Pri vsem skupaj najbolj boli, in to zares fizično, kot tedaj, ko te v najstniških letih zapusti dekle, da smo vse to vedeli že od začetka 90-ih sem. O tem so se pisali članki, knjige, nastajali so dokumentarci, vodile so se javne tribune. Nenazadnje smo si lahko vse skupaj tudi ogledali na slovenskih odrih, v časovno neizbrisnih predstavah izpod peresa Drage Jančarja.
Vedeli smo vse. A kako se nam je to potem lahko zgodilo? Kako je mogoče, da smo dejansko objektivizirali kliše povprečnega zahodnjaka, ki se mu v 90-ih sanjalo ni, kje in kaj je Slovenija? Zakaj, izkazalo se je, da smo v metaforičnem smislu morebiti res Slovanija, neka republika tam sredi Rusije.
Pa ne želim biti nesramen ali ohol, vendar samo poglejte, kako in kaj nas predstavljajo naši najvišji institucionalni akterji v svetovnih medijih. Verjemite mi, da, ko to vidijo zunanji neangažirani opazovalci, vse skupaj izpade še nekajkrat slabše. Pri nas, kot državljanih te države, je vendarle na delu še proces racionalizacije. Četudi še tako politično pristranski, smo vendarle podzavestno prizanesljivi do »naših«, ko nastopajo na tujem parketu.
Kako smo torej vse to sploh lahko dopustili? Preprosto. Slovenski politično-ekonomski model je bil zastavljen tako, da je v agregatu prinašal koristi vsem, a seveda ne v enaki meri. Izbrancem zelo velike. Srednjemu sloju relativno dobro plačane, predvsem pa varne službe pretežno v javni upravi lato sensu. Za tiste najšibkejše pa je poskrbela socialna država. No, ta je pokrila še marsikaj drugega. Ob tem smo zaradi mehkega tranzicijskega prehoda oblikovali še razred zelo mladih upokojencev, katerih celokupno število pa se je zaradi staranja populacije le še povečevalo.
Ves ta konglomerat pa smo obesili, kot mlinski kamen, na relativno majhen zasebni gospodarski sektor, ki pa se je znašel v vedno hujši globalni konkurenci.
Vsi smo vedeli, predvsem pa institucionalni akterji, da je tak ekonomski model nevzdržen. A, ker je prinašal koristi, kot opisano, ga je bilo treba ohranjati pri življenju. Še bolj pa je bilo treba skriti njegove anomalije. Za to pa je bila potrebna dimna zavesa. Tudi to vsi poznamo: kvazi ideološke teme, kulturni boji, afere, delitve duhov itd. Vse samo kot predstava za ljudstvo in kot sredstvo zakrivanja brutalnih ekonomskih interesov - na davkoplačevalskem denarju.
Ja: »sve je bilo samo fol. Sve je to samo jeftin trik«. Lahko pritrdimo panonskemu mornarju. Trik, v katerega smo se sedaj tako zapletli, da je postal štrik. Vrv okoli vratu za generacije, ki so v teh dvajsetih letih šele zorele, ne da bi imele najmanjše možnosti vplivati na dogodke onkraj sebe. Prav generacija 30/40 bo prva plačala davek, ki ga ni zakrivila. Cena pa bo najbrž še višja za mlajše generacije.
Le z rahlim pretiravanjem lahko zapišem, da se nam je v prenesenem pomenu zgodil neke vrste ekonomski generacijski genocid. Ker bo za gospodarski polom treba plačati, bo po slovenski Stunde Null večina bremena padla na generacije, rojene po letu 1970. Pri čemer se te generacije tega še niti ne zavedajo. Zlasti študentska populacija se zadovoljuje s študentskim delom. Večinski diskurz pa poudarja povsem drugo zgodbo. Govori o generacijski solidarnosti mladih do starejših, kar je v opisanih okoliščinah malodane sprevrženo.
Čas se torej izteka. Zgodba o uspehu nam je spolzela iz rok v dobrih dvajsetih letih. Za to, kar se nam dogaja, pa ni kriv nihče drug, temveč le sami. Iskati krivca v EU, v mednarodnih finančnih trgih in ne vem še kje, je brezpredmetno. Vse te zunanje akterje namreč potrebujemo mi, in ne obratno, ker smo zaradi nevzdržnega politično-ekonomskega modela zapravili svojo ekonomsko suverenost.
Kašče so prazne. Spraznile so jih ene generacije, polnile jih bodo druge. Sedaj je na vrsti generacija 30/40. Z zatonom starega, mora nastopiti novo. Zato je čas, da se ta generacija aktivira in da prevzame odgovornost nase. Čas je za nov slovenski nacionalni program. Čas je za Evropsko Slovenijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
