Nedavno sem na enem od slovenskih medijskih portalov prebrala kolumno, v kateri je avtorica opisovala, katere spominke in s tem spomine hrani. To je navdih za mojo današnjo kolumno. Da sem pravi hrček na tem področju, je seveda jasno.
Moj največji zaklad je zaenkrat blazina za klekljanje oziroma punkelj, kot je rekla moja babica, na katerem že petnajst let stoji in čaka nedokončana čipka. To čipko je klekljala, preden je umrla. In ta čipka že ves ta čas čaka, da jo dokončam. Kot otroka me je babica naučila klekljati in v osnovni šoli sem prvi denar zaslužila prav s prodajo čipk. Seveda ne v nekem ogromnem znesku, bila sem vseeno prepočasna, a je babica to mojo vnemo na različne načine podpirala. Starejše ženske iz našega kraja so bile namreč vključene v čipkarski krog iz Železnikov in so tja prodajale svoje izdelke. Pozneje se mi seveda to ni več zdelo »kul«. Te čipke se še vedno ne morem lotiti. Problem je tudi čas. Malo me je strah, da jo bom uničila, predvsem pa mi je še vedno pretežko. Naj za zdaj ostane še v takem stanju. Mogoče preberem kak priporočnik ali nasvet, da obudim znanje, preden se lotim. V isti sklop zakladov spadajo njeni stari gumbi, gobica za šivanje nogavic, njen naprstnik za šivanje, meter, kvačke, pletilke, itd. V svet ustvarjanja me je vpeljala babica, a na žalost zadnja leta projekti te vrste bolj kot ne samevajo. Hranim tudi dva okrašena steklena kozarčka, ki ju je prinesla iz Sorice v Podbrdo, ko se je poročila.
Iz otroštva še vedno hranim najstarejšega »medota«, ki je z mano že skoraj 42 let in je shranjen na varnem mestu, da ga ne dobi v roke hčerka. Pri vseh igračah, ki so danes dostopne, je seveda najbolj zanimiva tista, ki je ne sme dobiti. Ampak tale je off limits. Zadnjič sem pri starših pregledovala škatlo s podstrešja in očitno mi je uspelo shraniti celo stare Šolarčke, tj. šolsko glasilo iz osnovne šole, pa programe naših koncertov v glasbeni šoli, zvezek za spise pri slovenskem jeziku iz višjih razredov osnovne šole in mapo s slovničnimi pravili slovenskega jezika iste učiteljice. To je bila res dobra praksa učiteljice, saj imam na enem mestu zbrano celotno osnovnošolsko slovnico. Kar bi mi prišlo prav pred kratkim, ko sem pri delu ugotavljala razliko med povedjo in stavkom. V srednji šoli (in na fakulteti, čeprav manj številčno) sem imela za srečo pri pisanju testov na mizi zmeraj nekaj figuric, nekaj iz kinder jajčkov (ko so ti vsebovali še konkretne figurice), nekaj pa drugih figuric, ki sem jih dobila za darilo (pujsek za srečo). Cel bataljon jih je bilo. Tudi te sem zadnjič spet našla. Pa še nekaj listkov, na katerih sva se s sošolcem dopisovala med poukom. Da ne govorim o spominski knjigi, ki je bila v naših časih zelo popularna.
S prvega obiska Londona imam seveda celo mapo vstopnic, papirčkov in drugih spominkov, vključno s posušeno vrtnico iz karaoke puba, v katerem smo se skupno drle (drugače tega ni mogoče označiti) pesem Mariah Carey I can't live, if living is without you. Spominki s potovanj so z leti postali bolj sistematični, saj sem začela zbirati magnete za hladilnik. Ti imajo zadnje čase spet mir na hladilniku, ker za hčerko niso več toliko zanimivi. Ali pa le zato, ker so postavljeni res maksimalno visoko. Še vedno vsak zanimiv kamenček, ki ga kje zagledam, roma v stranski žep nahrbtnika. Tako da ta občasno postane že kar težak. Kot otroci smo hodili ob železniški progi in vedno našli kak zanimiv bleščeč kamen, saj se železniška proga v Podbrdu vije po visokem nasipu, zgrajenem z materialom, ki so ga delavci odkopali v bohinjskem predoru. In vedno smo vedeli, kdaj pride vlak. Ali pa smo ga vsaj slišali že na daleč.
Na morju so seveda še vedno popularne tudi školjke in polži, tudi tisti, ki jih je voda že obrusila. Celo vrečko sva jih s hčerko že nabrali, ker imava v načrtu projekt izdelave škatlice za nakit, ki bo okrašena z njimi. Neko zimo bova prišli do tega.
Spomini rastejo tudi na vrtu. Moja prva sadika potonik je bila od podbrške sosede. Še vedno vsako leto zacveti kot prva izmed mojih potonik. Tudi naša malina je kot jaz originalno iz Podbrda in se je v desetih letih v gorenjski zemlji veselo razrasla. Vrtnica plezalka (»gajtrž«) je z domačije na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer je bila doma moja mama. Ognjič je iz semena, ki mi ga je dala bivša sodelavka, in je res po bohinjsko trdoživ. Sadike žametnic in cvetače so vsako leto maminega izvora.
Glede na mojo hrčkasto naravo seveda ni presenetljivo, da skušam hraniti spomine tudi za hčerko, potem bo s tem nadaljevala sama. Tako sem imela škatlico za mlečne zobe takoj, ko se je rodila, torej še preden so ji zobje sploh zrasli. Še vedno ji ni izpadel niti eden (na srečo niti po nesreči, čeprav so njene dlesni imele že nekaj bližnjih srečanj z omarami). Precej zanimive so bile izkušnje z izdelavo odtisov njenih nog in rok, ko je bila dojenček. Seveda se je vsakič ravno takrat zbudila.
Najtežji zalogaj sta selekcija in hramba izdelkov likovnega in drugovrstnega ustvarjanja. In materialov za tako ustvarjanje, s tem pa tudi izdelkov, pri nas ne manjka – bleščice, nalepke, žičke, papir, kolaž papir, kroglice, tulci papirnatih brisač itd. S to dilemo se verjetno srečajo vsi starši. Kaj in koliko shraniti, zlasti če gre za 3D-izdelke. Za obdobje vrtca sem pripravila večjo plastično škatlo s pokrovom in vanjo mi bo po mojem mnenju uspelo (dobesedno) stlačiti vse posledice ustvarjanja, pa tudi druge spominke iz vrtca in iz tega obdobja. Sploh ker s temi izdelki vestno zalagam tudi svojo pisarno. Pa se malo porazdeli. Druga, večja škatla bo za začetek šole.
Drugi izziv je bila selekcija njenih otroških oblačil. Tu sem se morala močno vzeti v roke in izbrati nekaj najbolj prikupnih cunjic in čevljev, pa tistih, ki jih je imela najraje, oziroma tistih, ki so bili »prvi« (prvi čevlji, prva oblekica, bunda itd. – seznam vseeno ni kratek). Ostalo sem podarila naprej.
Naslednji izziv bo selekcija otroških knjig, ki jo bomo morali vsaj delno opraviti naslednje leto pred šolo. Vsaj nekaj jih bo treba namreč iz njene sobe prestaviti na police na podstrešje. Mogoče jo prepričam, da gre kakšna ohranjena knjiga v vrtec. Vsaj kartonke. V zadnjih letih sva namreč nabrali za manjšo knjižnico otroških knjig. Ampak počasi, se ne mudi. Zadnjič sem na spletu videla zelo priročno misel Umberta Eca: neumno je misliti, da je treba prebrati vse knjige, ki jih kupiš, kot je tudi neumno kritizirati tiste, ki kupijo več knjig, kot jih bodo kdaj zmožni prebrati. Nekatere preberemo večkrat, nekatere enkrat, pri drugih po nekaj straneh odnehamo. Včasih poskusimo čez par let znova in nam uspe do konca, včasih pa pri ponovnem poskusu dokončno odnehamo. Vse je prav v tistem trenutku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
