Ko se človek sreča s številnimi družbenimi pojavi, z okoljem in prostorom v katerem živi, pa tudi z ljudmi, ki ga obdajajo, lahko začuti nemoč in išče pomoč. Pa je ta lahko taka, da mu prinese zadovoljive spremembe? Že na začetku svoje nove poti se srečujem s številnimi vprašanji, na katera bom morala sama oziroma s širšo skupnostjo poiskati odgovore. Upam, da tudi s politiko, ki ljudi zastopa in predstavlja v »hramih«, ki jim preprosto rečemo državni zbor, državni svet, vlada, ministrstva …
Človeku vsak dan preti nevarnost od sočloveka.
Človek je človeku najnevarnejši.
Seneka ml.
Nisem še dodobra pospravila vseh »kovčkov« na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, kjer mimogrede nisem zapustila niti enega nerešenega spisa in s seboj v nove prostore odnesla le lastno zapuščino vseh 35-ih let, že polnim predale s povsem novo pošto. Težko jo je urediti, še težje spremeniti v hiter in dosleden red. Vsega pravniki nimamo in ne moremo imeti v glavah, zato so tako neizogibno potrebne knjige, brošure, poročila, učbeniki in še marsikaj. Vse to sem leta in desetletja pridno nabirala, hranila, pospravljala, dodajala, opuščala, ko sem se selila na različne naslove, vse v okviru tožilstva. Sedaj je čas, da naredim svoj zaključni obračun ob vstopu na povsem novo delovno mesto, ki je po nalogah celo mnogo širše od vseh prejšnjih zadolžitev. Varovati pravice ljudi, ki so jim kršene, je stavek, ki sicer za marsikoga prinaša upanje, za mnoge pa vnaprej razočaranje. Ko so me oni dan iz nekega medija povprašali po pečatu, ki ga bom zapustila, sem se zdrznila. Pečat namreč pride šele na koncu. Kakšen bo, ne vem. Niti sama, kaj šele drugi. Vsak varuh ga je zapustil, ko se je šest let podpisoval pod poročila, ko je zaokrožil delo in nasledniku predal mesto, ljudi in tisoče nanovo upajočih.
Po prvem tednu je težko reči kakšna bo moja pot, kako globoka bo sled, ki jo bom nekoč zapustila, saj vse to navsezadnje ni odvisno le od mene. Ko v grobem spoznaš področja dela, ki jih obravnavamo, ugotoviš, da je 39 zaposlenih lahko celo premalo, če bi seveda želeli vsem problemom sodobnega časa, družbe in tega trenutka pri nas, posvetiti vso možno in potrebno pozornost. To ni tovarna, v katero prihajajo surovine ali polizdelki in iz nje odhajajo k potrošnikom. Tu je problematika, ki se širi, ki včasih dobiva povsem nove in neslutene dimenzije, ki je lahko danes taka in jutri povsem drugačna. Dotika se najglobljih kotičkov človekove duše in telesa, mu rani samozavest, ga prikrajša za povsem normalno družinsko ali poslovno življenje, mu odvzame možnost živeti v zdravem okolju, ga sooča s problemi sodobnega časa, ki niso vedno le naši, pač pa evropski in celo svetovni. Globalizacija se je zarezala v vse pore družbe in nekateri zaradi nje živijo bolje, drugi mnogo slabše.
Če pravimo, da je družina najpomembnejša, potem je še kako prav, če poskušamo ljudem, zlasti otrokom, ki niso nikoli krivi, da imajo take ali drugačne starše, pomagati, da jim številni problemi, ki jim niso kos, popolnoma ne uničijo življenja in prihodnosti. Ne le nasilje, tudi revščina, prikrajšanost zaradi okoliščin izven doma, zlasti nezaposlenost, številne bolezni in težave, ki jih ima družba na mnogih področjih, ki se dotikajo življenja slehernega od nas, zagotovo vplivajo na psiho ljudi in posledično na vse, ki jih obdajajo.
Ta teden me je izredno pretreslo pismo 14-letnega dečka, ki je na več straneh lastnoročno opisal svojo družino, zlasti težave očeta, ki je zaradi tujih goljufij izgubil vse, ne le službo in zdravje, pač pa tudi premoženje. Nadvse pretresljiva izpoved otroka, ki opozarja na možnost, da se v njihovi družini zgodi najhujše, govori celo o orožju, samomorih, streljanju, vzorih iz tujine, je vsekakor vredna velike pozornosti. Počutila sem se neizmerno nemočna, ko je bil že pripravljen odgovor, ki mu ni bilo moč očitati prav ničesar. Izjemno korekten, zelo lepo napisan, z vso možno tankočutnostjo, vendar z zaključkom, ki ni vzpodbuden. Vse službe so opravile svoje, sodišče je na vseh stopnjah zaključilo postopek, hiša je bila prodana na dražbi in njegova družina je v najemniškem stanovanju. Deček pa kljub temu upa, da bo varuh, v konkretnem primeru je bilo pismo naslovljeno name, le našel kakšno rešitev, da ravnanja državnih organov niso bila pravična in je potrebno družini ponuditi drugačen izhod kot je bila izguba vsega.
Znašla sem se točno tam kjer sem že bila kot tožilka, ko se je zgodba z obsodbo na sodišču zaključila, nekdo je odšel v zapor, drugi domov. Vsak je naredil svoje, službam ni bilo moč očitati ničesar, spraševala pa sem se ali je prav in pravično, da si vsi »umijemo roke«, ker smo dobro opravili svoje delo, nekdo pa neizmerno trpi naprej. Takrat sem po vzoru Avstrije in drugih evropskih držav tudi v Slovenijo pripeljala Beli obroč, ki je vstopil kot podaljšana roka institucij in pomagal žrtvam nasilja v družini. To dela še danes; s pravno, psihosocialno, pa tudi finančno pomočjo. In sedaj sem spet pred številnimi dilemami. Oddala sem predsedovanje Belemu obroču Slovenije, ker ne bi rada združevala toliko funkcij, saj bi mi lahko kdo očital njihovo kopičenje in se spraševal o združljivosti. Komisija za preprečevanje korupcije mi je tu sicer dala »zeleno luč«, da lahko svoje humanitarno delo na številnih področjih nadaljujem in nadgrajujem. Težko, saj je delo varuhinje tako vseobsežno, da si dodatnega skoraj ne morem zamišljati. In vendar sem ob primeru mladega dečka razmišljala, da bo moje sodelovanje tudi izven institucije, ki jo sedaj vodim, še kako potrebno. Pravzaprav nujno. Ker tu vsega ne bo moč rešiti, ker so pričakovanja in razočaranja ljudi prevelika, jim je potrebno še nekje, torej v civilni družbi ponuditi roko in reči:«Zadeve so sicer pravnomočne, ne moremo jih spremeniti, a nekdo vam lahko vseeno pomaga …« Kako in kje, bo odvisno od posameznih primerov.
Zato bom vedno vzpodbujala delovanje civilne družbe in nevladnih organizacij, ki vidijo, opozarjajo in pomagajo. Na vseh področjih. Če je družba v dobri kondiciji, če ima država denar za socialo in mnogi ne živijo pod pragom revščine, potem se da narediti marsikaj. Če pa tega ni, je brezup mnogih prevelik, da bi lahko državne institucije zgolj rekle:«Naredili smo vse, od tu naprej ste prepuščeni sami sebi. Pravna država deluje, primer je bil rešen hitro, pravna sredstva izkoriščena do konca in s tem se boste pač morali sprijazniti.« Ko gre za najšibkejše, torej otroke, invalide, posebej ranljive skupine, med njimi tudi najstarejše, bo pač morala družba na določenih področjih stopiti skupaj in izboriti neko novo, drugačno »pravičnost«. Lahko je seveda vse povsem pravno pravilno, neoporečno, dokončno, a še vedno se vprašamo ali je tudi moralno. Kaj reči ob pismu mladega fanta, ki živi v družini brez prihodnosti, ob očetu, ki je izgubil vse ideale, ne le zdravje? Kako mu naslikati lepšo prihodnost, če je že sedanjost tako brezizhodna? Je on lahko sploh kriv za takšno življenje? Zagotovo ne, a žal deli usodo cele družine.
Že po prvem tednu svojega novega mandata sem se tako znašla v hudi stiski, pa tudi v precepu in pred številnimi vprašanji, a le malo odgovori.
To ni izraz obupa in nemoči, to je le ugotovitev, ki me je streznila že na samem začetku. Morda je to celo bolje kot na sredini poti ali ob njenem koncu. Izhodi so in potrebno jih bo iskati naprej.
Srečen je človek, ki sedi (živi) v svoji hiši.
Latinski izrek
Kar se zgodi enemu, se lahko zgodi vsem.
Publilij Sir
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
