Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
To je preprosto: kdor živi umre, da se iz minljivosti prelije v večnost.
– William Shakespeare
Ljudstvo se žal odloča predvsem glede na to, kdo poda zakonski predlog in kdo mu nasprotuje, celo, ali ljudje berejo Dnevnik in Mladino ali Demokracijo, so ateisti ali verujoči, in odločitev je povsem jasna: »naši« imajo vedno prav.
Govorim iz izkušenj srečanj z ljudmi, za katere takoj vidim, kaj so brali oziroma poslušali in od kod jim tako, kdaj celo precej popačeno znanje o tej ali oni temi. Kot pijanci plota se namreč držijo enostranskih razlag in trdijo, da tako pač je, ker drugače niti ne more biti. Tako so prebrali ali slišali v medijih. Ojoj!
Sama ravnam povsem drugače, saj prisluhnem vsem. Prav vsem. Imamo vendar pravico do lastnega mnenja, ki si ga ustvarimo po tem, ko res veliko vemo. Nikoli zgolj enostransko. In tudi tedaj ni rečeno, da imamo povsem prav. Kdaj lahko mnenje celo spremenimo. Nič dramatičnega. Pomembni so vendar argumenti za in proti.
Zakon bo, če bo sprejet, veljal za vse, res pa, da ga ni, ki bi imel popolno soglasje. Edini tak je lahko sprejet, ko gre za odpravo posledic naravnih nesreč in katastrof. Zgolj tedaj se poenotimo. Kako se ne bi, saj ujme ne delajo razlik med volivci.
Tokrat govorim o evtanaziji, ki ima, vsaj sodeč po prvih odzivih na predlog zakona, več nasprotnikov kot podpornikov.
Morda pa niti ne in se celo motim.
Prvi, ki so odločno proti in bi ob sprejetju kar vrnili licenco, so zdravniki, ki se tako vneto (najbrž ne kar vsi) sklicujejo na Hipokratovo prisego. Pravilno, težko jim v osnovi oporekaš. Oni vendar ZDRAVIJO. A do kdaj? Ali pravega zdravljenja ob nekaterih diagnozah ne končajo že daleč pred smrtjo? Za kakšno zdravljenje gre takrat, ko hudo bolne odpustijo v »umiranje« doma ali v hospicu? Lepo prosim, bodimo odkriti. Čudežev ne morejo delati in zdravih tudi ne bodo evtanazirali. In ne kar vsi in ne, če bi uveljavljali ugovor vesti. Pravilno.
Na Hipokrata bi se sicer morali sklicevati prav vsi zdravniki, in to vsakodnevno. Pa se res? Kaj pa tedaj, ko na smrt bolnemu (sam morda tega niti še ne ve) mirno povedo, da ni prav nobene medicinske rešitve, saj je smrt povsem blizu in ga bolnišnica ne more več zdraviti, zato bo odpuščen, svojci pa v velikem obupu iščejo poslednjo rešitev – nego doma, ki ni poceni, dolgotrajno oskrbo, ki je še ni, paliativo, ki je, kjer je, a ne povsod, hospic, ki ga je težko dobiti, in celo čudež v morda prepovedanih substancah, kapljicah, olju, vse na črnem trgu in ne poceni? Je to res še vedno zdravljenje? Seveda jim ne moreš ničesar očitati. Življenje ima vendar začetek in tudi svoj konec.
Prijateljica, ki je po hudi operaciji ležala na onkološkem, v sobi še z dvema pacientkama, je slišala zelo znanega zdravnika, kako je njeni sosedi kar med kosilom prišel povedat, da operacija ni uspela, ker niti ne bi mogla, in bo umrla. Se tega res ne da narediti mnogo bolj obzirno? Je resnica v popolni krutosti tako neizogibna? Sama bi si želela vsaj drobceno laž in prav nihče ne bi odgovarjal zanjo.
Saj poznate zgodbe o operacijah, ki so najmanj prepozne, ker je napredovana bolezen že uničila vse, kar je lahko, do smrti pa bo le še počasno umiranje in trpljenje. Pri nekaterih večje, pri drugih manjše. Upaš do bridkega konca; do tedaj, ko bi res rad »odšel«. Pa ti ne dovolijo, ker je tvoje življenje najsvetejše. Zate sicer nič več. Ima res kdo pravico odločati o tem, da boš moral trpeti in gledati morda še bolj trpeče svojce?
Trpljenja sicer ne bi smelo biti, pa je, in nekateri smo ga videli, čeprav ga resnično raje ne bi. Spomini nanj pa ostajajo. Dobra prijateljica me je prosila, celo zelo iskreno prosila, da vam, ki »modrujete« povsem brez lastne izkušnje, povem, da so njenega leta hudo bolnega očeta končno dali domov in mu je morala sama, potem ko medicinske sestre tega niso niti znale (res ne?), povsem prav ste prebrali, črpati vodo iz pljuč (vmes je bila tudi kri in celo bruhala je). Šlo je za t. i. punkcijo vode iz pljuč, postopka pa se je morala seveda predhodno celo naučiti. Očetov osebni zdravnik ji je odkrito povedal, da patronažna tega ne dela in niti ne zna. Ojoj! Dve sorodnici umirajočih sta bili skupaj na posebnem »tečaju«. Ena s Primorske in ona iz okolice Ljubljane. To svojo izkušnjo lahko deli s slehernim, ki bi to želel ali ji morda celo ne bi verjel. Pri meni takoj in brez težav dobite njeno telefonsko številko. Potem pa je umiral in umiral, dobesedno razpadal in razpadal, se do bridkega konca pred najožjimi povsem razčlovečil in končno zaspal. Izgubil je prav vse dostojanstvo, zato ne razpredajte kar tako, brez poznavanja resničnih zgodb umirajočih. Vsaj nekaterih in nekateri. Eno je papir, drugo resničnost.
Prosila me je, da vam, ki ste brez izkušenj, povem, da to NI bilo življenje in še najmanj »sveto«, o katerem govorijo mnogi. Bilo je totalno NEživljenje, in to vsaj zadnjih nekaj dni. Ne bi vam opisovala podrobnosti, lahko pa si jih seveda zamislite. Najhujše je pravzaprav trajalo skoraj en mesec in prav nobenega Hipokratovega »naslednika«, ki bi ga kakorkoli še zdravil, ni bilo poleg; le žena, hči in sin. Do dokončne smrti, ki je bila za vse pravzaprav velika odrešitev. Če bi obstajal zakon, bi mu dali čudežni požirek vsaj mesec pred koncem. Če bi ga le imeli in smeli. Pa niso ateisti, prav daleč od tega.
Spominjam se, kako je za smrt dobesedno prosil tudi dr. Pleterski, saj sem kot varuhinja človekovih pravic dobila njegovo res presunljivo pismo. Zato ne preseneča, da prizadevanja za zakon nadaljuje njegov sin. Kdo tega ne bi storil po vsem, kar je pri očetu videl in slišal?! To je ne nazadnje dolžan storiti.
Zagotovo ste videli tudi prispevek o gospe J., ki je to pomlad milo prosila za konec muk. Našla ga je v tujini. Ali tam to ni umor? In to v več državah?
Sama sem bila pred leti več ur poleg svakinje na onkološkem, ko se je poslavljala, in bilo je naravnost grozljivo. Še sedaj jo vidim in videla jo bom do zadnjega trenutka. Če bi znala slikati, bi tudi vi lahko gledali, kaj nastane iz največje lepotice; umrla je malo po abrahamu. Daleč od človeške podobe in stran od »svetosti« življenja. Življenju res nisi mogel več reči življenje. Nikakor.
Jima res ne bi prizanesli s tem mesecem?
Bi vam kdo res lahko očital umor? Le kdo in na osnovi česa?
Naslednja zadeva, ki jo res zelo težko poslušam, je namreč prav to, da gre pri evtanaziji za umor. V oddaji, ki sem jo gledala, je bila beseda umor večkrat omenjena, celo zelo poudarjena. Ali vam lahko citiram zakonske znake umora?
Stori ga, kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje na grozovit ali zahrbten način, iz morilske sle, koristoljubnosti, brezobzirnega maščevanja, drugih nizkotnih nagibov ali celo v hudodelski združbi. Ojoj, ali vi morda vidite katerega od teh znakov pri tistih, ki bi umirajočim in resnično trpečim izpolnili poslednjo željo in skrajšali njihovo res nepopisno trpljenje? Bo to morda kar hudodelska tolpa morilcev? Lahko bi govorili kvečjemu o pomoči pri samomoru in opravičljivi skrajni sili, ker je bilo povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Če je seveda »zlo« kar neizbežna smrt.
Pa nadaljujmo z možnimi zlorabami.
Na eni od okroglih miz na TV (vsi so bili proti zakonu, take so pač izbrali) sem v soboto 19. avgusta precej pozno zvečer (res povsem slučajno) slišala o možnih zlorabah, ki so me kar zmrazile, in o tem menda poročajo iz držav, ki imajo evtanazijo uzakonjeno. Verjamem. A koliko jih je?
Če bi se kdaj to zgodilo, sem seveda absolutno, res absolutno proti. A bodimo realni. Povsem realni! Zlorabe se seveda lahko preprečijo! Celo morajo!
Kaj pa zamenjani pacienti, napačno odrezana noga, zamenjan plin, napačne in prepozne diagnoze? Ti ljudje res niso želeli umreti! Ne pri nas in ne v tujini, a so in prav noben kazenski postopek jim ni mogel povrniti edinega življenja, ki so ga imeli. In to zelo radi.
Pa se vrnimo k oddaji.
Govor je bil o sorodnikih, ki pred dopusti odpeljejo svoje ostarele starše ali stare starše kar na evtanazijo. Ojoj. Ali se to ne dogaja zgolj pri nekaterih hišnih ljubljenčkih in je to vsega obsojanja vredno?! Si predstavljate, da nekdo z avtom, polnim kamp opreme, in dedkom ali mamo prihrumi pred ustanovo in prosi za evtanazijo? Preberite osnutek zakona in spoznali boste postopek ter prav vse varovalke.
Po mnenju nasprotnikov obstaja tudi možnost, da te v pravem trenutku »pokončajo«, ker ležiš v sobi, poleg tega pa nekdo čaka na tvoje še kar uporabno srce. Grozljivo. Dvomim celo o tem, da bi lahko bil pri tako hudo bolnih še kak uporaben organ. Če pa, kako lepo, da bo nekdo zaživel, a vse ob svojem času in nič prej. Ne nazadnje se mora prav vsak sam odločiti za tako človekoljubno potezo, posmrtno darovanje organov.
Omenjeni so bili še hudi invalidi, pa dementne osebe, celo ljubki »downčki« in metode nemškega rajha v taboriščih smrti.
Ojoj, zmrazilo me je in vsak, ki je to poslušal, šlo je za avgustovsko ponovitev oddaje, zagotovo ni mogel zaspati. Slišalo se je, kot bi najet kombi po ulicah pobiral šepajoče, izgubljene dementne in duševno prizadete … in jih vozil na »smrtni požirek«. Kdo to verjame?! In katera komisija bi to odobrila?
Res pa se sliši grozljivo in prikladno za nasprotnike.
Sama sem iz stresnih razlogov začela takoj po oddaji pisati in prav škoda, da sem za kolumno na vrsti šele čez mesec dni.
Torej, ne more biti govora o umoru in preprečiti je treba prav vse zlorabe. Tako v teoriji, kaj šele v praksi.
Sledi »svetost« življenja od spočetja do smrti. Rekla bi od rojstva do smrti, kajti sicer so morilke tudi vse, ki opravijo splav. Poznam ugovore vesti nekaterih ginekologov, a naša ustava je tu povsem jasna in poti nazaj pač ni. Saj poznate novejše odločitve v nekaterih ameriških državah in zelo žalostne posledice za ženske, ki so »na črno« splavile.
Sicer pa, le zakaj ni več ozaveščanja o dosedanjih možnostih za opustitev zdravljenja, ki jih že lahko uporabimo pred usodnimi trenutki po Zakonu o pacientovih pravicah?
Torej, ne strašite ljudi z umori in zlorabami. Lahko opozarjate in zakon mora vse zlorabe absolutno in stoprocentno preprečiti. Sicer pa, nič proti volji umirajočih in silno trpečih. Za vse, ki morda želijo »vegetirati«, pa odlična paliativa, ko zdravljenja ni več, in ta povsem, res povsem brez bolečin.
In ne mislite, da bo kandidatov za evtanazijo na stotine, razen če doživimo jedrski napad. Bo pa rešen kdo, podoben gospe J., ki je pred kamerami dalj časa prosila za milostno smrt in morala ponjo s 10.000 evri kar v Švico. Drag »požirek odrešitve«.
In zdravnikom ne bo treba vračati licenc. Mišljena je seveda predvsem onkologija. Kajti dovolj bo ena komisija s številnimi člani, ki bo pazila na vse možne zlorabe. Ne nazadnje bi marsikdo tako hudo bolan rad storil kar samomor, še zlasti če pri kosilu izve, da prihaja neizbežni konec. Ne nazadnje po številu samomorov tudi prednjačimo.
In kdor bo poleg tistih, ki si dolgega umiranja ne bodo želeli, bo rešitelj, in ne morilec ali ubijalec. Se vam ne zdi?
Sem za tak koktajl, pa naj ga pripravi in da kdorkoli – z licenco ali povsem brez nje.
Pa vi?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
