Čeprav so lahko omejene le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, se dogaja marsikaj. Zato je institut Varuha človekovih pravic Republike Slovenije izjemnega pomena. Je varovalka pred kršitvami, je tisti, ki nenehno opozarja, nadzoruje in stremi k spremembam. Na bolje. Ne opazimo ga, če mislimo, da živimo brez problemov, če imamo dovolj denarja, da stopamo na pravne poti sami, z željo po uspehu, če se čutimo enakopravni, svobodno odločamo o vsem, če imamo preprosto srečo, da smo med ljudmi, ki jim pravic nihče ne omejuje in jemlje. Koliko pa je sploh takih? Lahko jamčimo, da se nam nikoli ne bo zgodilo nič nasprotnega?
Kdaj bomo spoznali, da smo vsi
povezani med seboj, da smo vsi deli
enega telesa? Dokler duh ljubezni do
soljudi, ne glede na raso, barvo ali vero, ne bo prežel sveta in se udejanjil v naših
življenjih in dejanjih resničnega bratstva,
med ljudmi – dokler vseh ljudi ne bo napolnil občutek odgovornosti za
blaginjo drugega, ne bomo dosegli
družbene pravičnosti.
Helen Keller
V 35-ih letih tožilskega dela sem spoznala marsikaj. Tudi to, da tožilec kot organ pregona storilcev kaznivih dejanj, skrbi tudi za njihove žrtve. Če ne drugače, vsaj z uspešnim pregonom krivih. Za njimi sicer lahko ostajajo razdejanja, žrtve, uničeno premoženje, duše in telesa, a mnogi dobijo vsaj zadoščenje. Da je nekdo spoznal krivico, ki se jim je zgodila, da jo želi popraviti in da bo sodba, kakršnakoli že, pravična. O tem kaj je za nekoga pravično, bi sicer lahko razpravljali v nedogled. Za nekatere je edina pravična rešitev oprostilna sodba, saj menijo, da je vse ostalo velika krivica, konstrukt ali zmota pravosodja. Drugi menijo, da je edina pravica v obsodilni sodbi in primerni kazni. Pa se spet vprašamo in nenehno sprašujemo, kaj je za koga primerno.
Ne nazadnje nas lahko vseskozi, od suma dejanja do pravnomočne obsodbe gloda dvom. Kot črviček, ki nenehno sprašuje:«Sem storil(a) prav? Je to res kar slišim, vidim, berem?«
Na področju kaznivih dejanj, ki sem jih kot tožilka desetletja spremljala, je bilo zaznati veliko poskusov skrajševanja kazenskih postopkov; poravnav, odloženih pregonov, kaznovalnih nalogov, sporazumov o krivdi in skrajšanih postopkov. A kaj, ko so tudi najbolj v nebo vpijoči tisti postopki, ki se iz različnih vzrokov, ki so na strani strank ali sodišča, lahko vlečejo leta in leta. Kdaj celo desetletje in več. Ob tem si sicer lahko predstavljamo, da so posledično v takih primerih – nerazumno dolgega sojenja, kršene pravice udeležencev, običajno predvsem oškodovancev. Obdolženci jo pogosto »odnesejo« z manjšimi »praksami« kot sicer, saj dolgotrajnost postopkov zagotovo ne vodi v strožje kaznovanje, pač pa se upošteva celo kot olajševalna okoliščina. Seveda je tu potrebno odmisliti živčno vojno, ki zagotovo spremlja udeležence, stroške, ki so s tem povezani in še marsikaj.
Kršitve človekovih pravic na področju pravosodja zagotovo lahko vodijo tudi do Evropskega sodišča za človekove pravice, ki odloča in odloči, tudi samo običajno precej pozno. Če je na potezi država, da sprejme davek za tako sojenje, so vsa opravičila odveč. Kdo bi jim le verjel? Tudi, če so morda stranke same zavlačevale postopke, se pritoževale nad vsako odločitvijo in to ne le enkrat. Zaključimo lahko, da bi naša sodišča morala v takih primerih prepoznati zavlačevanja in soditi brez nepotrebnega odlašanja. Hitro in kontinuirano. Domneva nedolžnosti je običajno le zapisana v 27. členu Ustave RS, da torej velja za nedolžnega vsakdo, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Kako si razložiti vse medijske objave o »storilcih«, ko se z različnih domov, podjetij, ustanov ... odnašajo v avtomobile kriminalistov kupi zasežene dokumentacije, računalnikov, CD-ejev in dodatnega materiala? Običajno ljudje, takim zasegom prisostvujejo v vlogi osumljenca, sami ali s pravno pomočjo, ne morejo več skrivati svojih obrazov, ker so celo javno znani. In ustvari se sodba, ki običajno ni drugačna od predstavitve. Vse ostalo je lahko kasneje zlagani konstrukt sodišča, uspeh obrambe, obtožbe ali celo neuspeh sodišča. Da bi mu pripisali večje uspehe, ni pričakovati. Zlasti ne v odmevnih primerih, ko je zagotovo nekaj »narobe«. Pričakovali smo eno, dobili drugo. Le redko se pričakovanja ujemajo z doseženim. Vsaj ne za vse.
Za volnenimi kapami, šali in bundami pa se skrivajo osumljenci preprodaje mamil, orožja, drugih nedovoljenih snovi, celo roparji in morda morilci. Zlasti, če je prvih več in se jih vodi na sodišče cele dneve in noči.
Vedno znova pa se postavljajo tudi vprašanja: »Zakaj policija lovi le majhne ribe oziroma so take obsojene? Zakaj ljudje sedijo za nekaj gramov mamil, tisti s kilogrami pa odidejo na prostost? Zakaj se želi vedno vse izločiti? Zakaj je vse »okuženo« in nezakonito?«
Še huje je, če so v dogodke vpleteni otroci. Nič krivi, da imajo nekoga za starša, sorodnika, da je nekdo nad njimi storilec kaznivega dejanja ali preprosto vpet v razhod zveze, ki mu sledijo maščevanja, nesodelovanje staršev, laži in spletke. So zgodbe, za katere prav nikoli ne bomo vedeli kaj v njih je bilo res in kaj ne. Koroška deklica je bila, je in večno bo. Tudi, ko se bo poročila in celo umrla, tega vzdevka nikoli žal ne bo izgubila. Tudi zaradi vseh nas.
Zato se nenehno sprašujemo, kje vse so pravice, ki bi jih morali ščititi, o katerih bi morali govoriti vedno, jih spoštovati in jih imeti za svete.
Veliko, izjemno veliko je tudi kršitev varstva osebnih podatkov, pravic iz socialne varnosti in zdravstvenega varstva, pravic invalidov, tistih, ki izhajajo iz zakonske zveze in družine, pravic otrok, pravic vseh vernih, ne glede na to kateri veri pripadajo. Delavska zakonodaja še vedno omogoča preveč neplačevanja plač in prispevkov, odpovedi delovnih razmerij in kršitev. Sovražni govor je dan za dnem na pohodu, zbiranja in združevanja, ki imajo svoje mesto v 42. členu Ustave RS, pa presegajo mirnost, sledi nezadovoljstvo, odpor, upor in lahko celo prelivanje krvi. Zadnje čase slovensko javnost buri tudi referendumska zakonodaja. Sprva se je postavljalo le vprašanje razumljivosti referendumskih vprašanj, ki so bila običajno predolga. Sedaj se razpravlja o dostopnosti do referenduma, prepovedi uveljavljanja določenih tem, zadostnega števila glasov za izvedbo referenduma, pa tudi potrebne večine tistih, ki želijo zakon z referendumom spremeniti. Odstotki se višajo, mnogi pred Državnim zborom z »zavezanimi usti« opozarjajo, da gre za kršitve njihovih pravic.
Pa smo spet tam, ko se sprašujemo kje so pravice in kje dolžnosti. Kako naj država zagotovi nemoteno delo državnega aparata, preživetje državljanov, odsotnost tuje pomoči in vmešavanje tako imenovanih »trojk«, ki naj bi prišle k nam, če je vseskozi na hudem preizkusu standarda ljudi?
Pogosto trčimo na vprašanje zakaj vlada in državni zbor z vsem svojim aparatom, znanjem, ljudmi, podporo, ne prevzameta odgovornosti za sprejetje zakonodaje, zakaj jo, ali sploh lahko, v takem obsegu prelagajo na državljane. Težko je reči od kje tem znanje, če ga ne premore na desetine pravnikov in ekonomistov, ki utegnejo imeti tako različna mnenja o eni in isti stvari. Poslušaš enega in mu verjameš, slišiš drugega, ki te spet prepričuje in prepriča.
Tu je še revščina, ki neizmerno trka na vrata mnogih domov, v katerih so tudi otroci oziroma starejši. Mnogi celo s pokojnino preživljajo svoje otroke ali pa so se vrnili iz domov za starejše občane, da jim spet, tako kot v otroštvu, pomagajo. Mladina na cesti, brez zaposlitve, tam tudi mnogi, nezaposljivi.
Kako reševati in rešiti vse to, ko pa je standard vsem, ne le v naši državi močno padel? Zagotovo so težki časi večji preizkus tudi za varuha in državne institucije. Da se da skupaj marsikaj narediti, če je le dobra volja in veliko empatije do tistih, ki so na obrobju, ki se sami ne znajo boriti, ki nimajo denarja za dobro pravno pomoč in se svojih pravic včasih celo ne zavedajo ali vsaj ne dovolj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
