Življenje ni lahko za nikogar.
A kaj potem? Ohraniti moramo
vztrajnost in še že zlasti
zaupanje vase.
Verjeti moramo,
da smo za nekaj nadarjeni,
in to uresničiti
za vsako ceno.
(Marie Curie)
Zaključuje se 18. redno Poročilo Varuha človekovih pravic RS, ki bo še pred poletjem predano Državnemu zboru RS, da ga prouči in sprejme predloge in priporočila, ki bodo vladi in ministrstvom narekovali boljše delo, spoštovanje pravic in odpravo krivic. Čemu vse sem se z namestniki in svetovalci posvečala prva dva meseca?
Mandat sem začela tako, da sem že drugi delovni dan obiskala Pomurje in se seznanila s Strategijo razvoja romske skupnosti do leta 2020 ter se takoj in intenzivno vključila v prizadevanja za pozitivne spremembe na regionalni ravni, z željo, da se cilji strategije razširijo tudi na druga območja, zlasti tja, kjer že dalj časa prihaja do neuspešnega – in nezdravega sobivanja večinskega prebivalstva z romsko populacijo. Ob samem prevzemu funkcije varuhinje sem k sreči v redkih negativnih odzivih brala, da kot tožilka, ki se je leta srečevala predvsem s problematiko kaznivih dejanj romske populacije, zanjo nimam in ne bom imela posluha. Po prvem obisku in obljubah, da se bom zavzemala za reševanje leta perečih problemov, pa sem prebrala naslov: «Še ena, ki bo skrbela za Rome.« Sklenila sem, da bom imela odslej še »tršo kožo« za »nizke udarce«, ki se jim očitno ob delu, skrbi, prizadevanjih, ... nikoli ne bo moč izogniti. Pomembno je le, da sam dobro veš, da delaš in imaš pri tem povsem mirno vest.
Varuh podpira Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010 do 2015, ki vključuje ukrepe na ključnih področjih, na katerih se Romi žal še vedno soočajo z diskriminacijo in so potrebne konkretne pozitivne spremembe. To so šolstvo in izobraževanje, zdravstveno varstvo, kultura, zaposlovanje, pa tudi ustrezne bivanjske razmere in boj proti diskriminaciji vseh vrst. Prizadevati si je potrebno za aktivni vstop mladih izobraženih Romov v vsakdanje življenje in zaposlovanje, saj je dediščina pogostega odrivanja problematike na rob povzročila velike napetosti med večinskim in romskim prebivalstvom, ki jim še tako dobre, a žal preredke prakse, ne morejo pomagati. Seveda pa tudi zanje velja spoštovanje pravic drugih.
Na področju izbrisanih je Evropsko sodišče za človekove pravice državi naložilo, da do 26. julija letos sprejme odškodninsko shemo. Sprejet je bil akcijski vladni načrt, ki narekuje tudi sprejem zakona z opredelitvijo vrst in višino odškodnine oziroma načina povračila škode, roke za izplačila, postopek in pristojnost organov ter pogoje in način za priznanje statusa upravičenca. Predvideva se, da bo zakon določal pavšalno odškodnino, vlada pa je prosila Evropsko sodišče za enoletni odlog za pripravo sheme. Problemi tako ostajajo in se žal prelagajo na »jutri«. Kako bo reagiralo Evropsko sodišče še ni znano.
Naslednja tematika, s katero se na Varuha skoraj vsakodnevno obračajo ljudje, je tudi dolgotrajnost sodnih postopkov, pri čemer si ne smemo zatiskati oči, da nekatere podaljšujejo celo stranke same, saj bi jim njihov hitrejši razplet škodoval, oddaljenost rešitve pa koristila. Rekorder, za katerega smo izvedeli na zunanjem poslovanju v Velenju 18. aprila, je zagotovo 23-letni postopek, ki pa ni en sam, saj se prepletajo kazenski in civilni ter izvršilni, dolgotrajnosti pa botruje tudi uporaba velikega števila pravnih sredstev, ki pa jih stranke zagotovo imajo pravico vlagati.
Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je zaradi sodnih zaostankov te dni v devetih zadevah v korist tožnikov iz Slovenije državi naložilo v plačilo okoli 40.000 evrov odškodnine. Žal pa ne moremo tudi mimo številnih zaostankov na tem, torej Evropskem sodišču, saj ljudje celo do odgovora, da za razsojo ni pristojno, včasih pridejo po nekaj letih. Takih sodb ne želijo priznati in slovenskega Varuha prosijo za zaščito. Ugotavljamo, da je zagotovo pot iskanja pravice težka, dolga in ne glede na izid postopkov doma ali v tujini, za nekoga zagotovo »krivična«, za drugega »pravična«. S tem se srečujemo tudi v številnih postopkih pred našimi sodišči, ko je odziv na to ali smo pravna država ali ne, odvisen od tega koga, zlasti mediji, sprašujejo. Ko s sodišča primaha z oprostilno sodbo obdolženi, v en glas zatrjuje, da živimo v pravni državi, ko je nekdo obsojen, pa da je vse »konstrukt« in je izgubil upanje v pravno državo. Zgodbi sta dovolj zgovorni.
Naslednja tematika, s katero se Varuh srečuje že dalj časa, vsekakor pa od nastopa finančne krize, ki se le še poglablja, je zagotovo področje varovanja socialnih pravic. Tu nesporno ugotavljamo, da je največ pobud, ker se ljudje čutijo prikrajšani bodisi zaradi posledic lanskoletnega ZUJF-a ali socialne zakonodaje, ki mnogim jemlje in le manjšini daje. Vsekakor pa je želela prerezati državno »popkovino« do tistih, ki so jo znali s pridom tudi izrabljati in celo zlorabljati. Kako pravično razdeliti sredstva nezaposlenim, invalidom, kako urediti področja pokojnin, štipendiranja, prevozov na delo, starejših in otrok, so vprašanja s katerimi se dnevno srečujemo. Številne korake na tej poti smo naredili tudi z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Majhen korak za Varuha, a velik za pravno državo, je na tem področju pomenila tudi odločba ustavnega sodišča, ki je zagotovo prinesla pouk, da morata vlada in zakonodajalec v pripravo in sprejem predpisov v večji meri vključiti javnost in prisluhniti potrebam in predlogom ljudi, saj s tem predpisi pridobijo večjo legitimnost. Varčevanje za vsako ceno se lahko izkaže le kot začasna dobra rešitev, ki pa ima dolgoročno slabše finančne učinke, če pri tem ne upoštevamo še velikega nezadovoljstva ljudi. Nepotrebne finančne posledice ZUJF-a, kjer smo glede 143. člena uspeli z njegovo razveljavitvijo, so državo stale 800.000 evrov (podatki ZPIZ-a), enak finančni učinek pa bi bil dosežen s splošnim znižanjem vseh pokojnin za 0,7%. Številne pobude se dotikajo tudi zdravstvene zakonodaje, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tudi neodzivanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Zakon o delovnih razmerjih je v svojem novem 137. členu določil pozitivno spremembo, da lahko ZZZRS v določenih primerih nadomestilo za bolniško odsotnost izplača neposredno zaposlenemu, saj ima ta lahko sicer težave zaradi morda nelikvidnega delodajalca.
Na področju pobud in telefonskih klicev smo v zadnjih mesecih doživeli več kot 40% povečanje, zlasti klicev ljudi, ki bi radi prišli na osebni pogovor, svetovanje, podajo pobude in po pomoč. Še najbolj bi jim koristila finančna, ki je Varuh ne more dati in je zato nezadovoljstvo tistih, ki pokažejo odrezek od pokojnine ali prejemkov, celo z vsoto pod 300 evrov, vse večji. Tak je bil tudi odziv na obeh zunanjih poslovanjih, tako na Ptuju kot tudi v Velenju. Socialna kriza, dolgi postopki, neuspehi pri iskanju zaposlitve, mobingi, kršitve pravic iz delovnih razmerij in še marsikaj.
Tu so zagotovo še opozorila o kršitvah otrok in odraslih s posebnimi potrebami, ki so potisnjeni na rob dogajanja; marsikaj je odvisno od izobrazbe in premoženja njihovih staršev, tako vključitev v zgodnjo zdravstveno obravnavo, kot tudi šolanje, običajno v šolah za otroke s posebnimi potrebami. Le dve »lastovici« sta prinesli »pomlad«, ko sta se šolali na redni osnovni šoli in sta sedaj v srednji šoli.
Na tem področju bo v maju sprejet memorandum, tako ob sodelovanju društev za otroke s posebnimi potrebami, zlasti Downovim sindromom, pridružujejo se tudi oboleli z avtističnimi motnjami in Varuhom in celo Predsednikom republike Borutom Pahorjem, ki nas je 21. marca 2013 povabil na posvet. Obljubili smo trd boj za enakost otrok in odraslih, ki jih je narava usodno zaznamovala. Ob ogledu šole za otroke s posebnimi potrebami Dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, smo bili naravnost zgroženi nad tem, s čim vse se soočajo otroci in njihovi starši. Nemogoče razmere, plesen, vonj, ki ga ne pozabiš, ... Vse to botruje veliki želji, da naredimo premik, najdemo štiri milijone evrov in zgradimo šolo. O tem bomo še poročali. Imam namreč idejo, kako bi lahko pomagali otrokom, ki jim njihovi starši, učitelji in niti krajani ne morejo.
Unicef je 10. aprila letos objavil raziskavo centra Innocenti, po kateri je Slovenija po blaginji otrok izmed 29. držav, na 12. mestu. Blaginja otrok ni direktno povezana z bogastvom države, pač pa v veliki meri odvisna tudi od vlad in politikov v posamezni državi. Slovenija je tako najvišje uvrščena država iz Srednje in Vzhodne Evrope, tik za Belgijo, Dansko in Irsko. Unicef-ova raziskava jo je po materialni blaginji uvrstila na 8. mesto, glede zdravja in zaščite na 6. mesto, v izobraževanju je celo na izjemnem 5. mestu, pri izpostavljenosti nasilju pa se žal uvršča na slabo 21. mesto. Zapisano je, da je zaskrbljujoče, da imamo v Sloveniji najvišjo stopnjo otrok (18%) s prekomerno telesno težo izmed držav Srednje in Vzhodne Evrope in najnižjo stopnjo otrok, ki zjutraj redno zajtrkujejo. Prav tako se je uvrstila na 21. mesto po številu otrok, ki so bili v starosti od 11 do 15 let vsaj dvakrat doslej vinjeni, na 22. mestu je tudi po tistih, ki so v zadnjem letu uživali marihuano, 42% otrok je bilo v enem letu vsaj enkrat vpletenih v fizični pretep in 21% žrtev medvrstniškega nasilja. Prav tako so slabe stanovanjske razmere in okolje, po onesnaženosti zraka pa se je Slovenija uvrstila na 20. mesto. Da so otroci v Sloveniji eni najbolj izpostavljenih po onesnaženosti zraka priča kar 24. mesto na omenjeni lestvici. Unicef zato poziva vlado in socialne partnerje, da postavijo otroka in mladino v središče njihovega procesa odločanja.
Vsakodnevno se srečujemo tudi z vprašanji otrok v medijih. Nekateri opozarjajo, da je potrebno »skriti« tudi vse tiste, ki so zaznamovani s posebnimi potrebami, čeravno bi njihovi starši želeli da bi bili »vidni«. Srečujemo se tudi z vprašanjem ali je za izobraževanje za otroke na domu pravilna rešitev. V šolskem letu 2012/2013 se namreč tako izobražuje 123 učencev, pri čemer ne gre zgolj za obliko izobraževanja, ker je družina zaradi daljšega obdobja odsotna, pač pa zato, ker eden ali oba starša želita nuditi otrokom bolj individualiziran način poučevanja. Seveda se lahko sprašujemo po uspehih take »izolacije« tudi z vidika socializacije otrok. Čeravno nekateri trdijo, da gre za privilegij za nekatere otroke, ki si tako šolanje na domu lahko privoščijo, se lahko zgodi, da zaradi premajhne in neredne kontrole, šola prepozno opazi neuspeh, otrok pa lahko izgubi šolsko leto. Obstaja sicer dejstvo, da so lahko starši zaradi zanemarjanja otroka v kazenskem postopku, dolgoročnih posledic pa ne morejo odpraviti ob dejstvu, da jim je naklep za storitev samega kaznivega dejanja celo težko dokazati.
Srečujemo se tudi s pilotskim projektom Zagovornik – glas otroka, ki še nima pravega mesta niti v samih postopkih in niti glede svoje umestitve – trenutno je pri Varuhu.
Pri botrstvu, kot izjemno pomembnem projektu Zveze prijateljev mladine Slovenije, se pojavljajo vprašanja morale izpostavljanja povsem konkretnih otrok v medijih. Nekateri menijo, da zaradi odraslih lahko občutijo diskriminacijo. Ob akciji, ki privablja botre za revne otroke, se sprašujemo ali je to uspeh ali klofuta državi, ki bi morala zanje sama skrbeti, če seveda njihovi starši tega ne zmorejo. Pa tudi kako tem otrokom pomagati najti zdravo samozavest in jih razbremeniti skrbi za lastno preživetje – brez opisa težav, ki jih imajo in s tem moledovanja za denar. Vredno razmisleka, čeprav je projekt izjemen in ga podpiram.
Prav tako ostajajo dan za dnem prisotna vprašanja okolja, saj številne civilne iniciative na različnih področjih opozarjajo, da so ljudje vse preveč izpostavljeni hrupu, smradu in škodljivim vplivom okolja, ki pred našimi očmi dobiva novo podobo in le še vprašanje časa je ali jo bomo kdaj lahko spremenili v prvotno. Posegi v naš življenjski prostor se dogajajo tiho ali glasno, pred našimi očmi ali skrito in bojimo se, da bo nekega dne prepozno. Črne gradnje, ki so rastle kot gobe po dežju, sicer počasi in stežka dobivajo epilog rušenja, a kaj, ko se dogaja, da se rušijo celo objekti, ki so jih ljudje pošteno, s prigaranim denarjem in krediti kupili po vpisu v zemljiško knjigo in morajo po ugotovitvah inšpekcijskih služb o črni gradnji plačati lastno rušenje, nato pa odplačevati še kredit za bivališče, ki ga ni več, medtem ko je graditelj »pobegnil«, se skril v oazo, zapravil premoženje, bankrotiral, se izogiba vsem postopkom ...
Ko zreš vsem tem krivicam v oči, ko se dan za dnem srečuješ z ljudmi, ki govorijo:«Vi ste naše zadnje upanje,« veš, da je marsikaj za vedno zamujeno in si nemočen. Pišeš, opozarjaš, priporočaš. Ali bo to v resnici upoštevano?
Nenehno se sprašujem kje je etika javne besede, do kje je svoboda izražanja in kaj sovražni govor. Je celo tam kjer ga ne bi smelo biti; v hramih demokracije in v sferah politike, pa tudi v medijih. Ljudje opozarjajo na spoštovanje verujočih in neverujočih, naših, vaših, partizanov, domobrancev, homoseksualcev, ... Bolijo me blogi in pisanja pod članki elektronskih medijev, kamor ljudje zlijejo ves svoj žolč, ihto, veselje do žalitev, nepoznavanje resnice. Žalijo, blatijo, ... vsevprek. Je rešitev v nadzoru, kontroli, prepovedih ali preprosto v tem, da je vse dopuščeno? Prav zaradi sovražnosti vseh vrst smo pri Varuhu dnevno »na prepihu«, zasuti s pobudami, da ukrepamo, a kaj, ko oster odziv naleti na novo reakcijo. Spomnim naj na od nekod prepisano misel, da je izrečena beseda tvoj »gospodar«, neizrečena pa tvoj »suženj« in včasih bi veljalo marsikatero »zasužnjiti«.
Vse to je le zelo skromen odraz dela vseh zaposlenih pri Varuhu v mojih prvih dveh mesecih in nedvomno bi lahko zaključila, da je varovanje pravic ta hip ena težjih nalog, saj kriza dan za dnem generira krivice, ljudje pa nanje opozarjajo.
Videti je precej črno in karkoli narediš, bo za nekoga krivično, premalo, neuspešno, slabo, graje vredno in še kaj. A, upanje umre zadnje in zato se še kako splača po tej poti nadaljevati.
Opozoriti pa želim, da se pri Varuhu vsi zaposleni trudimo, delamo po najboljši vesti in znanju in nismo le »brezzobi tiger«.
Prihaja praznik dela in želim si, da bi ga nekoč praznovalo veliko več zaposlenih. Število brezposelnih je namreč zastrašujoče.
Le kdaj bomo spoznali, da smo vsi
povezani med seboj, da smo vsi deli
enega telesa?
Dokler duh ljubezni do
soljudi, ne glede na raso, barvo ali vero,
ne bo prežel sveta in se udejanjil v naših
življenjih in dejanjih resničnega bratstva
med ljudmi – dokler vseh ljudi
ne bo napolnil občutek odgovornosti za
blaginjo drugega, ne bomo dosegli
družbene pravičnosti.
(Helen Keller)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
