Pri najmanjši bolečini sežeš po zdravilih,
vsak večer vzameš uspavalo,
ko te morijo turobne misli,
vzameš poživilo.
Brezupno si razvajen.
Iz vsake muhe narediš slona.
Ob najmanjši težavi
izgubljaš živce.
Probleme je treba reševati.
Problemi, ki jih odrivaš, začno zaudarjati.
Toda vrsta težav v življenju preprosto sodi zraven,
bodisi v zakonu, pri vzgoji, v času dozorevanja,
pri delu ...
Te moraš enostavno sprejeti, jih prebroditi,
pogumno, hrabro, brez ugovora.
Če bežiš pred njimi, te bodo zasledovale,
obtičale ti bodo v želodcu.
»Križa« ne moreš črtati iz svojega življenja,
ne da bi te spravil na kolena.
Kaj pa reči ob hudi, res hudi zgodbi?
Spoznala sem jo pred kratkim, ko je bila brez strehe nad glavo, ko je spala v avtomobilu, izgubila najemniško stanovanje. Brezupen primer mladega dekleta, ki išče, a pogosto najde le novo nesrečo.
Bilo ji je le nekaj let, ko je doživela spolno zlorabo dedka. Mama jo je nato predstavila očimu, ki jo je kasneje tudi spolno zlorabil, pa ne le enkrat in ne vedno sam. Tekla so leta grozot, podoživljanja travm ranega otroštva, s težavami v osnovi in srednji šoli, ki jim ni bilo konca. Vzbujala je pozornost na različne načine, klicala po ljubezni, spoštovanju, prijaznosti soljudi. Našla je veliko oseb, od vzgojiteljic do učiteljic, socialnih delavk in zagovornic. Vsaka ji je na svoj način stala ob strani v tem zelo težkem življenju. Nekateri žal ne.
O mami zelo nerada govori. Povzročila ji je preveliko hudega. Ko je odšel očim v zapor in je mama ni mogla imeti pri sebi, so prišla rejništva. Tudi ta brez kančka sreče. Spolna zloraba novih najbližjih in alkoholizem, v katerega je skoraj padla. Kot da se nesreča lepi na nesrečo. Ko bi že morala vstati in se pobrati, po vseh postopkih, zapletih, razpletih, je še hudo zbolela. Smrt ji je zrla v oči, a je spet kot Feniks vstala izpod pepela.
Sklenila je, da pove zgodbo vsej javnosti. Da spregovori v dvorani Tabor pred mnogimi, ki so prišli, mnogih pa zaradi strašnega vremena niti ni bilo. Preprosto ni bilo moč verjeti, da je sposobna pripraviti prireditev, na kateri je zanjo, predvsem zanjo in malo tudi za nas, pel splitski pevec Goran Karan. Mnogi sodelujoči so žal odpovedali. Tam sva bila le z direktorjem Svetovalnega centra Maribor Helidorjem Cvetkom in se z dekletom pogovarjala. Spregovorili smo o najhujših plateh zlorabe otrok, temačnosti »igre«, ki ji odrasli pravijo: »to je najina skrivnost«, silnih posledicah zlorab in krutega otroštva. Ni osamljen primer, a vendar hud, prehud, da bi mu lahko rekli primer zgolj slabe prakse. Sprašujem se, ali so nekaterim otrokom v zibelko položeni tako hudi dogodki, ali se jim ni moč izogniti, kaj pomeni rejništvo in kakšno bi moralo biti, da se tudi tam ne bi dogajale zlorabe, kako vse to nadzorovati, kako otrokom pomagati.
Dekle, ki mu lahko rečemo Maja, Nataša ali Mojca, čeprav je želela, da se predstavi s pravim imenom in priimkom, je huda žrtev. Na le staršev, od katerih ni imela veliko, predvsem ne veliko dobrega, pač pa tudi sistema. Sodišče ji ni ostalo v najlepšem spominu, saj je morala govoriti, se soočati s tem, da je morda »pomešala« vse zlorabe, ker jih je bilo toliko.
Očim ji je vedno v hladilnik nastavil jogurt, ki ga je imela najraje, a kaj, a ko je po njem sledilo vedno isto; spolni odnosi. Spregovorila je o dedkovi zlorabi, a je ta zastarala. Težko je sprejela, da je to možno, a zakonodaja se je v teh letih zelo spremenila. V korist žrtev. Zaradi takih kot je naše dekle in zaradi njej podobnih. Sprva so ta dejanja zastarala v petih, desetih ali največ petnajstih letih, odvisno od teže in zagrožene kazni. Sledil je nov petletni zastaralni rok po 18. letu, torej nezastarljivost do 23. leta žrtve. In zadnja sprememba. Začetek zastaranja z 18. letom in nato en sam rok, ki znaša deset, dvajset ali celo trideset let za posilstvo otrok.
Sprašujemo se kaj bo pomenilo, če bo odrasla ženska pri recimo 47., prijavila kruto posilstvo iz njenega otroštva, ki bi zastaralo pri njenih 48. letih. Težka dokazljivost, praktično nemogoča, zagotovo bo sledilo še eno razočaranje. Prijava skoraj brez uspeha obsodbe. Zato je potrebno o teh zadevah govoriti takoj, otroke osveščati, da dejanja, ki so storjena danes, sami ali kdo od bližnjih prijavi že jutri. Storilci se namreč najbolj bojijo odkritja. Le to jih lahko ustavi in namen zakonodaje niso kazni, ki bodo čez leta izrečene storilcem, pač pa tudi močna preventiva. Da do dejanja sploh ne pride, če pa že, naj bo odkrito takoj, da bodo posledice čim manjše. Da se morda ustavi že, ko se šele pripravlja.
Zato se vedno znova sprašujemo kaj reči otrokom, ki so jih odrasli tako močno prizadeli, kaj narediti zanje, kako odpraviti posledice in kako jim vrniti uničeno otroštvo. Je tolažba dovolj? Je pomoč v obliki psihoterapije zanje odrešujoča? Zagotovo je potrebno biti ob njih, da se jim kaj takega vsaj ne ponovi. Tako kot se je našemu dekletu žal večkrat. Gre za primer neuničljive mlade deklice, ki je skoraj dvajset let trpela, da je sedaj v Mariboru spregovorila. Javnosti in medijem, vsem, ki so ji želeli prisluhniti. Program z izpovedjo, govori strokovnjakov in petjem, ki je »sedlo« kot balzam na dušo vseh nas, je trajal pet ur.
Nepozaben dan, ki bo upam, zadnji opomin premnogim.
Brez tolažbe ne moreš živeti.
Tolaže pa ne najdeš v alkoholu,
uspavalih ali drogah,
ki te le za nekaj časa omamijo,
nato pa pahnejo v še temnejše brezno.
Tolažbe ni v poplavi besed.
Tolažba je kot mazilo, ki blaži skelečo rano.
Tolažba je kot oaza, ki jo nenadoma zagledaš
sredi neusmiljene puščave –
znova ti vlije vero v življenje.
Tolažba je kot nežna roka
na tvoji glavi,
ki te pomiri.
Tolažba je kot dobrotljiv obraz ob tebi,
obraz nekoga, ki razume tvoje solze,
ki prisluhne tvojemu trpečemu srcu,
ki ostane s teboj,
ko te je strah in obupuješ,
in ki ti dvigne pogled k zvezdam.
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
