Ker se vse začne in konča pri denarju, se najprej posvetimo deležu proračuna, ki ga države Sveta Evrope v povprečju namenjajo za pravosodje. Ta je 1,9%. Slovenija je v tem pogledu visoko nad povprečjem, saj gre (oz. je šlo: ponavljam vsi podatki v poročilu so iz leta 2010) za delovanje pravosodja kar 2,7% proračuna. Za primerjavo: Avstrija in Češka namenita le 0,7%; Nemčija 1,6% in Hrvaška 1,9% proračunskih sredstev.
Od tega v Sloveniji 67,7% vsega denarja za pravosodje pripade sodiščem, kar je največ v Svetu Evrope in kar dvakrat več od povprečja. To z vidika posameznikov pomeni, da vsak prebivalec Slovenije za delovanje sodstva prispeva skorajda 87€, kar nas ponovno uvršča v sam vrh in daleč nad povprečje, ki je 37€. Za primerjavo, vsakega prebivalca Češke sodstvo stane 43€, Hrvaške pa 47,9€.
Na tej podlagi nas ne more več presenetiti zaključek, da v Sloveniji za delovanje sodstva namenimo 0,5% BDP, kar je ponovno dvakrat več od povprečja držav Sveta Evrope, tako da je sodstvo v deležu BDP v višjem odstotku zastopano le še v Črni Gori in BIH. Ponovno za primerjavo, Češka nameni le 0,23%, Hrvaška pa 0,46%. Avstrija in Nemčija, ki ju v tej kolumni uporabljam za primerjavo, teh podatkov nista posredovali.
Za kaj pa se ta denar, namenjen sodiščem, konkretno porabi? V Sloveniji ga gre največ za plače sodnikov, to je 70,8%. S tem smo ponovno nad povprečjem držav Sveta Evrope (66,1%); kakor tudi pred ostalimi državami (Avstrija 52,1%; Nemčija 61,1%; Češka 58% in Hrvaška 68,7%). Po drugi strani za digitalizacijo sodišč in izobraževanje kadrov namenimo podpovprečno količino sredstev. Za prvo le 2,3% (povprečje je 3%); za drugo pa 0,7% (povprečje je 0,9%).
Naslednje pomembno vprašanje je, kako se namenjena sredstva pravzaprav porabijo? Ali države, oz. njihovi državljani, za vložena sredstva v sodstvu tudi prejmejo ustrezne storitve? Odgovor se med državami razlikuje, za Slovenijo pa je vse prej kot spodbuden. Če lahko ugotovimo, da je upravno sodišče s svojo 122% storilnostjo med najboljšimi v Evropi; in da je storilnost kazenskega sodstva prav tako zelo dobra (113%, ko gre za milejše primere, in 102%, ko gre za hujša kazniva dejanja); pa tega ni mogoče trditi za t.i. civilno sodstvo.
Ko gre za pravdne postopke, je njihova storilnost le 97%, kar pomeni, da naša prvostopenjska sodišča na letni ravni v pravdnih postopkih razrešijo 3% manj primerov, kot pa jih prejmejo. Tu slovenska sodišča zaostajajo tako za storilnostjo avstrijskih (100,1%); čeških (103%); nemških (100,3%) kot tudi hrvaških (101,8%) sodišč. Vendar pa je najbolj zaskrbljujoč čas, ki je potreben, da sodišče na prvi stopnji odloči v pravdi.
V Sloveniji pravdni postopek na prvi stopnji traja celih 431 dni, kar je mnogo več, kot je povprečje v Svetu Evrope, ki znaša 287 dni. V Avstriji podobni postopki trajajo le 129 dni, na Češkem še dan manj, v Nemčiji 184 in na Hrvaškem več kot pri nas, to je 462 dni. Po trajanju pravdnih postopkov na prvostopenjskih sodiščih smo tako na neslavnem vrhu držav Sveta Evrope.
Vendar, v nasprotju z vašimi (morebitnimi) pričakovanji, temu ni tako zaradi domnevnega kverulantskega značaja Slovencev. Po številu civilnih primerov na 100.000 prebivalcev na prvostopenjskih sodiščih smo namreč v tisti tretjini držav, kjer je teh primerov najmanj. Povprečje v državah Sveta Evrope je 2783 primerov na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji pa je teh le 1837. Za primerjavo: v Avstriji 1344; na Češkem 4369, v Nemčiji 1935 in na Hrvaškem 3323. Toda vse omenjene države prejete primere tudi razrešijo, čeprav jih imajo več, medtem ko v Sloveniji ni tako.
Še bi lahko nadaljeval z nizanjem statističnih podatkov, vendar mi kratkost kolumne narekuje sklep. Ta v primeru slovenskega sodstva, zlasti ko gre za civilno sodstvo, ki je eden od ključnih mehanizmov za delovanje gospodarstva in za privlačnost tujih investicij, kot bistvenih predpogojev za izhod iz krize, ni in ne more biti pozitiven.
Slovensko civilno sodstvo je očitno hkrati med najdražjimi in najmanj učinkovitimi v Evropi. Za to, v nasprotju s konvencionalnim prepričanjem, niso krivi Slovenci, ki naj bi bili nadpovprečno nagnjeni k tožarjenju. Vzroke je treba iskati v sodstvu samem. Tega prav v teh tednih pretresajo hudi škandali, katerih epilog še ni znan. Toda jasno je eno.
Renesansa slovenska sodstva, in zares pravosodja v celoti, je mogoča le, če se bo znotraj njega oblikovala dovolj velika kritična masa sodnikov in drugih akterjev, ki bodo avtonomno zagotovili take dejanske standarde sojenja, kot jih terja naša normativna ureditev, vsa odstopanja pa bodo ostro sankcionirana. Dokler pa do tega ne pride, bo vsaj del slovenskega sodstva še naprej drag, neučinkovit, z vse manjšim ugledom, tako doma kot v svetu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
