16. februarja je demokratični svet pretresla novica, da je v ruskem zaporu, še severneje od severnega tečajnika, umrl Aleksej Navalni. S tem je Putinov režim, vsem na očeh, likvidiral še zadnjega, odkritega, vsaj v simbolnemu smislu zares nevarnega nasprotnika, ki je preteklih dvajset let nastavljal ogledalo kremeljskemu samodržcu. Na eni strani je smrt Navalnega dokaz popolne brezobzirnosti, vseobsežne moči putinizma, na drugi strani, in hkrati, pa gre tudi za potrditev šibkosti moskovskih avtoritarcev. To zadnje dejstvo je v dveh krasnih stavkih, ki ju je v svojem nekrologu povzel portal Politico, nekoč zelo jasno artikuliral Navalni sam. Na novinarsko vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se režim odločil, ne samo da ga zapre, temveč da ga ubije, je preprosto odgovoril: »Če se je to zgodilo, pomeni, da smo nenavadno močni, saj so se odločili, da me bodo ubili. Zato morate izkoristiti to moč in se ne smete predati.«
Ta stavek je ključni opredelitveni znak disidentov. Posameznikov, ki so za idejo pravično urejene družbe pripravljeni zastaviti in slednjič tudi tvegati svoje življenje. Žrtvovati so torej pripravljeni celo tisto največ, kar na tem svetu, kot ljudje iz mesa in krvi, imamo. Še prej pa se odrečejo vsemu tistemu, kar je za vse nas druge smrtnike nepogrešljivo: bližnji, ljubezen do njih, udobje in toplina, ki ju življenje poraja.
Danes, kot ste najbrž že ugotovili zgolj z bežnim pogledom okoli sebe, ni čas za disidente. Prav zato je Politicova ocena, da je s smrtjo Navalnega dokončno zašel še zadnji žarek upanja ruske demokratizacije po padcu berlinskega zidu, gotovo pravilna. Toda mar vsaj pri nas na Zahodu tovrstni politični žarki upanja sploh še kaj sijejo?
Poglejmo. Ena najstarejših in najbogatejših demokracij na svetu, ZDA, ki naj bi bila svetilnik sodobnega Zahoda, se utaplja v republikansko-demokratski kloaki, po kateri brzdata ostarela starca, ki drug drugega prekašata v senilnosti, izzivalec aktualnega predsednika pa tudi v primitivizmu in šankovskih izpadih, ki jim ni para.
Pri nas v Sloveniji v parlamentu recitirajo od Vardara pa do Triglava in se po prsih trkajo z jugonostalgijo. Leta 2024 je tako nivo razprave daleč pod tistim v komunistični skupščini, v kateri niti Aksentijević ne bi, in ni, nastopal s takšnimi govorancami. Predvsem pa je zgrmel nivo vrednostne zavesti in spoštovanja tistih slovenskih disidentov, zlasti Jožeta Pučnika, ki so žrtvovali najlepša leta svojega življenja, da bi mi danes lahko živeli v slovenski ustavni demokraciji.
Včasih se nam zdi, kot da je tista Pučnikova poplebiscitarna ugotovitev, da Jugoslavije ni več, da gre zdaj za Slovenijo, obrnjena na glavo. Slovenije ni več, zdaj gre ponovno za Jugoslavijo. V parlamentu slavijo jugonostalgijo, državni vrh roma na proslave olimpijskih iger v Sarajevu, še malo pa bomo, morda, slavili Vidov dan. Vse to po načelu, da tuje hočemo, ker svojega nalašč nimamo.
Ampak to je pač realnost malih ljudi po sistematični negativni selekciji v mali državi. Kolumna pa ni posvečena takim, temveč disidentom. Velikim ljudem, katerih občutek za prav zagotavlja moralno vest vsake družbe, brez katere ni, saj je ne more biti, zdrave ustavne demokracije. Prav zato je smrt Navalnega trenutek streznitve za vse demokratične politične skupnosti, vključno z našo.
Je priložnost, kaj priložnost, dolžnost, da se ozremo vase kot državljane in se vprašamo, kam in zakaj pravzaprav plujemo. Je prav, da nam je vseeno, ko gre vse javno okoli nas v maloro? Je prav, da se vse bolj umikamo v zasebnost in mislimo samo še nase, v skrbi, da nas vrtinec javne politične norosti, tega turbo političnega šova na preseku Balkana in Srednje Evrope, ne potegne vase?
Smrt Navalnega, za tiste, ki jo zmorejo razumeti, daje jasen odgovor. Ni prav. In dokler pri večini to spoznanje ne dozori, ne bo bolje. Ne v Rusiji in ne pri nas. Nikjer.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
