Poslušali smo, da so romske deklice pri 12-ih ali 13-ih letih prodane v družine bodočih mož.
Beremo o posilstvih osnovnošolk, pa o »plesnih« drogah, ki pomenijo izgubo spomina za določen del dneva oziroma noči, ko predvsem dekleta preživijo dogodke, za katere ne vedo kako so se odvijali in niti kdo jih je storil.
Kje je vzrok in kaj posledica, kako pomagati in zakaj se to sploh dogaja v časih, ko naj bi bili vsi poučeni o svojih pravicah; tudi ženske.
Človekove pravice so označevalec nečesa globljega,
prvinskega, realnega in nas kot takšne usmerjajo k človekovemu
individualnemu in družbenemu bistvu.
V tej kakovosti so človekove pravice nenehni spremljevalec
človeka in njegovega iskanja samega sebe.
M. Pavčnik
Beremo, da je ustreljena pakistanska deklica še vedno v kritičnem stanju, da sicer okreva, a je njena prognoza še vedno nejasna. Pakistanski Talibani so deklico napadli zaradi njenega vztrajnega boja za pravice do izobraževanja v dolini Svat, ki je oporišče talibanskih skrajnežev v Pakistanu. Lani je bila nominirana za otroško mednarodno nagrado za mir. Ob napadu niso ustrelili le Malale Jusafzaj, pač pa so ranili še nekaj deklic, ki so se skupaj odpravljale v tamkajšnjo šolo za deklice. Neustrašen boj mladega dekleta kaže na tragično usodo več deset tisoč deklic, ki jim želijo islamisti v Pakistanu odreči pravico do šolanja. Zadeva se ne umirja kot bi pričakovali oziroma vsaj morali pričakovati, saj dobiva nove razsežnosti in talibani grozijo z neustrašnim bojem zoper deklico.
A, situacija ni pereča le v svetu, pač pa celo pri nas, saj smo pred mesecem dni brali, da je bilo v Sloveniji prodanih več romskih deklic, starejših od 13 let. V teh primerih gre nedvomno za trgovino z ljudmi, ki pa jo je seveda potrebno dokazati onkraj razumnega dvoma. Ta sicer vodi v oprostilno sodbo in običajno zgražanje javnosti.
Kazenska zakonodaja na področju kaznivih dejanj zoper kršitev spolne nedotakljivosti je v maju letošnjega leta izključila protipravnost kaznivih dejanj s področja spolnosti, če gre za spolne odnose ali druga spolna dejanja z osebami primerljive starosti, torej za tako imenovano mladostniško ljubezen. Ta seveda ne vključuje sile in groženj za doseg spolnih aktivnosti med mladimi. Seveda pa je v vseh primerih nekajletne starostne razlike potrebno dokazovati tudi različno stopnjo razvitosti, kar bo nedvomno v nekaterih primerih predstavljalo dodatne težave. Zakonodajalec je izključil protipravno stanje, ker je bilo glede na zgodbe vsakdana, ki niso tako redke, to potrebno. Seveda se še vedno lahko sprašujemo o primernosti spolnih odnosov in tudi njihovih posledic, še zlasti, če gre za nezaželeno nosečnost pri otrocih, torej dekletih, ki so stara manj kot 15 let in jih naša zakonodaja ščiti. Rekli bomo, da je tu pomembna preventiva, tako v družini, če tam odpove, v šolstvu, pa tudi zdravstvu. A, kaj ko mnogih ne doseže, nekateri starši so tudi tako nekritični, da svojim mladim dekletom, tistim, ki še vedno obiskujejo devetletko, redkeje fantom, mirno dopuščajo, da vikende in dopuste preživljajo s fanti v dvoje. Se je res v teh letih na tem področju vse tako spremenilo?
Še vedno se spominjam izreka oprostilne sodbe iz davnega leta 1995, ki jo je sodišče oprlo na prepričanje, da se obtoženec, determiniran s svojo romsko kulturo, iz opravičljivih razlogov ni zavedal, da je takšno ravnanje, torej spolni odnosi s 13-letnico, prepovedano in da njegova opravičljiva pravna zmota izključuje kazensko odgovornost, pa tudi, da je dolžnost demokratične družbe, da spolne navade Romov tolerira kot tisto nemotečo drugačnost, ki ne izziva kazenskopravne represije. Gre za strogo po sodbi povzeto obrazložitev, stališče pa je pomenilo silno ogorčenje vseh vrst javnosti, celo v tujini. Razdeljeno pa je bilo slovensko javno mnenje, zlasti v medijih je bilo nemalo kritik na račun oprostilne sodbe. Tako je na primer M. Bauer v svojem komentarju v novembru 1995 zapisal:«Prekrasno! Ko se bo npr. v Sloveniji, ki postaja varno zatočišče jutrovskih etnij na pohodu na evropski zahod, nabralo dovolj ortodoksnih Arabcev, ne bodo po mariborski logiki naše sodne oblasti niti s prstom mignile, ko bodo muslimanski gospodje, zaradi postopkov v etniji, začeli sekati roke in rezati ušesa. Demokratično bomo naravnani tudi, ko si bo kakšen na novo komponirani Slovenec v skladu z običaji svojega matičnega ljudstva omislil harem in obrezovanje deklic, zamorske zlate rinke v nos, japonsko podvijanje nog itd. Kot miške bodo naša sodišča tiho, ko se bodo pod Alpami razmnožili ljudožerci z otočja Fidži in Sumatre. Če bodo pojedli kakšnega svojega, ne bo ob slovenskem ustavnem spoštovanju etničnega ljudožrstva nihče ukrepal, težka pa bi bila tudi, če bi v kotlu končal kakšen Slovenček, a, ljudem vendar ne moreš odrekati pravice do hrane. Trditev sodišča je grozljiva. Najprej nam pove, da je za nekatere sodnike in kot kaže, tudi menda svetovno znane strokovnjake, tako imenovana etnična drugačnost nad zakonom neke suverene države.«
Zoper oprostilno sodbo je bila vložena tožilska pritožba, ki ji je bilo na višjem sodišču ugodeno. Pred spremenjenim senatom je sodišče v novem sojenju po ponovni presoji celotne zadeve, obtoženega spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, ki je postala takoj pravnomočna, saj sta se obe stranki odpovedali pravici do pritožbe.
Kaj reči o sodbah, ki sta na obeh stopnjah, tako oprostilna, kot obsodilna, vznemirili marsikoga in odprli številna vprašanja?
Bi bila torej tudi prodaja deklic bodočemu ženinu in njegovi družini lahko stvar romskih običajev in kršitev pravic deklet do šolanja v daljnih deželah nekaj zanje običajnega?
Svet dan za dnem odpira številna vprašanja in se sooča s problematiko kršitve človekovih pravic, običajno na strani šibkih, zlasti žensk in otrok.
Tako še vedno ostaja tabu tema tudi trgovina z ljudmi, bolje trgovina z dekleti, saj je le 2 % žrtev odraslih moških in dečkov. Trgovci svoje žrtve pogosto dobijo v majhnih mestih osiromašenih dežel, kjer vladajo hude ekonomske razmere, ... revščina, zaradi česar zlasti starši teh deklet, upajo na njihovo in tudi svojo boljšo prihodnost v tako imenovanih državah razvitega sveta. Gre za pridobivanje žrtev, njihov prevoz in izkoriščanje na številnih področjih.
Tudi pri zlorabi prostitucije se zlasti v kazenskih postopkih srečujemo z dvomom v zlorabo, saj mnoge žrtve svojega stanja ne opisujejo dovolj tragično, pri čemer gre tu seveda za številne vzroke. »Gospodarjem« in zvodnikom se ne upajo upreti dovolj močno, celo v fazah, ko so ti »nemočni« v priporu in se nahajajo v različnih fazah postopka, saj na prostosti ostajajo njihovi prijatelji, znanci, drugi zvodniki ... prav tako pa žrtve prostitucije nikoli ne vedo ali se bodo njihovi »najemodajalci« vrnili na prostost in se primerno »oddolžili« za njihova pričanja. Zato so žrtve njihovih prevar, spletk in kupovanja v težkem položaju, potrebne pomoči, nasvetov in takojšnje odstranitve, da sploh lahko pričakujemo, da bodo govorile resnico. Tista, ki jo ponujajo bodisi organom odkrivanja ali pregona oziroma sojenja, je včasih precej daleč.
Kaj torej sploh reči o tako številnih kršitvah človekovih pravic, ki prizadenejo celo nekajletne žrtve, običajno pa jih ne glede na starost, usodno zaznamujejo za celo življenje.
Težko je zagovarjati stališče, da ljudje živimo v različnih okoljih, z navadami svojih prednikov, ki so nekaterim etničnim skupinam priznavali več ali manj pravic kot jih imajo ostali. Hud boj za enakost pravic, ne glede na spol, raso, veroizpoved ... bi moral biti že zdavnaj končan, tako pa se žal vsakdan soočamo z njim in ga običajno »dobivamo« šele v medijih in z njihovo pomočjo. Ti namreč prinašajo novice z vsega sveta, sprožajo polemike, odpirajo vprašanja, dileme za in proti; o teh tako različnih temah, ki pa imajo veliko skupnega.
Vse pa se običajno konča pri vprašanju: kdo ima pravico, da jo nekomu krši ali celo odvzame?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
