Velikokrat me sprašujejo, kako zmorem živeti, še vedno predavati in opravljati poklic odvetnice in mediatorke brez svojega glasu, ko že sedem let mojega glasu ni slišati. Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč in je globoka. Želim si slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo. Zmorem živeti in opravljati poklic univerzitetne profesorice prava, odvetnice in mediatorke, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom.
Informacije o natančnem številu profesorjev, ki v svetu poučujemo z uporabo glasovnih komunikatorjev, niso dostopne zaradi raznolikosti izobraževalnih sistemov po svetu in različnih definicij, kaj točno pomeni glasovni komunikator. Glasovni komunikator je elektronska naprava, ki mi omogoča komunikacijo s sintetiziranim govorom. Glasovni komunikator pretvarja tipkano besedilo v govor.
V pravnem poklicu so komunikacijske sposobnosti in veščine ključnega pomena, vendar prisotnost invalidnosti, ki zahteva uporabo govornega komunikatorja, ne preprečuje, da oseba ne bi bila uspešen pravnik. Z ustrezno tehnološko podporo in prilagoditvami delovnega okolja lahko pravniki z invalidnostjo učinkovito komuniciramo in zastopamo interese svojih strank.
V akademskem okolju mi glasovni komunikator omogoča, da predavam, sodelujem v razpravah in komuniciram s študenti. Tehnologija glasovnih komunikatorjev se nenehno razvija, postaja bolj dostopna in učinkovita, kar povečuje možnosti za osebe z invalidnostmi, da aktivno sodelujemo v akademskih in strokovnih vlogah.
Kljub temu obstajajo izzivi, z zagotavljanjem, da so vsebine predavanj dostopne in slišane vsem študentom, in prilagajanjem tempa predavanj z uporabo glasovnega komunikatorja, ki vedno ne omogoča tako hitre ali spontane komunikacije, kot je to mogoče, ko oseba govori s svojim glasom.
Stephen Hawking, znameniti teoretični fizik, je morda najbolj znani primer, ki je uporabljal napredne tehnologije za komunikacijo v akademskih krogih, čeprav njegov primer ni tipičen za široko uporabo glasovnih komunikatorjev med predavatelji. Uporaba glasovnih komunikatorjev med predavatelji, ki se soočamo z govornimi ali motoričnimi omejitvami, je proces, ki vključuje več korakov in prilagoditev, da se zagotovi učinkovita komunikacija in poučevanje. Študijsko gradivo pripravim vnaprej, vključno s predavanji, ki so predhodno vnesena v govorni komunikator in nato predvajana prek njega. To omogoča nemoteno izvedbo predavanj, čeprav je včasih zmanjšana spontanost. Za vprašanja in razprave uporabljam kombinacijo predpripravljenih odgovorov in sprotno tipkanih odgovorov, kar omogoča dinamično interakcijo s študenti, čeprav s prilagojeno hitrostjo, ki je odvisna od hitrosti mojega tipkanja in tehnologije glasovnega komunikatorja. Uporaba glasovnega komunikatorja med predavatelji je proces, ki zahteva skrbno izbiro in prilagajanje tehnologije, integracijo v pedagoški proces, stalno tehnično podporo in nenehno prilagajanje, da se zagotovi uspešna komunikacija in učinkovito poučevanje. Kljub izzivom, ki jih prinaša, tehnologija omogoča, da predavatelji z govornimi in motoričnimi omejitvami aktivno prispevamo k akademskemu svetu in izobraževanju študentov.
Na sodišču mi govorni komunikator omogoča, da predstavim argumente, postavljam vprašanja strankam in pričam in sodelujem v razpravah, kljub omejitvam pri govoru. Včasih so potrebna določena prilagajanja v sodnih postopkih, ki vključujejo dodaten čas za izjave in postavljanje vprašanj, saj vnos besedila in njegovo pretvarjanje v govor običajno traja dlje kot neposredno govorjenje.
Uporaba govornega komunikatorja na sodišču odpira nova obzorja za vse deležnike, omogoča mi, da učinkovito zastopam svoje stranke in prispevam k pravosodnemu sistemu. Ta prilagoditev je pomemben korak k večji vključenosti in zagotavljanju, da pravosodni sistem odraža in služi celotni družbi, ne glede na fizične sposobnosti posameznika. Vendar pa uspeh te integracije zahteva zavzetost in prilagoditve tako s strani posameznikov, ki uporabljamo te tehnologije, kot tudi s strani pravnega sistema, ki mora zagotavljati ustrezno podporo in infrastrukturo.
Razvoj tehnologije in povečana ozaveščenost o potrebah oseb z invalidnostmi spodbujata vključevanje in osebam z različnimi vrstami invalidnosti omogočata, da uspešno opravljamo različne poklice, vključno s pravniškim. Vendar pa je uporaba govornih komunikatorjev v pravni praksi še vedno nova in še ni dosegla širokega priznanja ali vidnosti.
V poklicu pravnika je ključno, da se nadaljujejo prizadevanja za odstranjevanje ovir in zagotavljanje enakih možnosti za vse, ne glede na fizične sposobnosti. To vključuje ne samo uporabo pripomočkov, kot so govorni komunikatorji, ampak tudi spodbujanje prilagoditev in prilagodljivosti v pravnih postopkih, izobraževanju in na delovnih mestih. Seveda obstajajo strukturne in družbene ovire, ki otežujejo dostop oseb z invalidnostjo do poklicev v pravosodnem sistemu, kot so fizična dostopnost sodišč in pravnih pisarn, potreba po posebnih tehnoloških ali drugih prilagoditvah, pa tudi morebitni predsodki ali pomanjkanje ozaveščenosti o sposobnostih oseb z invalidnostjo med kolegi in delodajalci. Prizadevanja za izboljšanje vključenosti oseb z invalidnostjo v pravni poklic vključujejo izobraževanje o pomenu diverzitete, izboljšanje dostopnosti infrastrukture in tehnologije ter zagotavljanje podpore in prilagoditev, ki osebam z invalidnostjo omogočajo, da učinkovito opravljamo svoje poklicne naloge.
Čeprav trenutno pri nas ni znanih primerov predavateljev in odvetnikov, ki uporabljamo govorne komunikatorje v predavalnicah in na sodišču, je pomembno priznati potencial te tehnologije za povečanje dostopnosti in vključenosti v pravni poklic. Napredek na tem področju bo verjetno spodbudil več ljudi z govornimi ovirami, da razmislijo o karieri v pravu in prispevajo k raznolikosti ter obogatitvi pravne prakse.
Prepričana sem, da bosta nadaljnji razvoj in integracija teh tehnologij lahko še naprej odpirala vrata osebam z različnimi oblikami invalidnosti, da prispevajo k znanstveni skupnosti in izobraževalnemu procesu. Pomembno je tudi ozaveščanje in prilagajanje izobraževalnih institucij, da podpirajo in spodbujajo uporabo teh tehnologij za zagotavljanje enakih možnosti za vse.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
