Če z moderno na področju političnega označujemo obdobje treh stoletij po Westfalskem miru, je to čas, za katerega so značilne jasne avtoritete, iz njih izhajajoča gotovost in red, ter hkratna ideološka prepojenost s prepričanjem, da je človek kot posameznik gospodar svoje usode in kot tak kreator svojega vselej boljšega jutri. V moderni tako ni zmede. Za to poskrbijo močne avtoritete, ki absolutno, če je treba tudi z nasiljem, obvladujejo idejo (svojega) prav na svojem teritoriju.
Moč je torej tista, ki v politični moderni, odriva zmedo. Ta je sicer, hočeš nočeš, vselej prisotna in izhaja iz neizbežnega dejstva, da ta svet zaznamuje pluralnost: konceptov ter njih pomenov in to zaradi ljudi ter prav za njih. Ker smo ljudje v svojem bistvu različni, so taki tudi svetovi, v katerih na osnovi svojih konceptualnih konstrukcij realnosti živimo. Ko so se avtoritete, ki so prepogosto, celo praviloma, temeljile na prisili forme, zlomile, se je poslovila tudi moderna.
V tistih trenutkih, ki lahko v različnih družbah nastopijo prej ali kasneje ter trajajo različno dolgo, se navadno razgali vsa beda brezvsebinskih avtoritet. V post-moderni je namreč samo še vsebina, ki šteje. Avtoriteta se napaja, in tako je prav, zgolj iz prepričljivosti argumentov, s katerimi njihov nosilec nastopa. Vse ostalo je forma. To pa prinese skorajda paradigmatični zasuk v praksi.
Kar naenkrat mora javni diskurz postati inkluziven. Vanj se lahko vključi vsakdo, ki želi v njem dialoško nastopati. Forumov za razprave mora zato biti kar se da mnogo. Premise razprav, kaj šteje kot sprejemljivi dialog, kar je seveda lahko zelo osporavano med samimi diskusanti, morajo biti znane. Okrog njih mora biti vsaj, kot bi zapisal Rawls, overlapping consensus.
Vse to je nemogoče doseči dokler nekdanje formalne avtoritete še vztrajajo na moči svoje forme in drugim odrekajo – bodisi eksplicitno bodisi implicitno – (z)možnost enakopravnega nastopanja. Taka praksa pa se poslavlja zelo počasi, postopoma, celo pri tistih nosilcih formalnih avtoritetnih položajev, ki se potrebe in nujnosti redukcije forme na vsebino zavedajo. Pri vseh ostalih je proces transformacije pravzaprav brezupen.
Je pa neizbežen. Ko se dogaja, je rezultat zmeda. Na dan namreč naplavi konceputalno protislovnost, včasih pravo puhlost, argumentov t.i. avtoritet. Ko se izkaže, da nekaj ni nujno pravilno samo zato, ker to pravi Nekdo, temveč da mora argument šteti sam na sebi, pri čemer je argumentov zelo veliko, pa so zmedeni tudi poslušalci in opazovalci.
Kar naenkrat se pojavi več razlag enega prav, ali celo več razlag številnih prav. Akterji morajo svoje prav argumentativno braniti, poslušalci pa morajo imeti sposobnost izbirati med različnimi stališči. To od njih terja odmik od pasivnega sledenja formam avtoritet, ker te ne štejejo več, k izbiri med različnimi avtoritetami glede na njihovo vsebino. Posledično ni več prostora za kaj drugega kot aktivno državljanstvo.
Kako je s tem v Sloveniji? Koliko kot družba zmoremo aktivnega državljanstva? Koliko so nas na to pripravili neformalni in formalni socializacijski procesi? Koliko je pri nas še formalnih avtoritet in koliko sploh tistih pravih, vsebinskih? Koliko je prav zato in posledično zmede v in okoli nas?
Vse to so vprašanja, na katere ta kolumna ne odgovarja. Pa ne zato, ker – če parafraziram – ne bi bila dovolj pogumna, niti ne zato, ker je preveč neumna. Morda je zmedena. A prepričan sem, da v Sloveniji ta vprašanja ne potrebujejo odgovorov. Ker so retorična.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
