V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.
Preživnina je denarni znesek, ki je namenjen za preživljanje, za katerega obstaja pravna podlaga in ga je zavezanec dolžan plačevati, dolžnost preživljanja pa je urejena v Družinskem zakoniku (DZ).
Ker temeljno pravilo poplačevanja upnikov v izvršilnih postopkih temelji na ideji »prvi pride, prvi melje«, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vsaj na splošni ravni ne definira različnih vrst terjatev, ki bi imele med seboj relativne prednosti, kot to poznamo v insolvenčni zakonodaji. Kljub temu lahko na posameznih mestih, pri posameznih izvršilnih sredstvih, najdemo specialne določbe, ki določajo posebni vrstni red pri poplačilu določenih terjatev v izvršilnem postopku.
ZIZ tako daje terjatvam preživninskih upravičencev določeno prednost pri poplačilu, vendar ne pri vseh izvršilnih sredstvih.
Preživninski upravičenec ima poseben položaj pri poplačilu svojih terjatev iz kupnine za prodano nepremičnino dolžnika. V primeru prisilne prodaje nepremičnine se ne glede na to, ali je bila terjatev zavarovana z zastavno pravico, po stroških in davkih prednostno poplačajo nekatere terjatve, definirane v 197. členu ZIZ. Med te terjatve spadajo tudi preživninske terjatve, ki so zapadle zadnje leto od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu – 3. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ. Te terjatve se poplačajo prednostno pod pogojem, da ima dolžnik (preživninski upravičenec) izvršilni naslov in da je svojo terjatev prijavil najkasneje na razdelitvenem naroku. To pomeni, da je preživninski upravičenec »prednostni upnik«, četudi sam sploh ni začel postopka izvršbe.
Preživninski upravičenec ima prednost v izvršbi tudi pri poplačilu iz dolžnikove plače in drugih stalnih prejemkov ter pri izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (110. člen ZIZ). Hkrati v primeru izvršbe na plačo oziroma sredstva na računu pri banki ZIZ pri izterjavi preživnine dopušča tudi večji obseg zasega dolžnikovih sredstev kot pri drugih (nepreživninskih) terjatvah (2. točka prvega odstavka, 2. točka drugega odstavka in 2. točka tretjega odstavka 102. člena ZIZ).
Pri drugih izvršilnih sredstvih (izvršba na dolžnikove premičnine in vrednostne papirje) pa terjatve iz naslova zakonite preživnine nimajo posebnega položaja in se ne poplačujejo prednostno. Med sodno prakso ne najdemo nobene odločbe o uveljavljanju plačila zapadlih in neplačanih preživnin iz kupnine za prodani poslovni delež dolžnika. Preživninske terjatve se v primeru izvršbe na premičnine in vrednostne papirje poplačujejo glede na vrstni red. Niti iz zakonskega predloga niti iz predlogov novel ni razvidno, zakaj imajo terjatve iz naslova zakonite preživnine drugačen položaj glede na izbrano izvršilno sredstvo, kakšen je ratio te zakonske rešitve in navsezadnje, zakaj je takšna ureditev sploh v skladu z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Očitno zakonodajalec meni, da je premoženje v obliki vrednostnih papirjev ali premičnin v bistvenem drugačno kot premoženje v denarni obliki ali v nepremičninah, pri čemer pa je to zakonodajalcu očitno tako samoumevno, da tega niti ne pojasni.
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) drugače kot ZIZ že v splošnem delu zakona definira različne vrste terjatev (21. člen ZFPPIPP) in jih naprej razvršča na zavarovane in nezavarovane. Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico (tretji odstavek 20. člena ZFPPIPP). Nezavarovana terjatev pa je terjatev upnika, ki ni zavarovana z ločitveno pravico, kot tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (peti odstavek 20. člena ZFPPIPP).
Preživninske terjatve v okviru osebnega stečaja veljajo za prednostno terjatev. Za prednostne terjatve je značilno, da se poplačujejo pred navadnimi terjatvami. Prednostne terjatve pa nimajo prednosti pred zavarovanimi upniki, ki se poplačujejo iz posebne stečajne mase.
Iz tega kratkega uvoda v pravila poplačevanja terjatev v izvršilnem postopku in postopku osebnega stečaja je hitro razvidno, da se položaj preživninske terjatve lahko pomembno razlikuje v situaciji, ko bi se preživninska terjatev poplačevala iz nepremičnine dolžnika, ki je hkrati obremenjena s hipoteko.
V okviru izvršilnega postopka ima takšna terjatev praktično absolutno prednost in se poplača pred zastavnimi upniki, v okviru osebnega stečaja pa se takšna terjatev poplačuje šele po zavarovanih upnikih. Glede na statistične podatke o doseženem poplačilu upnikov v osebnih stečajih to pomeni, da bi preživninski upnik v izvršbi prišel do poplačila, v stečaju pa bi ostal praznih rok. Z vidika preživninskega upravičenca zelo pomembna razlika. Do istega sklepa je že pred leti prišlo Okrožno sodišče v Kopru, ki je v postopku osebnega stečaja vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZFPPIPP.
O zahtevi je Ustavno sodišče odločalo v zadevi U-I-21/16-14 z dne 5. 12. 2018. V odločbi so sodniki (soglasno!) odločili, da razlikovanje položaja otroka, ki je preživninski upravičenec, v opisani pravni in dejanski situaciji ni neustavno. Odločitev Ustavnega sodišča temelji na podani oceni, da imata izvršilni postopek in postopek osebnega stečaja različne cilje in da imajo v njih upniki različna položaja, kar pomeni, da sta si položaja v bistvenem različna in ju zakonodajalec posledično lahko različno uredi.
Citirana odločba je sicer ena zelo redkih, v katerih so sodniki neposredno primerjali naravi obeh postopkov. Sodišče je o njiju moralo razpravljati, saj je moralo presojati (ne)ustavnost različne obravnave položaja otroka kot prednostnega preživninskega upravičenca v izvršbi in osebnem stečaju takrat, kadar se poplačuje zapadla in neplačana preživnina iz kupnine za prodano dolžnikovo nepremičnino. V izvršbi se namreč preživninski upravičenec lahko prednostno poplača iz kupnine za prodano nepremičnino – za del svoje terjatve, ki jo pravočasno prijavi in je izkazana z izvršilnim naslovom (197. člen ZIZ), torej tudi pred ločitvenim upnikom, v osebnem stečaju pa ima preživninski upnik sicer prednostno terjatev, vendar se iz kupnine za prodano nepremičnino stečajnega dolžnika ne poplačuje pred ločitvenimi upniki.
Ustavno sodišče je torej moralo presojati, ali različnost položajev v izvršbi in osebnem stečaju ne pomeni kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, ki zakonodajalca zavezuje, da ureja bistveno enake primere enako in neenake različno ter pri tem upošteva njihovo različnost in njihove lastnosti.
Odločilo je, da imata izvršilni postopek in postopek osebnega stečaja različne cilje in da imajo v njih upniki različen položaj, kar pomeni, da sta si položaja v bistvenem različna in ju zakonodajalec posledično lahko uredi različno.
Ob vsem napisanem je vendarle treba upoštevati tudi sicer poenostavljeno, a vendarle pogosto učinkovito zdravorazumsko presojo. Ali res lahko živimo s pravno ureditvijo, po kateri je plačilo preživnine za desetletnega otroka odvisno od tega, ali bo banka upnica zahtevala poplačilo svoje zavarovane terjatve zoper dolžnika v postopku osebnega stečaja ali izvršbe, oziroma še slabše, ali res lahko živimo v pravni ureditvi, po kateri je to poplačilo odvisno samo od tega, ali bo preživninski upnik tudi po začetku osebnega stečaja uspel hitreje zahtevati prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku?
Sam seveda menim, da za različen položaj terjatev preživninskih upravičencev otrok ni nobenega pravnega ali pravno-ekonomskega razloga in da tovrstno razlikovanje kaže na nesistemski pristop pri urejanju dveh zelo sorodnih postopkov prisilnega poplačila terjatev iz naslova neplačane zakonite preživnine, pri skupini upnikov otrok, ki jim Ustava jamči posebno pravno varstvo, kadar se dolg poplačuje iz dolžnikove nepremičnine. Argumentacija Ustavnega sodišča v zadevi U-I-21/16-14, ki je bila sprejeta celo soglasno, je šibka in temelji na napačni logični premisi, hkrati pa nasprotuje spoznanjem teorije insolvenčnega prava v zadnjih petdesetih letih, ki dosledno zagovarja stališča, da se morajo relativna razmerja pravic upnikov in dolžnika v obeh postopkih ohranjati oziroma da naj bodo pravila osebnega stečaja od pravil izvršilnega postopka različna samo tam, kjer je to iz postopkovnih razlogov res nujno potrebno. Vsakršno drugačno razlikovanje le povečuje transakcijske stroške, spodbuja pojav forum shopping in ustvarja druge ekonomske izgube in nove, stvarno neutemeljene redistribucije premoženja. Nobeden izmed modernih teoretičnih pristopov ne zagovarja, da bi zaradi posebnega varstva dolžnika ali zaradi možnosti odpusta obveznosti moralo znotraj postopka osebnega stečaja prihajati do (re)distribucije pravic upnikov, s čimer je mišljeno, da je postopek osebnega stečaja še vedno mišljen kot forum za kolektivno izvršbo in tako ne more vsebovati pravil o redistribuciji upravičenj oziroma premoženja med posameznimi skupinami upnikov, razen če bi to pomenilo povečanje učinkovitosti postopka, torej če bi bili zaradi redistribucije pravic upniki kot celota poplačani bolje. Težko si je zamisliti situacijo, ko bi bil položaj dolžnika oziroma njegove možnosti za odpust obveznosti boljši zaradi spremembe relativnega položaja posameznih vrst upnikov zunaj stečajnega postopka in v stečajnem postopku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
