Ta kolumna bo na kratko postala ob javni predstavitvi mnenj na temo sovražnega govora, ki se je nedavno odvila v Državnem zboru. O sovražnem govoru je bilo na Slovenskem prelitega že veliko črnila, še več pa je bilo izgubljenih besed. Tudi sam sem mu posvetil eno od preteklih kolumn. K tistemu lahko dodam le, ali pa ponovim, da gre še za en koncept, ki je bil v Sloveniji instrumentaliziran do neprepoznavnosti.
Toda v tej kolumni ne bomo pripovedovali o sovražnem govoru kot takem. Dotaknili se bomo forme vodenja omenjene javne predstavitve mnenj. Ta je namreč v polni meri pokazala, kako slovenskim institucionalnim akterjem manjkajo pravzaprav same konceptualne predpostavke za življenje in ustvarjanje demokracije.
Za kaj torej gre? Sodeč po videoposnetku iz dvorane Državnega zbora, je predsedujočo razočaral sam potek razprave. V širšem smislu se ji je zdelo nedopustno, da se delajo ideološki razkoraki še na temo sovražnega govora. Zbrane je zato pozvala, da naj se vendar osredotočijo ne sedanjost in prihodnost, ne pa da pozivajo k lustracijam in podobnemu. Sploh pa naj v dvorani Državnega zbora (sic!) ne nabirajo političnih točk. To naj gredo delat drugam!
Sodu pa sta očitno izbila dno govorca, jasna zagovornika pravice do življenja, ki sta na tej osnovi (med drugim) razvijala tezo, da je molk o posledicah, ki jih povzroča umetna prekinitev nosečnosti, prav tako oblika sovražnega govora. Pravzaprav je tezo začela razvijati le govorka, govorec do tega ni niti prišel.
Predsedujoča je oba prekinila in govorko prosila, »da gre«. Ker da je videla, »v katero smer grejo zadeve«, se ji je zahvalila. Na vprašanje govorke, po katerem členu poslovnika ne sme dokončati svojega nastopa, je dobila odgovor, da »po tem členu, da sem jaz predsedujoča, prav?! […] Predsedujoča odloča, a veste :)? Žal…«
Govorcu pa je razložila, da »svoboda govora, ki vam ga dajem, ne dovoljuje poseganja v svobodo 55. člena – svobodno odločanje o rojstvu svojih otrok. […] Ob kakšni drugi priložnosti se dotaknite 55. člena in ne širite protiustavnega govora tudi vi.«
Pravkar povedano, seveda, ponuja gradiva za mnogo več kolumn, kot je ena sama, zato bom tu lahko opozoril le na očitne ustavnopravne napake predsedujoče.
Prvič, svoboda govora se izvršuje neposredno na podlagi ustave in je ne podeljuje ta ali oni predsedujoči. Ta, seveda, glede na format in vsebino javne predstavitve mnenj, nastope govorcev lahko usmerja, vendar jim ne more odvzeti besede samo zato, ker razprava ne gre v smeri, ki si jo želi predsedujoči.
Če bi predsedujoča lahko v širšem vsebinskem okviru javne predstavitve mnenj določala, s kakšnimi argumenti se sme ali ne sme govoriti o sovražnem govoru, potem javna predstavitev mnenj nima nikakršnega smisla. Sprevrže se v svoje nasprotje. Z drugimi besedami, predsedujoči ne more omejevati razprave, ker se z vsebino povedanega ne strinja. S tem namreč poseže v bistvo svobode izražanja govorca.
Drugič, svoboda izražanja seveda zajema tudi možnost izraziti svoje nasprotovanje obstoječi ustavni ureditvi. Vsaka ustava demokratične države izhaja iz pluralizma pogledov, ki ga ne le tolerira, temveč tudi spodbuja. Nasprotovanje tej ali oni pravici, četudi je zapisana v ustavi, tako ne more biti protiustavno, temveč je srž svobode govora.
Trditi nasprotno ne pomeni le zacementiranje nekega monističnega vrednostnega sistema, temveč prepoved vsakršnega javnega nestrinjanja z neko ureditvijo. Pomeni izključitev določnega spektra družbe iz javne razprave. In seveda, ne vem kolikokrat je treba to še ponoviti, vse človeške razprave so ideološke. Neideoloških v smislu vrednostno nevtralnih razprav na tem svetu ni in jih nikoli ne bo.
Predstavljeni anekdotični primer ima tako zelo malo opraviti s tistim, kar naša ustava dovoljuje oz. zahteva. Ima pa mnogo več opraviti z mentaliteto, ki je v slovenskem javnem prostoru še kako zasidrana. Ta se zrcali skozi argumentirani avtoritativni pozitivistični legalizem, ki se, ko se izkaže njegova argumentativna votlost, izteče v čisti argument moči. Spomnimo, odločitve glede prekinitve nastopov govorcev so bile sprejete po tistem členu poslovnika: »[…] da sem jaz predsedujoča, prav?!«
Ta kolumna je nastala, ker sem trdno prepričan, da tako ni prav in to ad rem ter v vseh kontekstih, ne glede na predsedujočo ali predsedujočega ali teme, o katerih se govori. Kot pa sem zapisal, tudi vem, da je vztrajanje pri tem bržkone iracionalno. Pa naj bo, če je temu tako.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
