Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.
Emisijski kuponi so del sistema za trgovanje z emisijami, ki je oblikovan z namenom zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. V tem sistemu ima vsako podjetje omejeno količino emisij, ki jih lahko odda v okolje, in za vsako tono izpustov potrebujejo emisijski kupon. Podjetja, ki svojih omejitev ne prekoračijo, lahko presežek kuponov prodajo drugim podjetjem, ki presežejo svoje omejitve. Glavni namen tega sistema ni omogočiti onesnaževanje, temveč spodbujati podjetja k zmanjšanju emisij na najbolj stroškovno učinkovit način. Kupovanje dodatnih kuponov je lahko dražje kot vlaganje v čistejše tehnologije, kar ustvarja finančno spodbudo za zmanjšanje izpustov. Tako bi bilo pravilneje reči, da emisijski kuponi omogočajo trgovanje z dovoljenimi emisijami, pri čemer je cilj sistemsko zmanjševanje onesnaževanja.
Vprašanje prestrukturiranja TEŠ bi zahtevalo ločeno analizo; v tej kolumni se ne bom ukvarjal s preobrazbo elektrogospodarstva. TEŠ je izrazito politična tema, tesno povezana z logiko too big to fail in zato ni tipičen primer za učenje dobrih zakonodajnih praks.
Prav ta teden se je končala javna obravnava osnutka novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-3). Predlogu povsem novega zakona v medijih ni bila namenjena ustrezna pozornost, čeprav je vsebinsko zelo pomemben. Predlog ZVO-3 namreč v posebnem poglavju ureja vprašanje razmerja oziroma kolizije med insolvenčnim pravom in pravom varstva okolja.
Osnovni izziv je v koliziji med temeljnimi načeli teh dveh pravnih vej – insolvenčno pravo daje prednost poplačilu upnikov in finančni reorganizaciji, medtem ko okoljsko pravo vztraja pri načelu »povzročitelj naj plača« (polluter pays principle).
Ta dva cilja se pogosto znajdeta v nasprotju, saj prestrukturiranje dolžnikovih terjatev vključuje zmanjšanje njegovih skupnih obveznosti in odložitev plačil, kar vključuje tudi okoljske obveznosti. To pomeni, da se stroški, ki bi jih moral nositi povzročitelj, na koncu prenesejo na davkoplačevalce. Ta prenos stroškov okoljskih obveznosti v insolvenčnih postopkih je pravzaprav internalizacija negativnih eksternalij.
Ker gre za temeljno vprašanje, je presenetljivo, kako malo je o tem konfliktu napisanega tudi v pravni literaturi po svetu. Državne ureditve se med seboj zelo razlikujejo – od rešitev, ki v celoti dajejo prednost prestrukturiranju dolžnikov na račun okolja, do ureditev, kjer okoljske obveznosti pomenijo strošek postopka, kar pomeni, da jih ni mogoče prestrukturirati.
Zaradi teh razlik je Svetovna banka (World Bank) konec leta 2023 v sodelovanju z Mednarodnim združenjem strokovnjakov za prestrukturiranje, insolventnost in stečaj (INSOL International) ter Mednarodnim inštitutom za insolvenčno pravo (ISL) ustanovila posebno ekspertno skupino. Njena naloga je preučiti, kako najbolje urediti kolizijo med pravili insolvenčnega prava in varstvom okolja. Ugotovili so, da so rešitve večinoma stvar sodne prakse, ne zakonodajnih določb, zato je eden glavnih ciljev te skupine oblikovati osnovne smernice, ki bi državam omogočile, da uskladijo temeljna načela obeh pravnih vej.
Z vidika primerjalnega prava je treba razrešiti pet temeljnih vprašanj:
Še preden je omenjena mednarodna skupina res začela delo, je bilo to kolizijo interesov treba razrešiti v predlogu ZVO-3. V njem je bilo tako treba urediti nekatera zelo konkretna vprašanja. Ta vprašanja so uvrščena v posebno poglavje predlaganega zakona. Čeprav je kratko, je njegova vsebina v resnici precej kompleksna, zato v nadaljevanju samo na kratko predstavljam temeljne rešitve.
Prvo sistemsko vprašanje je, ali lahko potrjena prisilna poravnava vpliva na terjatve iz naslova okoljskih obveznosti, torej ali je mogoče prestrukturirati okoljske obveznosti.
V okviru predloga zakona smo se odločili za ureditev, ki odstopa od primerjalne ureditve: predlagamo, da se okoljske obveznosti ne morejo prestrukturirati. S tem se preprečuje finančno prestrukturiranje onesnaževalcev na plečih okolja, upnikov oziroma proračuna. V okviru trajnostnega gospodarskega razvoja si namreč želimo spodbujati gospodarski razvoj, sposoben poravnati tudi negativne eksternalije, ki jih s svojim delovanjem povzroča okolju. Zato menimo, da je smiselno spodbujati samo finančna prestrukturiranja gospodarskih družb ali podjetnikov, ki so sposobni poravnati svoje obveznosti iz naslova okoljskih obveznosti. Po predlagani ureditvi mora insolventni dolžnik v postopku prisilne poravnave še naprej izpolnjevati vse obveznosti iz zakona, pravnomočnih okoljevarstvenih dovoljenj in inšpekcijskih odločb, pri čemer prisilna poravnava ne vpliva na terjatve iz naslova okoljskih obveznosti.[1]
Drugo sistemsko vprašanje je vprašanje posebnosti ureditve v okviru stečajnega postopka. Tudi tukaj smo predlagali nekaj dopolnitev splošne ureditve postopkov zaradi insolventnosti.
Tudi stečajni dolžnik mora v stečajnem postopku izvrševati vse obveznosti, določene s tem zakonom, izdanim pravnomočnim okoljevarstvenim dovoljenjem ali okoljevarstvenim soglasjem in odločbo pristojne inšpekcije.
Stečajni upravitelj mora v otvoritvenem poročilu natančno ovrednotiti stroške okoljskih obveznosti in v primeru pomanjkanja sredstev pozvati upnike, da zagotovijo potrebna sredstva. Če tega ne storijo, se premoženje prenese na upnike oziroma na Republiko Slovenijo. Republika Slovenija ob prevzemu onesnaženega premoženja pridobi terjatev do stečajne mase.
Po novem zakonu bo dovoljeno prodati onesnaženo napravo ali obrat samo kot poslovno celoto, prodaja po delih pa bo dovoljena le po prenehanju okoljskih dovoljenj. Če premoženja ne bo mogoče prodati kot poslovne celote in v stečajni masi ne bo dovolj premoženja za opravo vseh potrebnih obveznosti za prenehanje okoljskih dovoljenj, bo upravitelj pozval upnike, da prevzamejo premoženje. Če upniki ne bodo želeli prevzeti premoženja, se premoženje prenese na državo, ki ima potem pravico do povračila stroškov sanacije iz stečajne mase. Namen takšne ureditve je onemogočiti, da bi se ločeno prodajalo premoženje stečajnega dolžnika, ki ni okoljsko obremenjeno, onesnaženo premoženje pa bi se preneslo na državo, ki bi potem morala »sama« kriti stroške okoljske sanacije.
Zakon tudi izrecno ureja, da se z nakupom ali prevzemom »onesnaženega« premoženja prevzame obveznost izpolniti vse okoljske obveznosti, ki bremenijo to dolžnikovo premoženje.
Z vidika zagotavljanja temeljnega načela okoljskega prava, da naj povzročitelj plača (polluter pays principle), predlog zakona določa tudi, da dokler stroški okoljskih obveznosti, ki bremenijo stečajnega dolžnika, niso plačani (oziroma sredstva rezervirana), upravitelj ne sme opravljati razdelitve mase upnikom ali družbenikom. Hkrati pa zakon določa solidarno odgovornost dolžnikovih članov poslovodstva in organa nadzora za stroške okoljskih obveznosti, ki v stečaju niso bili v celoti plačani iz stečajne mase.
Predlagana ureditev ima jasen cilj: zagotoviti, da povzročitelji okoljske škode nosijo svoje obveznosti – tudi v primeru insolventnosti. Zakon zato poskuša preprečiti, da bi onesnaženo premoženje brez odgovornosti končalo v rokah države, ki bi nato morala kriti stroške sanacije.
Če vas o tej tematiki zanima več, vas vabim, da se nam pridružite 26. in 27. septembra 2024 na 15. strokovnem srečanju Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, kjer bomo med drugimi podrobneje obravnavali prav ta vprašanja.
[1] Okoljske obveznosti so vsa ravnanja in stroški, ki jih povzročitelju obremenitve okolja nalagajo zakonodaja ali odločbe pristojnih organov. Izraz zajema odgovornost za okolje kot posledico vseh ravnanj in stanj tistih, ki opravljajo dejavnost, so lastniki ali posestniki nepremičnin ali premičnin, naprav ali obrata, za katere veljajo pravila ZVO-3, oziroma so upravljavci ali izvajalci dejavnosti, ki morajo v skladu s tem zakonom napravo ali dejavnost prijaviti ministrstvu oziroma za njeno obratovanje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
