostala globoko v katakombah proslulega jugoslovanskega komunizma. Ti bi samoupravni kapitalizem za davkoplačevalski denar. In ga imajo.
Drugi pa gledamo. In vidimo, da smo v Sloveniji leta 2023 praktično ostali brez normalne politike, ki je predpogoj vsakršne zdrave demokracije.
Največja vladna stranka ni stranka. Je gibanje, v katerem prednjačijo predstavniki samoupravnega državnega kapitala, neodvisnih javnih in zasebnih medijev, pribežniki iz proslulih političnih projektov ter drugi: bolj ali manj znani stari novi obrazi. Do tega imajo vso pravico, a zdrave demokracije to ne omogoča.
Največja opozicijska stranka ni stranka, ker je pač po treh desetletjih postala podjem enega samega političnega akterja. Ta politični gremij je brez notranjega pluralizma in kakršnihkoli ambicij delati novo. Tudi tu, da ne bo pomote, imajo do tega vso pravico, a pot do normalne, zdrave demokratične države je s tem zaprta.
V državi, kot je trenutno naša, šteje samo gorečnost. V strankah, v samoupravni civilni družbi, v njihovih in naših »osvobojenih« medijih. Ta gorečnost pa je tista, ki neti in podpihuje ogenj javne norosti.
V njem ni prostora za liberalce, demokrate, socialdemokrate in konservativce. Vsi, ki ne želimo zgoreti v tem večnem ognju slovenske zblaznele politike, smo, enkrat za ene, enkrat za druge, fašisti, komunisti, nacisti, kulturni marksisti. Linija med enimi in drugimi je tanka, odvisno od srda, ki ga pričakovani manko lojalnosti vzbuja v prepričanju tistih, ki si lastijo ali obetajo monopol nad političnim.
Eno pa je jasno: vsi oni, ki ne želijo biti in niso del te groteskne burleske, so vse, samo ljudje, ki kaj vemo in znamo, ker smo se za to trudili, ne.
V tem močniku norosti igra, kako tudi ne, posebno vlogo pravniški stan in z njim slovenska pravna država. Ta je, kot je zdaj povsem odkrito priznalo slovensko ustavno sodišče, ki je zgolj potrdilo tisto, kar že od nekdaj velja za naš pravosodni mainstream: avtoritarna, prestrašena, nesposobna, arbitrarna in slednjič neločljiva od politike.
Politika ima pravno državo za to, da ji služi. Da sodniki najdejo »kompromis« in odločijo tako, kot oblast pričakuje, ali pa tudi, da ne odločijo, takrat in tedaj, ko pravo ne bi utegnilo biti na pravi strani. Vse to že vemo. To je, kot pravi zagrebški profesor Uzelac, naša: tretja pravna tradicija. V njej mali človek, kdor ni naš, kdor nima te sreče, da je del jebene večine, ta levih ali desnih, priznajmo si, nima nobenih šans.
Pa vendar. Da se tudi drugače. Mogoče je delati novo.
Politične stranke qua stranke, sestavljene iz onih, ki obvladajo politično obrt in ki poznajo omiko javnega političnega prostora, so mogoče. Tudi v boju za oblast ni treba razsuti vrednostnih temeljev, na katerih stojimo. Tudi v Sloveniji, kakor v zahodni civilizaciji nasploh, je še mogoč prekrivajoči se konsenz, napolnjen z javnim razumom, do katerega vodi spoštljiv dialog.
In tudi pri nas, pa čeprav smo od tega ideala v praksi vsak dan bolj oddaljeni, lahko obstaja pravosodje, ki v razumnem času in pošteno odloča vsaj tako, kot terjajo minimalni standardi evropskega ustavnega prostora. To ni fikcija in še manj utopija. Je nekaj, v kar moramo verjeti, in nekaj, k čemur lahko, vsak po svojih najboljših močeh, tudi pomagamo prispevati. »Še sanja se [vam] ne!«, kaj vse je zares mogoče, je rekla Big Foot Mama.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
